BOOK: Howard Smith, "Last Train from Berlin"

Howard K. Smith: Last Train from Berlin. London: The Cresset Press, 1942. vii + 266 pp.

Smith was an American journalist who reported from Germany during the first two years of the WW2, while the United States was (in principle) still neutral. He published this book in 1942, after his return to the USA. I found it an interesting read, but I have much the same complaint as with Arvid Fredborg's Behind the Steel Wall, which I read a few years ago: I wish there was more about what it was like to work as a journalist in wartime Germany, and less about how the war was going, what the internal dynamics of the Third Reich were, and the like — I can read these latter things in the work of any number of later historians who are in a much better position to see the whole picture than someone living in the middle of those events had been. The problem, of course, is that the readers in 1942 very reasonably had exactly the opposite preferences than me in these matters, and authors like Smith and Fredborg wrote for them, not for the likes of me. Still, I enjoyed the book a lot; Smith not only observed things, but also thought about them a good deal, and I found something interesting on practically every other page.

*

Smith first visited Germany in 1936; he had just graduated from college and wanted to travel in Europe a bit before settling down, and he went to Germany because it was cheapest (p. 1). But he also wanted to find out how the Nazi system worked in Germany; he was surprised by how heavily militarized everything in Germany had already become by then (pp. 6–7), and it was clear that an enourmous amount of resources were being dedicated to rearmament (while the standards of living of the civilian population had actually declined since the Nazi takeover of power; p. 12). From this, Smith concluded that the regime was inevitably on a course for war.

In 1937–39, he spent two years at Oxford on a Rhodes scholarship (pp. 22–8); he was impressed by how keenly the students were involved in political clubs, and he himself seems to have spent more time on activism for the Labour Club than on studying. When war started, he was pleasantly surprised to see that Britain was actually going to stand up to Hitler this time (p. 28), but was disappointed by how uninspired British propaganda was (pp. 31–2). He got himself a job with the United Press and went to Berlin in January 1940 (pp. 28, 30).

There are a couple of odd insults at Hitler's expense that I haven't seen before. I know that his very modest artistic career led some people so mockingly refer to him as a housepainter and the like, but Smith upgrades this to “a second-rate, psychopathic carpenter with a third-rate intellect” (p. 16) and “a wall-paper hanger” (p. 29)!

Interesting factoid of the day: Hitler's half-brother Alois (from their father's second marriage — Adolf was from the third) was running a “little restaurant” in Berlin (pp. 46, 105).

*

Since the war was going well for Germany for the first couple of years, the Nazi regime was bursting with self-confidence and didn't supervise the foreign reporters as closely as later (p. 34). After the first air-raids against Berlin, they were allowed to report freely as the Germans wanted to show how insignificant the damage had been; but as the raids grew more serious, the reporters' access was correspondingly reduced (pp. 43–4).

American reporters were treated particularly well in the first year or so of the war, as Germany still hoped that America would stay neutral; but Smith says that despite these efforts they were not in the least bit favourable to the Nazis (pp. 35–6). But as the U.S. supported Britain more and more, the Nazis became increasingly anti-American; Roosevelt took the place of Churchill as the big bogeyman of their propaganda (p. 153), and American reporters in Germany were increasingly harassed by the Nazi authorities. Some of them (notably Richard Hottelet) were imprisoned for months at a time, without any definite charges being brought against them (pp. 166–7); the offices of the United Press, where Smith worked, were raided by the Gestapo for no real reason other than to intimidate them (pp. 160–6). Despite this pressure, many of them persisted in Berlin, considering that sort of risks to simply be a part of journalism (pp. 169, 172).

To me one of the most interesting things about journalists' memoirs is to see some glimpses of how they work. Smith says he was surprised by the Nazi invasion of Norway, but in hindsight he saw there had been many signs pointing to it (e.g. masses of mountain troops passing through Berlin on the way north), and he resolved to pay more attention next time (pp. 39–40). For example, he tracked the regime's attitude towards Soviet Union by watching anti-Soviet books disappear from the German bookstores in 1939 and then re-emerge in 1941 (pp. 46–7), a hint that the Nazis were planning to make a move against the Soviet Union. Various other signs and rumours soon followed (pp. 48–9).

He had been surprised, and dismayed, by the German military successes of 1940, and in early 1941 he had almost quit his job and left Germany, but then decided to stay when he saw that an attack on Soviet Union seemed to be brewing (pp. 45–6).

There's an interesting chapter about the momentous occasion on October 9, 1941, when Hitler's press chief, Dr. Otto Dietrich, stepped before the gathered reporters and announced that the Soviet Union was as good as defeated (pp. 60, 62–3). He was supposed to announce the successful progress of a new German offensive started a week or so before, but he seems to have got a little carried away, perhaps because he knew that some major good news were sorely needed by the German public, which was getting weary of the war in view of the fact that the Soviet Union wasn't showing any signs of imminent collapse, contrary to many confident predictions made at the start of the German invasion of Russia (p. 71). The American reporters figured that Dietrich's statement was probably true, since a lie of that magnitude would come to light soon enough and cause him enormous embarrassment (p. 63). The German public, too, was tremendously elated (although Goebbels prudently prevented the German press from quoting Dietrich's statements directly, p. 65, and had the triumphalism toned down over the next few days, p. 77), and began dreaming of the prosperity and opportunities that would soon open up in the forthcoming German colonial empire in the East (p. 76). Soon, of course, reality began to set in and the regime's media lost all credibility with the German public (pp. 78–80).

By the way, you've got to love mid-20th-century slang: by attacking the Soviet Union, “[s]heerly on the bases of geography and numbers Hitler had pulled a boner.” (P. 52.)

*

One interesting change that Smith describes as occurring in 1941, after the Nazi invasion of the Soviet Union, was the massive and surprisingly fast decline in the amount and quality of food and consumer goods available to the German population (p. 96). During the times of easy victories in the first couple of years of the war, Germany was able to cover its deficiencies by looting the resources of the occupied countries (p. 85), but these were being looted too quickly (for a time there had actually been a kind of unnatural prosperity in Germany; p. 86), and had been largely exhausted by the time the German invasion of the Soviet Union began.

Smith describes the various ways in which the Nazis tried to cope with the resulting shortages: for example, first they reduced the meat rations; then, fearing the bad effects on morale of further reductions, they simply supplied less meat to shops and restaurants without officially decreasing the rations (p. 89), resulting in massive queueing as people tried to buy meat before the shops ran out. Various other foodstuffs were replaced by ersatz versions concocted with foul-smelling chemicals of dubious nutritional value (p. 93). The territorial gains made in Russia in the first few months after the invasion didn't really help either, as the Soviets had evacuated all industry to the east before retreating (p. 104).

All this led to an overall air of seediness and a decline in industrial production (pp. 100, 103). “I never thought it was possible for a country to go so universally trashy so quickly.” (P. 116.) The people's health declined, they turned pale, weary and irritable, and resorted widely to drugs and patent medicines in an effort to regain some energy (pp. 119–21). The seediness even extended to government: “the whole Nazi civil government is in a state of unbelievable chaos” (p. 125) because Hitler and the other bigwigs largely lost interest in anything but military affairs.

Smith makes an interesting observation that by late 1941, most Germans weren't supporting the Nazi regime out of any real enthusiasm for it any more, but because they were afraid what would happen to them if Germany lost the war (a fear which Nazi propaganda, of course, was very keen to stoke; p. 123). The only section of the population that still believed zealously in the Nazi system were the children, who had been exposed to its propaganda full-time all their lives (pp. 127–8) and to whom the regime had always taken special care to appeal (p. 225).

There's an interesting chapter on the development of the Nazi anti-Jewish policy. Smith begins with the observation that “when people become discontented, they can get angry at one of two things: at conditions, or at people. The one reaction is generally that of maturity; the other, of immaturity.” (P. 130.) This latter reaction is often deliberately encouraged by the ruling elites to give the people an easy scapegoat for their problems, and Smith points out that this was the basis both of anti-Semitism in Germany as well as of the anti-black activities of the KKK in America (p. 130). Anti-Jewish propaganda and persecution actually slackened a little in the first couple of years of the war, when the German people were pretty content due to the string of easy victories, but it was ramped up again once the campaign against the Soviet Union started to go badly (p. 132). By late 1941 the Jews still remaining in Berlin were being ‘resettled’ to the East (pp. 138–40). Smith's understanding was that they were mostly being taken to occupied Soviet territories to be worked to death building roads and the like (p. 140). Of course we now know that a lot of Jews were killed outright without being put to work, but most of that would have started in 1942 (e.g. the Wannsee Conference was in January 1942), after Smith's departure from Germany.

When the requirement for Jews to wear the star of David on their clothes was introduced in September 1941, it proved unpopular with the German public; and the authorities apparently tried to justify it with the bizarre fake claim that the U.S. authorities had similarly forced German-Americans to wear a swastika on their clothes :S (pp. 146–7). What is also interesting is that apparently the Nazi authorities didn't make this latter claim openly and officially, but had their low-level officials put it into circulation amongst the public as a rumour (p. 147).

It is deplorably popular nowadays amongst libertarians and other such vermin to claim that nazism was a form of socialism — iT's RiGhT tHeRe In ThE nAmE, bRo! — and I was glad to see that Smith doesn't go in for that sort of nonsense in the least. “Too many observers have allowed themselves to be fooled by the fact that, for reasons of expediency, Hitler chose to call his party the National Socialist German Workers Party” (p. 181), but his mass support during the years of his rise to power really came from the small bourgeoisie, the lower middle class, much more than from the proletariat; and if you look at the practical results of Nazi policies, the only class that really benefited from them was the topmost layer of capitalists. “The state is allegedly national ‘Socialist’, but for a socialist state it maintains the finest, fattest crop of unadulterated plutocrats you ever dreamed of.” (P. 125.) “In actual fact, Nazism is the most reactionary and vicious form of capitalism hat has ever existed” (p. 179). The economy was controlled by a system of boards that consisted mostly of the biggest capitalists in their respective branches of the economy, and their profits flourished enormously; meanwhile the workers found their wages and their standards of life decline steadily from year to year; and the petite bourgeoisie — the small business owners, shopkeepers and the like — found themselves squeezed out of the market by big business even harder than before Hitler's rise to power (pp. 182–4, 188). Nazism “is not socialism, but a form of capitalism that is virtually feudalistic in safeguards granted to and preserved for the wealthy, as well as in the total servitude it demands of those who possess nothing but their hands and brains to work with.” (P. 184.) The SA, being the mass organization through which a certain kind of revolutionary aspirations of the lower middle class could perhaps express themselves, was gradually sidelined by Hitler and, in August 1941, as good as shut down for all practical purposes (pp. 190–2). The disappointment of the lower middle class can be summarized in the bitter joke: “What is the difference between Germany and Russia? In Russia the weather is colder.” (P. 195.)

Smith's departure from Germany was not without a touch of excitement. Relations between the U.S. and Germany had been deteriorating for some time and by late 1941 it was almost impossible for journalists like him to work. The German authorities stepped up their pressure and, no longer content merely with censoring them, increasingly tried to pressure them into including actual German propaganda talking-points in their reports and broadcasts (p. 259). At that point Smith decided to quit and return to America, but the Nazi authorities refused to let him leave unless his employer, the CBS, sent a replacement, evidently to function as a hostage to prevent Smith from badmouthing the Nazis after returning to America! (P. 260.) Fortunately the Germans allowed Smith to leave once the CBS promised to send someone, without waiting for that someone to actually arrive. Smith crossed the border into Switzerland in the morning of December 7, 1941 (see pp. 264–5 for a wonderful description of the contrast between the bleak, dreary Berlin and the peaceful and prosperous Switzerland; it was like stepping from a black-and-white movie to a colour one). In the evening of the same day, Pearl Harbor was attacked; had Smith waited but half a day longer, it would have been impossible for him to leave Germany.

*

Smith concludes the book with a couple of chapters discussing how nazism might be defeated. There was some internal opposition, coming from the communists (with whom a lot of German workers still sympathized; p. 203), the catholic church (p. 205), and the traditional Prussian officer class (p. 209); but in Smith's view it was unlikely that any of these would topple the regime from within. Besides, Hitler had protected himself well by building up institutions such as the Gestapo and (as a sort of counterweight to the army) the Waffen-SS, both of which were absolutely loyal to him (pp. 213, 226). Apparently Himmler even suggested setting up an SS air force and navy, but Hitler did not adopt this plan (p. 218).

As for defeating Nazi Germany from outside, Smith says that the situation actually looked fairly promising. As of his writing, probably in early 1942, Germany was clearly getting badly exhausted in her unsuccessful attempts to defeat the Soviet Union, and was meanwhile also facing a lot of resistance in other occupied territories (pp. 230–1). Smith expresses admiration for the tenacity of the Soviet defense (p. 240), and says the democratic Allies should emulate the Soviets' commitment to total war: “there is still too much slack in our war effort” (p. 239). He even finds a good word for the pre-war purges in the Soviet army: “Had Russia not ‘liquidated’ a few thousand officers and bureaucrats, there is little doubt that the Red Army would have collapsed in two months, and left us holding a bag, many times bigger, containing Hitler and all Europe, and most of Asia. Had we liquidated a few, the war might never have happened.” (P. 240).

But his boldest suggestion is to carry out sweeping social and economical reforms in the Allied countries as a way of giving the German public a vision of what a better post-war order might look like (p. 247). Countries like the U.S., Smith says, had mostly achieved “political democracy [. . .] in which each individual possesses one unit of political power”, but they were far from the state of “economic democracy [. . .] in which each individual has approximately one unit of economic power” (p. 250). This inequality in turn leads to political inequality because the rich people can influence the political process far out of proportion to their numbers. He ends with some concrete proposals: nationalize the mines and the arms industry, and give independence to the colonies, immediately where possible, or in at most five years (p. 253).

I was really pleasantly surprised to see such openly leftist ideas, as I wouldn't have expected anyone but dreary boring Marxist doctrinaires advocating such things back then, and it's clear enough that Smith is not one of those — it's obvious from the style of the book if nothing else, for it is the style of your typical hard-boiled, red-blooded 1940s American journalist. Anyway, as we now know, some of his ideas would in fact get implemented, though in a massively watered-down form; there was some nationalization of industries in the first few decades after the war (probably more so in Europe than in the U.S., though), and the colonies did eventually get their independence, though not as quickly or as smoothly as he had suggested. Alas, the forces of capital then rallied again and we now live in a more unequal society than at any point in the last hundred years.

ToRead:

• Stephen Roberts: The House that Hitler Built (1937). [Also an updated edition in 1938.] Mentioned here on p. 123: “as nearly perfect a picture of that strange complicated mechanism [i.e. the Nazi system] as it was in peace time, as it is possible for a human to draw.”
• Jan Valtin: Out of the Night (1940). An autobiographical work of somewhat doubtful authenticity, mentioned here on p. 228.

BOOK: Birger Dahlerus, "The Last Attempt"

Birger Dahlerus: The Last Attempt. Translated by Alexandra Dick. London: Hutchinson, [1948]. 134 pp.

For some reason, I'm deeply fascinated by the diplomatic lead-up to the two world wars. All those notes going back and forth, diplomats and politicians meeting and talking, scrambling madly in desperate attempts to preserve peace — efforts which you know in advance to be doomed to fail. It makes for intense, exciting, dramatic reading.

It's interesting how differently the historians treat the two world wars in this respect; for the WW1, they write entire books about the July crisis, the period between the assasination of Franz Ferdinand and the actual outbreak of the war. But in the case of the WW2, they seem to be much less interested in this stuff, perhaps because they figure it's pointless to study those diplomatic manoeuvres anyway since they genuinely had no effect on anything. After all, Hitler was determined to keep moving from one territorial acquisition to another no matter what, there was no way that diplomacy could stop him from doing that, and he only used diplomatic moves to try to mislead the western Great Powers and discourage them from intervening.

Whatever the reason may be, the fact is that of the three histories of Nazi Germany that I've read so far — Shirer, Burleigh, Evans — the only one that treated the diplomatic prelude to the WW2 in detail was Shirer, i.e. the one that all the historians turn up their noses at, never failing to point out that he was a mere journalist and never forgiving him for his tendency to present his history as a straightforward narrative of facts rather than filling it with academic masturbation about historiography, the various internal squabbles between historians, and so on.

Shirer's book has a couple of longish chapters about the frantic diplomatic activity in the last weeks of peace and the first days of the war, and it was probably there that I first heard of Birger Dahlerus. He was a Swedish businessman who had strong ties to both Britain and Germany, and tried to help preserve peace in the late summer of 1939 by acting as a sort of unofficial diplomatic go-between. The present book, The Last Attempt, is his account of these efforts, written in 1945 after the war was over.

It's a short book but quite an interesting read. In March 1939, when Hitler broke his previous promises with regard to Czechoslovakia and occupied the rest of that country, Britain and France issued guarantees to Poland, hoping thereby to dissuade him from making any similar aggressive moves against Poland as well. But Hitler doesn't seem to have been deterred, and presumably thought that in the end they would let him get away with it (and limit themselves to toothless diplomatic protests), as they had done so many times before. So, in the summer of 1939, the Nazis were busily manufacturing a crisis in their relations with Poland, triggering incidents, making threatening speeches, filling their media with furious allegations of supposed mistreatment of the German minority in Poland, etc. By then it must have been a familiar story to everyone in Europe, as they had employed the same tactics against Czechoslovakia less than a year before, and similarly a little earlier against Austria as well. It was not hard to guess that territorial demands against Poland would soon follow, with threats of war if they were not met.

Dahlerus, observing this crisis developing, realized that the Nazis must have thought that Britain would not stand by its guarantees to Poland, a view which he considered disastrously mistaken — from what he had seen of the opinions prevailing in Britain, he was sure that Britain would actually take its guarantee seriously this time. He thought that if only somehow the Nazi leadership could be made to understand this, through direct talks with the British, then peace might still be preserved. He started by organising an informal meeting between a group of British businessmen (his acquaintances) and several German officials (including Göring), held in early August at the country estate of Dahlerus' wife in northern Germany (pp. 36, 43). This went promising enough and was supposed to be eventually followed up by more serious talks involving diplomats, but there were delays and then the crisis intensified quickly over the next few weeks (p. 48). Most of the book then deals with the last week of August and the first days of September, when Dahlerus was flying furiously back and forth between Britain and Germany, hardly ever slept, visited embassies and foreign ministries a number of times, often sneaking in and out by side entrances to evade the press reporters, and was occasionally even so bold as to make suggestions to the diplomats as to what their next move should be (p. 97). On the night of August 26/27 he even met Hitler, who came across as not entirely sane (“Hitler continued as though in a trance [. . .] His eyes were glassy, his voice unnatural”, p. 63; “I realised that I was dealing with a person who could not be considered normal”, p. 71).

Dahlerus' main contact on the German side was Göring, whom he had known since 1934 (pp. 18–9); Dahlerus thought that Göring was in favour of peace and could perhaps influence Hitler in that direction, while some of the other leading Nazis, notably Ribbentrop, were consistently pushing for war (p. 20). “At a meeting in October of the same year, Goering had told me that Ribbentrop had tried to arrange for my plane to crash” (p. 94).

Of course, in hindsight we know that all these efforts were doomed to fail. Hitler had decided some time before that he would occupy Poland (as far as the line agreed upon in the Molotov-Ribbentrop pact) at the end of August, no matter what; from his perspective the only purpose of diplomacy at that point was to try to discourage Britain and France from helping Poland. As Dahlerus says in a postscript added to the English edition of this book, Göring was in on these plans as well (as it turned out during the Nuremberg trials), so Dahlerus had been merely a naive, unwitting dupe in their game all along (pp. ix, xii).

So I found this book to be a very interesting look at the last days of peace in 1939 from a perspective slightly different than that of historians and of the official collections of diplomatic papers. It is also, perhaps, a sobering look at the consequences of an amateur private individual trying to meddle in diplomacy. One small downside of the book is that it ends on September 4, very soon after the outbreak of the war, so it doesn't describe Dahlerus' later efforts — according to the Wikipedia page about Dahlerus, he made further attempts to encourage contacts and negotiations between Germany and Britain in September and even October 1939 (by which time Poland had been fully occupied). In any case, he must have been extremely naive if he thought that anything could still be done by negotiation at that point. Hitler's idea of a negotiated peace would be to promise a status quo in the west while getting a free hand in the east, while for Britain the first requirement of any peace would be that Germany had to withdraw from Poland. There's no way they could have come to a compromise.

ToRead:

Soon after the outbreak of the war, several countries published selections of diplomatic papers that tried to present the events in a way that justified their side of the war. I read the first couple of the following but not the rest:

• British War Blue Book (also on archive.org)
• French Yellow Book
• German White Book: Documents Concerning the Last Phase of the German-Polish Crisis.
• Second German White Book: Documents on the Events Preceding the Outbreak of the War.
• Polish White Book: Official documents concerning Polish-German and Polish-Soviet relations, 1933–1939.
• Sir Nevile Henderson: Failure of a Mission. A memoir by the last pre-war British ambassador to Germany.

KNJIGA: Stefan Zweig, "Včerajšnji svet"

Stefan Zweig: Včerajšnji svet. Prevedla Angela Vode. Knjižnica Kondor, 326. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. 496 str. 9789610104810.

Stefan Zweig je bil avstrijski književnik, ki je bil večinoma dejaven v prvih desetletjih 20. stoletja. Nimam pojma, kdaj sem prvič slišal zanj in za tole njegovo knjigo spominov, se pa dobro spominjam, zakaj sem se jo nazadnje odločil prebrati — namreč zato, ker sem se navdušil nad filmom Grand Budapest Hotel in nekje prebral, da je bil režiserju v navdih ravno Stefan Zweig in njegov Včerajšnji svet.

Zweigova knjiga mi je bila prav tako všeč kot tisti film, in to iz podobnih razlogov: ker jo v dobršni meri preveva nekakšna nostalgija za tistim izginulim svetom devetnajstega stoletja, ki ga je sesula v prah prva svetovna vojna (s katero se je 19. stoletje pravzaprav šele v resnici končalo). Zaradi te nostalgije je tisti svet videti nedvomno veliko lepši, očarljivejši in sladkobnejši, kot je bil v resnici; in čeprav najbrž ne bi bilo zdravo, če bi človek s takšnim pogledom pretiraval, je pa bilo vendar lepo enkrat za spremembo videti tiste čase prikazane v prijetni in pozitivni luči, v slogu, iz katerega čutiš, da je to pisal pisatelj in ne zgodovinar, in z nenehnim občutkom prijetnega koprnenja po nečem, za kar sicer veš, da je izgubljeno, in si se s tem celo že povečini sprijaznil, na kar pa zaradi tega nič manj rad ne obujaš spominov.

Kajti vemo, kako si človek ponavadi predstavlja devetnajsto stoletje: delavci garajo po 29 ur na dan in lastniku tovarne malodane še plačujejo, da smejo priti na delo; po ulicah se sprehajajo razcapane, prestradane sirote oz. bi vsaj se sprehajali, če ne bi bili polno zaposleni z rinjenjem vozičkov po rudniških rovih; svetu vladajo obsceno debele kapitalistične svinje v frakih in cilindrih — peščica multimilijarderjev, ki so pod seboj monopolizirali cele gospodarske panoge; brezvestni proizvajalci hrane pakirajo v konzerve vse, kar jim pride pod roke, vključno s crknjenimi podganami in občasno še kakšnim delavcem; zlati standard je pribil človeštvo na zlati križ in v rednih presledkih povzroča ekstremne gospodarske krize, tako neizogibne, da jih učenjaki štejejo skorajda za naravni pojav; zlobni evropski imperialisti kolonizirajo dobršen del Azije in celotno Afriko, kjer zdaj belgijski kralj Leopold seka v Kongu domačinom roke, če mu ne naberejo dovolj kavčuka; rajnka stara Avstrija je osovražena ječa narodov, v kateri zlobni Nemci in Madžari zatirajo vse ostale; na Dunaju vlada med delavstvom taka revščina, da ljudje, ki imajo službo in torej čez dan svoje postelje ne potrebujejo, oddajajo le-to kakšnemu brezdomcu, popoldne in zvečer pa se trume ljudi drenjajo v javnih prostorih, ki ne ponujajo drugega kot dejstvo, da so ogrevani in se torej v njih lahko za nekaj ur izogneš zmrzovanju v svojem stvanovanju, v katerem tudi sredi najhujše zime nimaš za kurjavo; fini gospodje neusmiljeno posiljujejo svoje služkinje, gojenke lokalnih hiralnic in občasno kakšno sosedovo hčer (če te ni pri roki, pa mogoče tudi svojo); širom Evrope umirajo mladi umetniki od tuberkuloze, njihovi malo manj umetniški vrstniki pa od sifilisa; itd., itd.

Ne dvomim v to, da je ta grozni, obupni pogled na 19. stoletje, pogled iz zgodb Dickensa in Zolaja in Cankarja in verjetno še marsikoga drugega, precej bližje resnici kot pa olepšana nostalgija, skozi katero gledamo nanj tule v Izgubljenem svetu. Toda, vraga, kako zelo se prileže vsaj enkrat za spremembo videti tisti čas v pozitivni luči! Pri Zweigu je 19. stoletje čas nezaslišane stabilnosti, varnosti in blagostanja; čas neomajnega zaupanja v počasni, vztrajni, zanesljivi napredek človeštva tako v materialnem kot v moralnem smislu (str. 206); čas, v katerim si lahko lepo mirno nabereš kup denarja, ga investiraš in imaš potem vsako leto enak, popolnoma predvidljiv dobiček (str. 12) — čas, v katerem ni inflacije in gospodarskih kriz in ko se celo politične krize dogajajo le nekje v daljnih tujih deželah in o njih bereš samo majhne vesti nekje na dnu časopisa (str. 37), v katerem te tako ali tako bolj zanimajo gledališki sporedi kot pa politične novice (str. 25); čas, v katerem lahko vsakdo neovirano potuje kamorkoli po svetu, ne da bi ga kdaj kdo na kakšni meji ustavil in vprašal za potni list ali bognedaj za kakšen vizum (str. 204, 434); čas, v katerem so gospodarski, politični in kulturni stiki med velikimi evropskimi narodi vse močnejši in vse tesnejši, tako da si je vse težje predstavljati, da bi med njimi sploh lahko še kdaj prišlo do vojne (str. 210). In seveda je ta čas videti še toliko lepši, ker imaš podzavestno vseskozi v mislih kontrast s tem, za kar veš, da mu bo sledilo. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, ne bi bila nostalgija po zadnjih nekaj desetletjih pred njo niti pol toliko zanimiva.

Zweig se je rodil leta 1881 — dovolj zgodaj, da je dodobra spoznal svet pred 1. svetovno vojno in zato toliko bolj živo čutil, kaj je s to vojno izgubil; in hkrati tudi dovolj pozno, da se je po vojni lahko še enkrat postavil na noge, postal v 20. in 30. letih uspešen in celo slaven pisatelj (njegove knjige so prevajali v številne jezike, ne le svetovne, ampak tudi manjše) in na koncu vse skupaj še enkrat izgubil.

*

Ko sem bral v prvih poglavjih knjige njegove nostalgične spomine na 19. stoletje, sem pomislil, da je do neke mere ta nostalgija tudi posledica dejstva, da je bilo Zweigu v tistem času v objektivnem smislu pravzaprav zelo dobro. Rodil se je v bogati dunajski judovski družini — njegov oče je imel tekstilno tovarno (str. 17) — in Stefan se je lahko mirno posvečal študiju in književnosti, saj je bilo določeno, da bo družinsko podjetje prevzel njegov starejši brat (str. 107). No, in če je človek mlad, bogat in živi brez posebnih obveznosti v svetovljanskem velemestu, si ni težko misliti, da ima na ta čas prijetne spomine. Večkrat sem se spraševal, kako drugačni bi mogoče ti spomini bili, če bi bil Zweig sin kakšnega kajžarja ali pa tovarniškega delavca. Na primer, že na začetku opeva pozno 19. stoletje kot dobo varnosti in gospodarske stabilnosti (str. 12); a obenem se spomnimo, da so se prav v tistem času iz cele Avstro-Ogrske ljudje množično izseljevali v Ameriko, da bi se nekako izkopali iz silne revščine. Tega ne bi počeli, če bi jim res šlo tako dobro. Zweig se sicer nekako zaveda, da je bila ta varnost bolj privilegij bogatih slojev, vendar si optimistično predstavlja, da se je že takrat razširila tudi na druge („postopoma pa so se do nje prebile široke množice“, str. 13).

Podobno piše o tem, kako da je bil Dunaj lagodno in uživaško mesto: „Ljudje so živeli dobro, živeli so lahkotno in brezskrbno na tistem starem Dunaju“ (str.35); „prvi pogled povprečnega meščana v časnik ni veljal razpravam v parlamentu ali svetovnim dogodkom, temveč programu gledališča“ (str. 25; potem ima še nekaj strani o tem, kako so bili Dunajčani obsedeni z gledališčem). Mislim si, da za reveže najbrž ni bil tako lagoden in uživaški. Ko na primer slišiš kaj o Dunaju v delih slovenskih pisateljev iz 19. stoletja, bereš ponavadi o tem, kako odhajajo tja študirat revni mladeniči iz kmečkih družin in potem tam na veliko stradajo in prezebajo.

Kakorkoli že, ta obsedenost Dunajčanov z gledališčem in umetnostjo nasploh je imela tudi nekaj dobrih posledic: občinstvo je bilo zato tem bolj razvajeno in zahtevno do umetnikov, le-ti pa so se zaradi tega toliko bolj trudili, da bi dali vse od sebe (str. 30). V Zweigovem času je velik del tega cvetočega kulturnega življenja financiralo ravno bogato judovsko meščanstvo (str. 32).

Vedno znova naletiš v teh spominih na fascinantne detajle, kakršne lahko pričakuješ le od nekoga, ki je tiste čase sam doživel (in nato tudi še videl, kako zelo so se stvari kasneje spremenile). Eden od simptomov te stabilnosti in lagodnosti je bil na primer: „vsi so bili že pri štiridesetih obilni, »častitljivi« možje. Hodili so počasi, govorili umirjeno in si med govorjenjem gladili negovane, pogosto že siveče brade“ (str. 37); „mladi, štiriindvajsetletni in petindvajsetletni zdravniki, ki so pravkar opravili izpite, so nosili mogočne brade in si natikali zlata očala, čeprav so dobro videli, samo da bi pri svojih prvih bolnikih vzbujali vtis »izkušenosti«“ (str. 46). Že kakšnih dvajset let kasneje, v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, pa so se te stvari močno spremenile in družbo je zajel kult mladosti (str. 208).

Še na politiko tistega časa gleda nekako nostalgično; „v časopisih in parlamentu so se sicer psovali, toda po svojih ciceronskih tiradah so ponovno sedeli skupaj ob pivu ali kavi in se med seboj tikali“ (str. 36); in „ali ni ganljivo, da so takrat kot strankarske znake izbirali še rože namesto škornjev, bodal in mrtvaških glav?“ (str. 74).

*

Ne bi pa rad dajal vtisa, da Zweig z nostalgijo pretirava. Ne pomišlja si prikazati tudi mnogih slabih strani tistega predvojnega časa in priznati, da so se mnoge stvari kasneje spremenile na bolje. Stranski učinek kulta varnosti, zmernosti in solidnosti je bil tako nezaupanje do mladih ljudi, v katerih so videli nekaj nepredvidljivega in potencialno grozečega; celotna družba, od šolstva do sistemov napredovanja v raznih poklicih, vse je bilo zastavljeno tako, da bi mlade čim bolj držali nazaj, dokler ne pridejo nekam globoko v srednja leta in se umirijo (str. 44–6). Glede politike pošteno prizna, da so bili revnejši sloji dolgo odrinjeni od nje in so si komaj z velikim trudom izborili volilno pravico (str. 72).

Na široko kritizira tudi nespametna in hipokrizije polna stališča, ki so v 19. stoletju prevladovala o odnosih med moškimi in ženskami. Tista doba je „v spolnosti [. . .] videla anarhičen in zelo razdiralen element, ki ga ni bilo mogoče vključiti v njeno etiko in zato ne sme priti na svetlo [. . .] mlademu človeku sicer ni prepovedala spolnega izživljanja, vendar je zahtevala, da to mučno zadevo reši neopazno“ (str. 80); da spolnost ne obstaja, se je bilo treba pretvarjati tudi v znanosti in umetnosti (str. 81–2).

Najbolj so zaradi tega seveda nastradale ženske: „kako naj razumemo histerično hinavščino, ki je ženski prepovedovala spregovoriti besedo »hlače«?“ (str. 86; namesto tega so menda imeli izraz Beinkleid, nožno oblačilo). „Nikakor ne gre za legendo ali pretiravanje, da je kakšna ženska umrla kot stara dama in nihče razen babice, soproga in umivalca mrličev nikdar ni videl niti njenih ramen niti kolena“ (str. 86). Od žensk so pričakovali, da pred poroko o spolnosti nimajo niti najmanjšega pojma: „Še danes se zabavam ob groteksni zgodbi o moji teti, ki se je na poročno noč, ob enih zjutraj, nenadoma pojavila v stanovanju svojih staršev in klicala na pomoč, češ da noče nikdar več videti strašnega človeka, s katerim so jo omožili, ki da je blaznež in sam zlodej, ker jo je čisto resno poskušal sleči“ (str. 90). Še toliko bolj neugodno je to pričakovanje seveda bilo za tiste, ki se iz kakršnega koli razloga niso uspele pravočasno poročiti (str. 91). Stranski učinek teh zgrešenih vrednost je bil neznanski razmah prostitucije (Zweig njen kasnejši upad pripisuje prav temu, da so se družbeni pogledi na spolnost nekoliko popravili; str. 95, 209).

Tudi za modo tistega časa prizna, da je bila bizarna: „Danes celo najbolj nevedni ljudje zasmehujejo te čudne včerajšnje postave kot karikature, kot nenaravno, nelagodno, nehigienično ter nepraktično oblečene bedake“ (str. 83).

*

Začetki Zweigovega literarnega ustvarjanja segajo že v srednjo šolo; „navdušenje je pri mladih ljudeh nalezljiv pojav“ (str. 49) in cel njegov razred se je navdušil nad umetnostjo, še posebej gledališčem in književnostjo. Obiskovali so predstave, kot obsedeni so prebirali kritike, literarne revije in pesniške zbirke (čim obskurnejše, tem boljše), razpravljali o vsem tem in poskusili tudi sami kaj napisati (str. 50–4).

Že takrat so tudi začutili, da „se s starim stoletjem poslavljajo tudi mnogi nazori o umetnosti, da je na pohodu revolucija ali vsaj prevrednotenje vrednot“ (str. 55). Že dolgo me fascinira vprašanje, zakaj je tam na prelomu stoletja prišlo v umetnosti do toliko sprememb — kar naenkrat ni bilo več treba, da se pesmi rimajo, da so slike videti nečemu podobne, da se glasba lepo sliši itd. itd.; tam nekje okoli leta 1900 je prelomnica, po kateri jaz umetnosti čisto nič več ne razumem. No, tule iz branja Zweigovih spominov dobi človek občutek, da je bil dobršen del teh sprememb enostavno posledica tega, da se je mladi generaciji zahotelo nečesa novega in se jim ni več dalo čakati do štiridesetega leta, preden bi jih kdo resno jemal. „Povsod smo bili udarna četa in prednja straža vseh vrst nove umetnosti, samo zato, ker je bila nova, ker je hotela spremeniti svet za nas, ki smo sedaj prišli na vrsto, da začnemo živeti lastno življenje. [. . .] Toda bilo je še nekaj drugega, kar nas je tako brezmejno zanimalo in omamljalo pri tej novi umetnosti: da je bila to skoraj izključno umetnost mladih ljudi.“ (Str. 57.)

Kakorkoli že, Zweigu in njegovim sošolcem se je že v gimnazijskih letih posrečilo objaviti nekaj stvari v najuglednejših nemških in avstrijskih revijah (str. 67). Malo kasneje, kot študent, je objavil svojo prvo pesniško zbirko, in to kar pri „založbi, ki je bila takrat najbolj reprezentativna na področju nemške lirike, Schuster & Löffler“ (str. 109); in uspel je objaviti nekaj proznih del v Neue Freie Presse, najuglednejšem dunajskem časopisu (ugodni stranski učinek tega je bil, da so njegovi starši končno začeli njegovo literarno delo jemati resno, saj so ta časopis neizmerno spoštovali; str. 122). Kasneje je njegove knjige objavljala vrhunska literarna založba Insel-Verlag (str. 180). (Iz teh primerov sem dobil tudi občutek, da je Zweig velik mojster tega, kako se pohvaliti s svojimi uspehi, ne da bi to izpadlo kot naduto bahanje :) — pravzaprav se zna obenem bahati in biti skromen; str. 182.)

Na temo svojih zgodnjih uspehov v dramatiki ima čudovito bizarno anekdoto (str. 183–91). Njegovo dramo Thersites je sprejelo v uprizoritev Kraljevo gledališče v Berlinu, kjer naj bi glavno vlogo igral Adalbert Matkowsky, menda eden od najboljših tedanjih nemških igralcev; žal pa je le malo pred premiero zbolel in umrl. Malo zatem so igro prevzeli v dunajskem Burgtheatru, kjer naj bi glavno vlogo igral Josef Kainz, najboljši tedanji avstrijski gledalec; ravno so mislili začeti z vajami, pa je tudi Kainz zbolel in umrl. Nekaj let kasneje so poskusili znova; tokrat je umrl direktor gledališča. Še nekaj let kasneje je Zweig prevedel neko Pirandellovo dramo; glavno vlogo naj bi igral Alexander Moissi, Zweigov prijatelj, in tudi ta je med vajami zbolel in umrl.

Poznal je cel kup znanih oseb svojega časa, zlasti seveda književnikov: tu so Paul Valéry (str. 55), Theodor Herzl (začetnik sionizma; Zweig pa ga je spoznal kot urednika dunajskega časopisa, pri katerem je objavil kot podlistek eno od svojih zgodnjih del, str. 113–21), Rudolf Steiner (začetnik antropozofije; „do danes mi še ni povsem jasno, kaj hoče in kaj pomeni“, pravi Zweig na str. 129 — mislim pa, da je pri antropozofiji to feature in ne bug :))), Emile Verhaeren (belgijski simbolistični pesnik; Zweig ga je večkrat obiskal in tudi prevajal njegove pesmi; str. 134, 226), Rilke (str. 152–60), Rodin (str. 161), Arthur Symons (str. 171), Walter Rathenau (str. 193, 326–8; ta je bolj znan kot veleindustrialec in kot zunanji minister v prvih letih weimarske Nemčije, leta 1922 pa je postal žrtev atentata; ampak Zweig ga je sprva pravzaprav spoznal zaradi njegovega literarnega delovanja), Karl Haushofer (str. 198–202; začetnik geopolitike), Romain Rolland (str. 214, 280–2), James Joyce (str. 291–2), Maksim Gorki (str. 358–61), Benedetto Croce (str. 362), Toscanini (str. 368), Richard Strauss (str. 389–99), Freud (str. 444–9).

*

Na str. 107 ima nekaj prijetno neortodoksnih misli o univerzitetnem študiju. Ta namreč Zweiga ni kaj preveč zanimal, saj je bil že odločen, da se bo ukvarjal s književnostjo; študiral je bolj zato, „da bi rešil družinsko čast z doktorskim nazivom, vseeno kakšne vrste“ (str. 107); „še danes sem prepričan, da lahko človek postane izvrsten filozof, zgodovinar, jezikoslovec, pravnik ali karkoli že, ne da bi kdaj obiskoval univerzo ali celo gimnazijo“ (ib.). To se lepo sliši in si močno želim, da bi bilo res, se pa bojim, da je danes še veliko manj res, kot je bilo v njegovih časih.

Najbolj epski komentar pa pride na dnu iste strani: „Kakor je lahko akademski poklic praktičen, pripraven in koristen za povprečno nadarjene, pa lahko individualno kreativne osebe shajajo brez njega, saj jih utegne celo ovirati“ (str. 107–8). Dandanes si upajo kaj takega reči večinoma le prepotentni internetni milijarderji iz Silicijeve doline :)))

Na koncu je potem študiral filozofijo, ker se mu je zdelo, da bo imel tam še najmanj dela. Ob opisu tega, kako je ta njegov študij izgledal, sem zelenel od zavisti: „Potrebno je bilo samo to, da si ob koncu osmega semestra oddal disertacijo in opravil en sam izpit.“ (Str. 108). Pa še pri tem se je odločil, da bo vse na hitro naredil v zadnjem letu, pred tem pa tri leta sploh ne bo študiral, pač pa se bo le ukvarjal s književnostjo. Ah, zlati časi. (Ta načrt se mu je tudi lepo izšel: zadnjih nekaj mesecev se je „cele noči [. . .] gulil“, nato pa mu je „[l]jubeznivi profesor, ki je preveč vedel o moji javni literarni dejavnosti, da bi me gnjavil z malenkostmi“, postavil primerno lahka vprašanja; str. 138.)

Mimogrede, akademska svoboda je bila tiste čase krvavo resna zadeva — dobesedno: tudi ko so po univerzi razsajale pretepaške tolpe nacionalistično usmerjenih nemških študentov in neusmiljeno mlatile po študentih drugih narodnosti, policija „ni smela vstopiti v avlo univerze [. . .] ter se je lahko omejila le na to, da je nazadnje odnesla ranjence, ki so jih nacionalistični suroveži vse krvave zmetali na cesto“ (str. 77).

O teh študentskih bratovščinah piše tudi na str. 104–6; bolj kot učenost jih je zanimalo popivanje in dvobojevanje, pa seveda pridobivanje zvez in poznanstev: „pripadnost udarnemu burševstvu je vsakemu članu zagotovila zaščito »starih gospodov« na visokih položajih in spodbudila njihovo poznejšo kariero“ (str. 106). Ob tem sem pomislil, kako malo se je pravzaprav odtlej spremenilo; če sme človek verjeti temu, kar pišejo na nekaterih koncih interneta, lomastijo po kampusih ameriških univerz študentske bratovščine, ki najprej tri ali štiri leta popivajo in neusmiljeno posiljujejo vse, kar leze in gre, nato pa se s pomočjo zvez zavihtijo na udobno plačane položaje v gospodarstvu in politiki.

*

Že v mladih letih je Zweig tudi precej potoval. Kot študent je en semester preživel v Berlinu, sicer ne zares zaradi študija („Tako kot na Dunaju sem tudi tam univerzo obiskal samo dvakrat v semestru: prvič, da sem se vpisal na predavanja, in drugič, da sem dobil potrdilo o obiskovanju“, str. 123), pač pa zato, da se je lahko družil s tamkajšnjimi književniki, umetniki, boemi in podobnimi ljudmi (str. 126–31). Pri tem ima nekaj zelo zanimivih primerjav med Berlinom in Dunajem (str. 124); če je bil slednji nekoliko upehan in obložen z mnogo stoletji tradicije, pa je bil Berlin v primerjavi z njim pravzaprav mladostno in propulzivno mesto; Nemčija je bila v obdobju vsesplošnega gospodarskega in političnega vzpona, ob tem pa je prišlo v Berlinu tudi do živahnega razcveta novih idej na kulturnem področju. (Če se ne motim, sem pred leti v neki drugi knjigi prebral, da je bil Berlin tistega časa v marsikaterem pogledu bolj podoben ameriškim velemestom kot pa starejšim evropskim prestolnicam.) Seveda so tu tudi neizogibni kontrasti med zategnjenimi, skoporitnimi, mrzlokrvnimi Prusi in vedrimi, sproščenimi, prijetnimi Dunajčani (str. 35, 125).

Po študiju pa je šel za eno leto živet v Pariz, o čemer piše v čudovito nostalgičnem poglavju, mogoče najlepšem v celotni knjigi. Kar predstavljam si ga, kako sedi tam okoli leta 1940 bogu za hrbtom nekje v Braziliji in obuja spomine na doživetja, od katerih ga zdaj ločuje že ogromen prepad, ne le zato, ker je vmes pač minilo nekaj desetletij, ampak predvsem zato, ker se je svet medtem toliko spremenil; pa najbrž malo tudi zato, ker je bil Zweig v Parizu pač kot mladenič, spomine pa je pisal na stara leta. „Nikjer mladost s svojimi prebujenimi čuti ne diha tako usklajeno s celotnim ozračjem, kakor v tem mestu, ki se razdaja vsakomur, a mu vendar še nihče ni prodrl čisto do dna“ (str. 139); „človek nikjer ni mogel bolj osrečujoče občutiti naivnega in obenem čudovito modrega brezskrbnega življenja kot v Parizu z njegovo lepoto oblik, milino podnebja, bogastvom in tradicijo [. . .] človek je lahko govoril, mislil, se smejal in preklinjal, kolikor je hotel; vsak je živel, kakor mu je ugajalo; v družbi ali sam, zapravljivo, razkošno ali boemsko, bilo je dovolj prostora za sleherno posebnost in poskrbljeno za vse možnosti“ (str. 141); „najlepše deklice se niso sramovale hoditi pod roko z vranje črnim zamorcem ali poševnookim Kitajcem ter iti z njim v bližnji mali hotel — le kdo se je v Parizu menil za rase, razred ali poreklo — strahove, ki so jih napihnili šele pozneje“ (str. 142). „Odnosi z ženskami so se zlahka začenjali in zlahka prekinjali, vsaka metla je dobila svoj štil, vsak mlad človek veselo prijateljico, ki je ni oviralo svetohlinstvo. Oj, kako lahkotno, kako dobro si živel v Parizu, posebno če si bil mlad!“ (Str. 143.) Kontrast z Berlinom, kjer je bil živel malo poprej, ne bi mogel biti večji (str. 142).

Branje teh Zweigovih opisov Pariza mi je bilo v še toliko večje veselje, ker sem se ob tem še predobro zavedal, da jaz sam takšnim občutkom in takšnim doživetjem nikoli ne bom prišel bližje kot takole, da pri nekom drugem berem o njih. V velikih mestih se počutim izgubljenega; že ob sami misli na to, da bi moral živeti v tujini, me obhaja groza; če bi se po kakšnem strahotnem naključju znašel v situaciji, ko bi moral živeti v kakšnem tujem velemestu — pa naj si bo še tako lepo, prijetno in polno lahkotnega, sproščenega veselja do življenja — bi jaz tam na koncu le čepel ves čas med štirimi stenami svoje sobe in se predajal še bolj črnim in žalostnim mislim kot doma. In zdi se mi koristno občasno prebrati kaj, kar človeka spomni, da vse vendarle ni tako črno, da obstajajo tudi ljudje, ki so zmožni biti srečni, in da obstajajo celo redka, srečna okolja (kot na primer Pariz z začetka 20. stoletja), v katerih je bilo takih ljudi na kupu izrazito veliko. Brati o tem je bilo prav ganljivo lepo, kot da bi se vsaj za teh nekaj minut, ko sem to bral, nekaj tiste njegove davne sreče in veselja razlezlo tudi name.

Zanimivost s str. 147–8, o francoskih književnikih: „Večinoma so imeli skromne državne službe, kjer je bilo malo dejanskega dela; iz velikega spoštovanja, ki ga v Franciji na vseh mestih izkazujejo duhovnemu delu, so že pred leti začeli uvajati skromne sinekure za pesnike in pisatelje, ki jim delo ni prinašalo dovolj dohodkov; tako so na primer delali kot knjižničarji pri ministrstvu za mornarico ali v senatu.“ Ob tem sem se spomnil na Huysmansa, ki je celo življenje delal kot uradnik na nekem ministrstvu; je pa res, da (če se prav spomnim, kar sem prebral v njegovem življenjepisu) je on tisto službo dobil, še preden je postal znan pisatelj.

Po nekaj mesecev je prebil tudi v Belgiji (str. 132–8), kjer se je seznanil z raznimi tamkajšnjimi umetniki, zlasti pesnikom Verhaernom, in v Angliji (str. 169–173), kjer pa „niti družabno niti literarno nisem prišel do pravih stikov, a kdor vidi Anglijo samo z zunanje strani, bo zgrešil njeno bistvo [. . .] Prepozno sem spoznal svojo napako: ta dva meseca v Londonu bi se bil moral nekako zaposliti, bodisi kot prostovoljec v kakšnem podjetju ali tajnik pri kakem časopisu; potem bi vsaj za ped globoko prodrl v angleško življenje“ (str. 171).

Potoval je tudi v Indijo (str. 196–9) in ZDA (str. 202–5). Obiskal je tudi Panamski prekop, ki so ga takrat še gradili (je bil pa že skoraj dokončan; str. 205). V New Yorku je naredil zanimiv poskus: poskusil je, kako bi bilo, če bi bil v Ameriki kot priseljenec brez kakšnega posebnega denarja. Obiskal je nekaj posredovalnic dela, odgovoril na nekaj oglasov in: „Po dveh dneh »iskanja službe« sem teoretično našel pet mest, s katerimi bi se lahko preživljal; [. . .] koliko prostora in možnosti je imel na voljo vsak človek, ki je v tej mladi deželi iskal delo [. . .] Nihče me ni vprašal po narodnosti, veri, poreklu, potoval sem pravzaprav brez potnega lista [. . .] Toda tu je bilo delo, ki je čakalo na delavca, samo to je odločalo. V teh časih pravljične svobode je bila pogodba sklenjena v eni minuti brez zavirajočega vmešavanja države ter brez formalnosti in sindikatov.“ (Str. 204.) No, to slednje bi bilo sicer lažje jemati resno, če bi to napisal kdo, ki je dejansko moral živeti kot navaden delavec, ne pa kot bogataš s polno ritjo, kar je Zweig vsekakor bil. To je pa tudi tisto, kar me najbolj moti pri teh nostalgičnih opisih tega, kako svobodni da so bili časi pred prvo svetovno vojno — že mogoče, da so bili, ampak druga plat te svobode je bila, da so zaradi tega imeli maksimalno povampirjen, nereguliran kapitalizem in take vrste svoboda je za navadne ljudi bolj malo vredna. Ne vem, kako je bilo s tem v 40. letih, ko je Zweig to pisal, ampak dandanes si lahko, če vidiš, da nekdo piše hvalospeve domnevni svobodi iz časov pred prvo svetovno vojno, skoraj stoodstotno prepričan, da je ta človek v resnici le slabo prikrit libertarec, ki si ga v prostem času meče na roke ob misli na to, kako čudovito bi se dalo v tistih okoliščinah izkoriščati delavce, se rediti na njihov račun in se naslajati ob pogledu na njihovo bedo.

V Philadelphiji je bil prijetno presenečen, ko je videl nekaj svojih knjig v izložbi neke knjigarne, in to v nemščini; jaz pa sem bil presenečen nad njegovim komentarjem: „knjigotržec je moral napisati moje ime na knjižni seznam, da je ta knjiga čez deset dni prispela prek oceana“ (str. 205). Deset dni! Če jaz danes naročim knjigo po internetu — ni važno, ali na Amazonu ali od kakšnega naključnega prodajalca na eBayu ali ABEbooks.com — sem lahko vesel, če jo dobim v dveh tednih, pri čemer gre čez Atlantik z letalom, v Zweigovem času pa je šla z ladjo. Kakšen je torej izplen dobrih sto let nezaslišanega tehničnega napredka? To, da se je dobava knjig čez Atlantik upočasnila za štiri dni. K**c pa tak napredek.

*

Ena zanimiva tema, ki se pogosto pojavlja v Zweigovih spominih, je nekakšna, kako bi človek rekel, evropska zavest. Čutil je, da obstaja evropska civilizacija kot nekakšna smiselna celota in njegova identiteta se je nanašala bolj nanjo kot pa na kakšno ožje območje, na primer Avstro-Ogrsko. Veliko časa je prebil v tujih državah, gojil stike s tamkajšnjimi pisatelji in umetniki ter skušal s svojim pisanjem krepiti občutek medsebojne povezanosti in miroljubnega sožitja med evropskimi narodi. „[I]z ponosa nad prekipevajočimi uspehi tehnike in znanosti sta se prvikrat porodila čut evropske solidarnosti ter evropska nacionalna zavest. Kako nesmiselne so te meje, ko jih igraje preleti vsako letalo, smo si govorili, kako provincialne, kako umetne so te carinske ovire in obmejne straže, kako nasprotne našemu času, ki očitno teži k povezovanju narodov in svetovnemu bratstvu! Ta čustveni zalet ni bil nič manj čudovit kot polet letal; obžalujem vsakogar, ki kot mladenič ni doživljal teh poslednjih let zaupanja v Evropi.“ (Str. 209–10.)

Ta optimizem je naravnost ganljiv in ni si težko predstavljati, kako grozno je moral biti razočaran, ko se je začela prva svetovna vojna in so se vse te sanje o bratstvu med narodi nemudoma razblinile, Evropo pa je zajel val sovraštva (str. 225, 244–50). Podobno, a malo drugačno razočaranje je spet doživel dvajset let kasneje: če je prva svetovna vojna prišla nenadoma in nepričakovano, pa je lahko prihod druge pomalem slutil skozi cela 30. leta, pri čemer je lahko seveda dogodke le nemočno opazoval, ne da bi bil mogel storiti kaj, kar bi zdrs v novo katastrofo lahko še preprečilo.

Človek si seveda ne more kaj, da ne bi v mislih primerjal časov pred prvo svetovno vojno, o katerih piše Zweig, z današnjimi. Po drugi svetovni vojni se je nekako zdelo, da smo z vojnami tukaj v Evropi do nadaljnjega opravili; da so nemogoče že preprosto zato, ker gre ljudem predobro, gospodarstvo različnih držav pa je med seboj že preveč povezano; in pojavila se je evropska unija (oz. razne njene predhodnice) kot čisto ekspliciten mehanizem vse tesnejšega povezovanja med državami. Toda mar si niso enako mislili Zweig in njegovi sodobniki, prav nekje do zadnjih dni julija 1914? In podobno mi zdajle: toliko desetletij lepih besed o povezovanju in združevanju in miru in podobnem, potem pa pride ena sama malo konkretnejša gospodarska kriza, pa začne vse skupaj razpadati; vsaka država gleda le sama nase, širom Evrope so v vzponu nacionalistične stranke, razpihuje se sovraštvo med bogatejšimi in revnejšimi državami, med severom in jugom, med Nemci in Grki; evropska unija se je izkazala za dodobra gnilo pokveko, ki nima ne želje ne namena ne zmožnosti početi česa drugega kot porivati celemu kontinentu po grlu čimbolj brezdušen kapitalizem; itd. itd. Ali bi res smeli z vso pravico reči, da smo presenečeni, če bi šlo čez nekaj let vse skupaj še enkrat v zrak?

Saj je res, da ljudje veliko potujejo, da odhajajo živet iz ene evropske države v drugo in da tam v tujini iščejo službe in odhajajo tja na študijske izmenjave; toda mar niso prav enako počeli v Zweigovem času, pa so nato vseeno že nekaj let kasneje čepeli v jarkih in streljali drug na drugega?

Tako mi ne kaže drugega, kot da se strinjam s Zweigom; tudi jaz mu zavidam tisto zaupanje in optimizem, ki so ju on in njegovi sodobniki zmogli čutiti pred letom 1914. Ne vem, kako je z drugimi dandanes, ampak jaz zase lahko le ugotovim, da kakšnega takega optimizma ne čutim, niti ne čutim kakšne take evropske kvazi-nacionalne zavesti, o kakršni piše Zweig. Evropejca se zdaj ne čutim nič bolj, kot sem se na primer pred letom 1991 čutil Jugoslovana (res pa je, da sem bil takrat še majhen), to je: bore malo; pa ne zato, ker bi imel kaj posebnega proti eni ali drugi od teh dveh nadnacionalnih tvorb, ampak preprosto zato, ker ju ne štejem za zanimivi in relevantni, še posebej pa ne za naravni in organski tvorbi, in ker nekako ne vem, kaj naj bi počel s tistimi deli teh dveh tvorb, ki ležijo zunaj Slovenije.

*

Zanimivo je tudi poglavje o času okoli začetka prve svetovne vojne. Takorekoč do zadnjega ni nihče resno računal, da bo prišlo do vojne; vsi so mislili, da se bo dalo krizi v zadnjem hipu izogniti po diplomatski poti, kot že tolikokrat v zadnjih nekaj letih. Zweiga na primer julijska kriza ni prav nič odvrnila od namere, da odpotuje v Belgijo na morje. Tam je počasi ugotavljal, da postajajo stvari vse bolj resne (no, zmerno resne: „psi so vlekli strojnice na majhnih vozičkih (kar je posebnost belgijske armade)“, str. 234), kljub temu pa je bil prepričan, da četudi bo do vojne prišlo, bodo velesile spoštovale belgijsko nevtralnost. Šele prav zadnje dneve julija so se začeli turisti vse bolj panično vračati domov; Zweig je ujel prav zadnji vlak iz Belgije v Nemčijo (str. 235).

Večkrat sem že bral o tem, da so ljudje pozdravili izbruh prve svetovne vojne z nenavadnim navdušenjem, in nekaj sijajnih opisov tega najdemo tudi tule pri Zweigu. „Kljub vsemu sovraštvu in zgražanju nad vojno ne bi hotel v svojem življenju pogrešati spominov na tiste prve dni.“ (Str. 237.) Začetek vojne je ljudi nekako zbližal in povezal, zabrisal razlike med njimi in jim dal občutek smisla.

Pri drugi svetovni vojni takšnega navdušenja ni bilo, „ker naš svet leta 1939 ni bil več prežet s tako otroško naivno vero kot svet leta 1914. Takrat je ljudstvo še brezpogojno zaupalo svojim avtoritetam“ (str. 238) in verjelo, da so vojno zakrivili le neki drugi zunanji sovražniki, domači voditelji pa da so bili v njo le neradi prisiljeni. Poleg tega se je leta 1914 (za razliko od 1939) le redkokdo res še spomnil, kakšna je vojna, ker je bilo v Evropi prej že toliko desetletij miru; zato so njihove predstave temeljile bolj na uradni propagandi: „Kratek izlet v romantiko, divja in moška pustolovščina — tako si je domišljija preprostega človeka leta 1914 predstavljala vojno“ (str. 240).

Navdušenje nad vojno je prevzelo tudi mnoge učenjake, filozofe, umetnike, duhovnike in podobne ljudi (Zweiga samega sicer ne, ker je imel med svojimi potovanji in bivanjem v tujini dovolj možnosti videti, da na nasprotni strani ne živijo nekakšni pošastni sovražniki, pač pa prav takšne s propagando zaslepljene množice kot na njegovi strani). „Najbolj pretresljivo pri tej blaznosti pa je bilo to, da so bili ti ljudje večinoma iskreni. Ker so bili za vojaško službo običajno prestari in telesno nesposobni, so mislili, da morajo pač kako drugače prispevati svoj častni delež k skupni dolžnosti.“ (Str. 244; na naslednjih straneh ima še več konkretnih primerov. Nek pesnik po imenu Ernst Lissauer je na primer napisal Spev sovraštva do Anglije, ki ga je nemška propaganda z veseljem pograbila in med vojno ga je prepevala cela Nemčija; po njej pa je bil Lissauerju v veliko sramoto.)

„To je bila vojna prostodušne, naivne generacije in prav ta neizrabljena vera ljudstva v enostransko pravičnost njegove stvari je pomenila največjo nevarnost.“ (Str. 249.)

Za v vojsko je bil Zweig sicer najbrž tako ali tako že prestar, je pa nekaj časa potoval po vzhodni fronti in zbiral gradivo za vojni arhiv (str. 261). Bojev samih tako ni neposredno videl, zato pa več kot dovolj njihovih posledic, na primer grotesknih razmer v bolniških vlakih (str. 263–4). Ena od stvari, ki mu gredo v teh spominih vedno dobro od rok, je opisovanje nenadnih kontrastov in en dober primer je tudi v tem poglavju: ko je pripotoval s fronte v Budimpešto, le „osem ali devet ur vožnje z brzovlakom proč“, je bilo kot v drugem svetu; o vojni ni bilo tu ne duha ne sluha, „Budimpešta je bila lepa in brezskrbna, da nikdar tako“, po cestah vozijo „brezhibni avtomobili brezhibno oblečene in obrite gospode“ (str. 265) itd.

Nekateri književniki, med njimi tudi Zweig, so se vendarle skušali s svojimi spisi upreti povodnji sovraštva, kar takrat mogoče niti še ni bilo popolnoma brezupno: „Blagodejna razlika med prvo in drugo svetovno vojno je bila v tem, da je takrat beseda še imela svojo moč [. . .] takrat so ljudje še verjeli napisani besedi in čakali nanjo“ (str. 254). „Da si pojasnimo različnost duhovnega ozračja med prvo in drugo svetovno vojno, moramo vedno znova opozarjati, da so takrat dežele, voditelji, cesarji in kralji odraščali v tradiciji humanosti in so se podzavestno sramovali vojne“; države so „tekmovale med seboj, da dokažejo [. . .] kako so kulturne“ (str. 272).

Je pa tovrsten trud začel imeti učinek šele po kakšnem letu ali dveh, ko so se ljudje vojne počasi že naveličali in jih je začenjalo sovraštvo minevati (str. 270). Zweig je napisal protivojno tragedijo Jeremija in nemške oblasti sicer niso dovolile njene uprizoritve na odru, smela pa je iziti v knjižni obliki (nad tem sem bil pravzaprav prijetno presenečen), ki je doživela presenetljivo dober odziv (str. 270). Dovolili so mu tudi odpotovati v Švico, da bi tam poskrbel za izvedbo igre v nekem züriškem gledališču. Takrat leta 1917 so bile po vsem videzu sodeč v Avstro-Ogrski site vojne že tudi oblasti, ne le ljudstvo, in nekateri so resno razmišljali o sklenitvi separatnega miru (str. 274–5).

Zweig je torej preostanek vojne preživel v Švici, kar mu spet daje možnost za nekaj krasnih opisov kontrastov; v Avstriji je vladalo vsesplošno pomanjkanje, cenzura itd., v Švici pa je bilo še vedno prav tako blagostanje kot pred vojno (str. 277). To so morali biti zanimivi časi; Švica kot nevtralna država sredi velike vojne vihre je bila polna vsakovrstnih tujcev, od umetnikov in pacifistov v (samo)izgnanstvu do vohunov in političnih agitatorjev (str. 283–90, 294–6). Konec vojne so pričakali z nepopisnim veseljem in optimistično pričakovali boljši svet: „Verjeli smo v Wilsonov veliki načrt, ki je bil povsem podoben našemu načrtu, a z Vzhoda smo videli svetlikanje daljne luči v tistih dneh, ko se je ruska revolucija še spogledovala s humanimi in idealističnimi idejami.“ (Str. 297. Kmalu je bil lahko spet razočaran, saj versajski mir in podobne zadeve odnosov med državami vsekakor niso uredile tako, da bi omogočale trajno mirno sožitje; str. 315–6.)

*

Po vojni je Avstrija postala samostojna država, čeprav tega ni zares želela; toda ostali deli bivše Avstro-Ogrske so se odcepili od nje, združitev z Nemčijo pa so ji prepovedovale zmagovalke vojne (str. 298). Malo me je presenetila Zweigova pripomba, da sosednje države (nastale iz bivše A-O) „niso hotele imeti nobene povezave več s to Avstrijo, deloma ker so jo imele za preveč revno, deloma zato, ker so se [298] bale vrnitve Habsburžanov“ (str. 298–9). Kolikor si jaz predstavljam gospodarsko razvitost bivše Avstro-Ogrske, se mi zdi, da so morale biti vse te druge države, razen mogoče nekaterih delov Češke, kvečjemu še bolj revne od Avstrije; glede Habsburžanov pa bi si mislil, da je moralo biti vsem jasno, da države zmagovalke vojne tako ali tako ne bodo dovolile, da bi Habsburžani kjerkoli prišli nazaj na oblast. (Pred leti sem tudi bral v spominih admirala Horthya, da so si on in drugi vodilni madžarski politiki prav eksplicitno želeli Habsburžane na madžarskem prestolu.) Nič pa ne omenja Zweig tega, kar sem si jaz vedno predstavljal kot glavni razlog za razpad Avstro-Ogrske — namreč da so imeli drugi narodi dovolj tega, da jim vladajo avstrijski Nemci in jim kratijo narodnostne pravice ter odrekajo avtonomijo.

Kakorkoli že, Zweig se je kmalu po vojni vrnil v Avstrijo; ravno ko je čakal na eni od obmejnih železniških postaj, je mimo pripeljal vlak, ki je peljal cesarja Karla v izgnanstvo (str. 300–1; vraga, kako se mu vedno posreči biti zraven pri takih zgodovinskih dogodkih? prej zadnji vlak iz Belgije v Nemčijo pred izbruhom vojne, zdaj tole — včasih se že sprašujem, če bi res vsemu verjel :)). Ob vrnitvi v Avstrijo je doživel podoben oz. še večji kontrast kot prej ob prihodu v Švico, le da zdaj v obratni smeri; Avstrija je bila po vojni pošteno obubožana (str. 298, 302–4); „rejeni psi in mačke so se le redkokdaj vrnili z daljšega sprehoda“ (str. 306).

V Avstriji se je razmahnila inflacija, vse mogoče oblike preprodajanja raznih vrst blaga, marsikje so se ljudje zatekli kar k blagovni menjavi — „Meščani so na podeželje tovorili vse, kar so lahko pogrešali, kitajski porcelan in preproge, sablje in pištole, fotografske aparate in knjige, svetilke in nakit“ (str. 307). Zweig povezuje takšne ekstremne inflacijske razmere tudi z nekakšnim razpadom vrednot: „Kdor je štirideset let varčeval in poleg tega svoj denar kot patriot naložil v vojno posojilo, je postal berač. Kdor je imel dolgove, se jih je znebil. Kdor se je pošteno ravnal po predpisih o porazdelitvi živil, je stradal; do sitega se je najedel samo, kdor jih je drzno kršil.“ (Str. 309). Avstrijska krona je izgubila toliko vrednosti v primerjavi s tujimi valutami, da so deželo preplavili tujci in krasno živeli: „stenotipistke s Holandske so stanovale v knežjih sobah hotelov ob Ringu [. . .] je bil razkošni hotel l'Europe v Salzburgu dlje časa oddan angleškim brezposelnim, ki so zaradi visoke angleške podpore brezposelnim živeli tu ceneje, kot pa doma v svojih beznicah“ (str. 310). Salzburg, kjer je živel Zweig, je bil ob nemški meji in čeznjo so vsak dan prihajale trume Nemcev kupovat vse mogoče, ker je bilo v Avstriji vse toliko ceneje; ko je carina začela to preprečevati, so še vedno prihajali vsaj popivat, saj je bilo tudi pivo zelo poceni (str. 311). Malo kasneje, ko je pobezljala inflacija v Nemčiji (in to še veliko bolj kot v Avstriji), pa so se isti prizori ponovili v obratni smeri. Kljub vsej tej gospodarski zmedi pa je šlo življenje pravzaprav precej mirno naprej: „pek je pekel kruh, čevljar je delal čevlje, pisatelj je pisal knjige, kmet je obdeloval polje, vlaki so redno vozili“ (str. 312); potrošnja in kulturno življenje sta pravzaprav cvetela, saj je bilo varčevanje v času inflacije nesmiselno. „V Avstriji nismo nikdar bolj ljubili umetnosti kot v teh letih zmede, saj smo potem, ko nas je izdal denar, občutili, da je stalno samo to, kar je v nas večnega.“ (Str. 313.)

Ta čas je prinesel tudi velike spremembe v družbi in kulturi. „Obenem z avstrijsko armado je bilo uničeno še nekaj: vera v nezmotljivost avtoritet, v kateri so nas preponižno vzgajali v mladosti.“ (Str. 315.) Razočarala pa ljudi ni le vojna, ampak tudi neuspešna povojna ureditev, ki v resnici ni obetala trajnega miru. „Ali je čudno, da je mlada generacija ogorčeno in zaničljivo gledala na svoje očete, ki so izgubili najprej vojno, potem pa dopustili, da so jim vzeli tudi mir? [. . .] Ali ni razumljivo, da je pri novem rodu izginila vsaka oblika spoštovanja? [. . .] Z enim samim sunkom se je povojna generacija odločno emancipirala od vseh dotedanjih vrednost ter obrnila hrbet vsej tradiciji“ (str. 316). Če smemo verjeti primerom, ki jih navaja Zweig na naslednji strani, se je vrla stara Avstrija čez noč spremenila v leglo razvrata: „Namesto da bi potovali s svojimi starši kakor prej, so se enajstletni in dvanajstletni otroci potepali v organiziranih in spolno dobro poučenih tolpah kot »Wandervögel« — ptice selivke [. . .] homoseksualnost in lezbičnost sta prišli v modo, a ne iz notranje potrebe, marveč iz protesta proti starosvetnim, legalnim, normalnim ljubezenskim oblikam“ (str. 317) :)))

Ta uporniška drža je seveda vplivala tudi na umetnost, v kateri so začeli nemudoma zavračati vse uveljavljene ideje in težiti k novostim za vsako ceno; „[p]ovsod so odstranjevali sumljive elemente: iz glasbe melodijo, iz portreta podobnost, iz jezika razumljivost in jasnost. [. . .] iz plesa je izginil valček in se umaknil kubanskim in negroidnim oblikam“ (str. 317); „čim mlajši je bil človek, čim manj je znal, tem bolj je bil dobrodošel zaradi svoje nevezanosti na tradicijo; naposled je maščevanje z vikom in krikom slavilo zmago nad svetom naših očetov“ (str. 318); v strahu pred tem, da jih ne bi razglasili za irelevantne, pa so se tem trendom patetično trudili slediti tudi mnogi starejši umetniki.

„Vse izredno in nedognano je doživljalo zlate čase: teozofija, okultizem, spiritizem, somnambulizem, antropozofija, grafologija, higromantija, filozofija indijskih jogijev in paracelzični misticizem. Ljudje so se pehali za vsem, kar jim je obetalo nove, dotlej neznane užitke, za vsemi vrstami mamil, za morfijem, kokainom in heroinom; v gledaliških predstavah je bila najbolj priljubljena vsebina krvoskrunstvo ali očetomor, v politiki pa komunizem in fašizem; nasprotno pa so brezpogojno odklanjali vse normalno in zmerno.“ (Str. 319. Tole z mamili se mi zdi sicer malo vprašljivo; kajti mar ni ena od glavnih komponent nostalgije po času pred prvo svetovno vojno ravno to, kako toleranten je bil takrat odnos družbe do mamil in kako zlahka so bila dostopna? Mar se ne spomnimo Sherlocka Holmesa z injekcijo kokaina — sedemodstotna raztopina — v roki? Mar se ne dogaja pol literature fin de siècla v kadilnicah opija? In heroin — blagovno znamko priznane farmacevtske družbe Bayer — si lahko kupil kot zdravilo proti kašlju.)

Wow, kakšni časi! Zweig je bil sicer prestar, da bi bil sam del te nove mlade generacije, ampak že iz navdušenega sloga, v katerem stvari tule opisuje, lahko vidimo, da ga ti ekscesi niso prav preveč motili; obračun z zgrešenimi idejami predvojne družbe se mu je zdel koristen in potreben, do začetnega pretiravanja pa je bil razumevajoč, tako ali tako pa se je sčasoma uneslo (str. 319–20). Sam se ni trudil, da bi se prilagodil tem „ekscesionistom“ (str. 320), je pa nadaljeval s svojim pisanjem v smeri, ki se mu je pač zdela primerna.

Malo kasneje se je hiperinflacija pojavila tudi v Nemčiji in imela podobne posledice, le da v še bolj ekstremni obliki. „Berlin se je spremenil v svetovni Babilon. [. . .] Po Kurfürstendammu so se sprehajali rdeče naličeni mladeniči z umetnimi boki, a to ne samo »poklicni«; vsak gimnazijec je hotel zaslužiti, in v zatemnjenih barih si lahko videl državne tajnike in visoke finančnike, kako so brez sramu nežno dvorili pijanim mornarjem. Niti Suetonov Rim ni poznal takih orgij, kot so bili berlinski transvestitski plesi [. . .] Mlade deklice so ponosno pripovedovale, kako so perverzne; v vseh berlinskih šolah je takrat veljalo za sramotno, če so šestnajstletno dekle osumili devištva“ (str. 331–2) :)))

Žalostna posledica tega kaotičnega obdobja inflacije je bila, da so ljudje začeli goreče hlepeti po redu. Večkrat sem že prebral, da je weimarska ustava zagotavljala za tisti čas zelo visok nivo svoboščin, toda prav zaradi tega se ni mogla dobro braniti pred raznimi poskusi, da bi jo zamenjali s kakšnim bolj avtoritarnim sistemom (str. 329). „Nič ni bilo tako usodno za nemško republiko kakor njen idealistični poskus, prepustiti ljudstvu in celo svojim sovražnikom popolno svobodo. Zakaj nemški narod, narod organiziranega reda, ni vedel kaj početi s svojo svobodo in se je nestrpno organiziral za tistimi, ki naj bi mu jo vzeli.“ (Str. 333.) Podobno je bilo nekaj let kasneje v času velike gospodarske krize: „Nepopisno stremljenje k redu je zajelo vse kroge nemškega naroda, ki mu je red že od nekdaj veljal več kot svoboda in pravica [. . .] celo Goethe pravi, da mu je ljubša krivica kot nered“ (str. 382).

*

Zweig je po vojni kakšnih petnajst let živel v Salzburgu; njegova pisateljska kariera je v tem času cvetela (str. 335–8), njegove knjige so se odlično prodajale, prevedli so jih tudi v cel kup tujih jezikov („nekega dne sem bral [. . .] da sem avtor, čigar dela ta čas na svetu največ prevajajo“, str. 340; med bolj obskurnimi na primer omenja letonski in maratski prevod; str. 340, 376). „Blagostanje, ki sem ga poznal v zgodnji dobi svojega doma, ki smo ga med vojno izgubili, sem si zopet ustvaril iz lastne moči“ (str. 377). Tudi Salzburg se je v tem času razcvetel; začeli so prirejati poletne festivale, na katere so se kmalu zgrinjale množice obiskovalcev iz cele Evrope (str. 366–7).

Na str. 338–9 pove nekaj o svojem pristopu k pisanju, še posebej o tem, kako se je trudil krajšati besedilo in se izogibati sleherni dolgoveznosti: „ne pritožujem se, če od tisoč napisanih strani roma v koš osemsto strani in jih ostane samo dvesto kot prečiščeno jedro“ (str. 339). Zdi pa se mi, da Izgubljeni svet ne kaže zares znakov takšne ekstremne jedrnatosti, s kakršno se on tule hvali; mogoče velja to le za njegovo leposlovje. Me pa to tudi nič ne moti, saj jaz jedrnatosti v pisanju tako ali tako ne štejem za kakšno posebno vrlino.

Pravi celo, da se je ponujal raznim založnikom, da bi na podoben način obdelal klasična dela svetovne književnosti, ki bi tako „s temeljito okrajšavo individualnih odvečnosti [. . .] ponovno zaživela tudi v današnji dobi“ (str. 338). Kako nezaslišano bizarna in predrzna ideja! Med avtorji, ki jih je predlagal v krajšanje, si upa omeniti celo Thomasa Manna, ki je bil takrat še živ in aktiven...

Še vedno se je tudi trudil širiti svojo „idejo duhovnega združenja Evrope“ (str. 345); na to temo je predaval, potoval, se srečeval z drugimi pisatelji in podobno. S politiko se sicer ni ukvarjal, je pa enkrat s pismom Mussoliniju (ki je bil menda navdušen bralec Zweigovih knjig) uspešno posredoval za pomilostitev nekega italijanskega političnega zapornika (str. 363–6). Opisuje tudi zanimivo potovanje v Sovjetsko zvezo ob stoletnici Tolstojevega rojstva (str. 347–58). Tiste čase je bila pogosta navada, da so tuji intelektualci odšli na obisk v Sovjetsko zvezo in po vrnitvi napisali knjigo za ali proti sovjetskemu sistemu, odvisno pač od svojih političnih nagnjenj (str. 347). Zweig se je tej skušnjavi uspešno uprl, malo zato, ker se ni rad politično opredeljeval, malo pa zato, ker se je zavedel, da je pravzaprav videl in slišal le tisto, kar so mu sovjetske oblasti hotele pokazati, saj ves čas svojega obiska ni imel možnosti za nenadzorovane stike s prebivalci Sovjetske zveze (str. 348, 356–7).

Počasi pa so se začeli nad Evropo spet zbirati črni oblaki. Fašiste je prvič videl v zgodnjih 20. letih na nekem potovanju po Italiji in bil impresioniran nad tem, kako se je iznenada od nekod pojavila truma dobro organiziranih mladih nasilnežev (str. 325–6). Tudi vzpon nacizma je videl pravzaprav zelo od blizu, saj leži Salzburg tik ob nemški meji, na drugi strani pa je Bavarska, kjer se je nacizem sploh začel. Nenadoma so se „pojavili manjši, nato pa vedno večji odredi mladih fantov v zavihanih škornjih in rjavih srajcah“ (str. 380); iz njihove dobre opremljenosti in izurjenosti je bilo očitno, da za vsem skupaj stoji neka močna in dobro organizirana sila. (Ta zgodnja faza nacističnega delovanja se je končala s spodletelim pučem leta 1923.)

Hitlerju je prišlo prav dejstvo, da so ga mnogi podcenjevali — v Nemčiji na primer že zato, ker ni imel visoke izobrazbe (str. 383). Podcenjevali so ga tudi Zweigovi prijatelji na Dunaju, kjer so se obnašali, kot da je Nemčija nekje daleč; on je na to seveda gledal drugače, ker je živel tik ob meji (str. 400). Kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti so se v Salzburgu že pojavili prvi begunci, ki so pribežali pred nacističnim terorjem; „[p]onoči so preplezali salzburške gore ali preplavali obmejno reko“ (str. 385); malo kasneje so se pojavili tudi agitatorji, ki so začeli vzpostavljati nacistične celice v Avstriji: „Začeli so vabiti, a obenem groziti, češ da bo moral pozneje plačati vsakdo, ki se ne bo pravočasno pridružil“ (str. 401).

Avstrija se je znašla med kladivom in nakovalom: „Dolfussova vlada, ki je hotela ohraniti Avstrijo neodvisno in jo obvarovati pred Hitlerjem, je vedno bolj obupano iskala zadnjo oporo. [. . .] tako je ostala samo Italija, ki si je takrat prizadevala, da bi dosegla gospodarski in politični protektorat nad Avstrijo [. . .] Za to zaščito je Mussolini zahteval vsekakor visoko ceno. Avstrija bi se morala prilagoditi fašističnim težnjam, treba bi bilo odpraviti parlament in s tem demokracijo.“ (Str. 405.) Rezultat tega je bil, da so v Avstriji pod okriljem Italije imeli v letih 1933–8 v bistvu nekakšno svojo avstrijsko različico fašizma. Ko se je ta še utrjeval na oblasti, je prišlo celo do manjše državljanske vojne; Zweig je bil tisti čas na Dunaju, vendar je od tega dogajanja videl silno malo: „za tehniko in posebnost modernih revolucij se mi ne zdi nič bolj značilno kot to, da se v velikanskem prostoru modernega mesta odigravajo pravzaprav le na zelo maloštevilnih krajih in zato ostanejo popolnoma nevidne večini prebivalcev. [. . .] Streljali so s topovi, zasedli hiše, odnašali na stotine trupel — jaz pa nisem videl niti enega;“ (str. 407–8); ko so ga v Salzbugu spraševali, kako je bilo, je lahko prijateljem le svetoval, naj si o revoluciji preberejo v kakem tujem časopisu (str. 409) :))

Naslednji dan je policija pri Zweigu izvedla hišno preiskavo, češ da išče skrito orožje socialdemokratske paravojaške organizacije (str. 410–2). To ga je močno pretreslo: „V zadnjih desetletjih sta Evropa in svet skoraj že pozabila, kako svete stvari so bile v prejšnjih časih človekove pravice in državljanske svoboščine. Od leta 1933 dalje pa so postale preiskave, samovoljne aretacije, izgoni [. . .] malone samoumevna zadeva [. . .] Toda takrat, v začetku leta 1934, je bila taka hišna preiskava v Avstriji še nezaslišana žalitev.“ (Str. 410–1.) Takrat je v njem dokončno dozorel sklep, da se izseli iz Avstrije; večino časa do začetka druge svetovne vojne je potem živel v Veliki Britaniji.

Močno je Zweiga prizadela tudi nacistična prepoved del judovskih avtorjev leta 1935 (str. 388, 433). Zadnja stvar, ki jo je uspel v Nemčiji objaviti, je bila Straussova opera Molčeča žena, za katero je Zweig napisal libreto. Strauss kot najslavnejši tedaj živeči nemški skladatelj je imel dovolj vpliva, da so nacistične oblasti dovolile uprizoritev opere, čeprav je bil libretist judovskega rodu (str. 389–99; kmalu po premieri so opero vendarle prepovedali).

*

Tudi v teh zadnjih predvojnih letih je še precej potoval; bil je v Španiji leta 1936 in imel občutek, da je vse to že videl: „Pred mestno hišo, s katere je plapolala Frankova zastava, so stali v vrsti pod vodstvom duhovnikov mladi fantje [. . .] čez četrt ure sem videl iste mlade fante, ki so spremenjeni prihajali iz mestne hiše. Nosili so sijajne nove uniforme, puške in bajonete; pod vodstvom častnikov so jih naložili na prav tako nove in sijajne avtomobile [. . .] Kje sem to že nekoč videl? Najprej v Italiji in potem v Nemčiji! In zopet sem se vprašal: kdo dobavlja, kdo plačuje te nove uniforme, kdo organizira te mlade, anemične ljudi [. . .] Bila je neka nova sila, ki je hotela priti na oblast, ista sila, ki je bila na delu tu in tam, sila, ki je ljubila nasilje [. . .] Bile so to skrivnostne skupine, skrite v svojih pisarnah in koncernih, ki so se cinično posluževale naivnega idealizma mladine, da uresničijo svoje težnje po oblati ter svoje kupčije.“ (Str. 420–1.)

Potoval je tudi v ZDA (str. 420), Argentino (str. 422) in Brazilijo (str. 423). Južna Amerika ga je navdala z nekoliko več optimizma: „Rekel sem si, da ne smemo več misliti samo evropsko, temveč segati tudi ven iz Evrope [. . .] tu še živi, se še uveljavlja in deluje vera v duhovno enotnost, ki smo ji posvetili najboljši del svojega življenja“ (str. 422). Ta njegov optimizem me je sicer malo presenetil, kajti Brazilija je takrat že imela na oblasti svoj avtoritarni režim, ki ni bil dosti milejši od tistega v Francovi Španiji; dobrih deset let kasneje pa je še en podoben diktator prišel na oblast tudi v Argentini.

V Avstriji je bil zadnjič leta 1937; njegovi tamkajšnji prijatelji še vedno niso bili zaskrbljeni nad razvojem dogodkov: „rogali so se mi, češ da sem še vedno stari »Jeremija«“, str. 427. „Večna brezskrbnost starega Dunaja, ki sem jo prej tako zelo ljubil in o kateri sem pravzaprav vse življenje sanjal, ta brezskrbnost, ki jo je dunajski ljudski pesnik Anzengruber nekoč zajel v kratki izrek »Kaj nam pa morejo«, me je zdaj prvič zabolela.“ (Str. 428.)

Njegov položaj v Angliji se je še malo poslabšal leta 1938, ko si je Nemčija priključila Avstrijo: „s tem dnem sem izgubil svoj avstrijski potni list in sem moral zaprositi angleške oblasti za bel nadomestni papir, potni list brezdomovinca“ (str. 432); s tem je postal neke vrste begunec in kakršno koli nadaljnje prečkanje državnih meja je bilo veliko težje kot prej. „Vedno znova se mi vračajo v spomin besede, ki mi jih je pred leti rekel neki ruski begunec: »Prej je imel človek samo telo in dušo. Danes pa potrebuje poleg tega še potni list, sicer ne ravnajo z njim kakor s človekom.“ (Str. 433–4.) Razlike v primerjavi s časom pred prvo svetovno vojno so bile ogromne: „vedno znova se zabavam ob začudenju mladih ljudi, ko jim pripovedujem, da sem pred letom 1914 potoval v Indijo in Ameriko, ne da bi imel kakšen potni list ali da bi ga sploh kdaj videl“ (str. 434); zdaj pa je šlo za take birokratske neumnosti ogromno časa in živcev (str. 435–6).

Knjiga se konča z začetkom druge svetovne vojne, tako da prav zadnja leta Zweigovega življenja v njej niso opisana; leta 1940 se je preselil v ZDA in nato v Brazilijo, kjer je leta 1942 storil samomor.

*

Večkrat piše o svojem nenavadnem hobiju: rad je zbiral rokopise del velikih umetnikov. Začetki so bili bolj skromni (str. 175–6), sčasoma pa, ko je bil bolj pri denarju, je iz tega nastala ogromna zbirka (str. 342, 369–75). Nenavaden se mi je zdel v bistvu predvsem razlog, zakaj ga je to zbiranje zanimalo; po malem meji že na misticizem: „Zanimal me je tisti skrivnostni trenutek prehoda, ko verz ali melodija s pomočjo grafičnega zapisa iz nevidnega, iz vizije in intuicije genija stopita v svet“ (str. 176). Med drugim je imel rokopise Beethovna, Mozarta, Balzaca, pa tudi mnogih svojih sodobnikov. Občasno je poleg rokopisov zbiral še druge stvari, na primer Beethovnovo pisalno mizo in Goethejevo gosje pero (str. 178).

Tega zbiranja je bilo konec, ko se je izselil iz Avstrije; zbirko je deloma deloma prodal, deloma razdelil: „če smo se mi, preganjanci in izgnanci v teh časih, ki so sovražni vsaki umetnosti in vsakemu zbiranju, morali naučiti kakšne nove umetnosti, tedaj je bila to umetnost poslavljanja od vsega, kar je bilo nekoč naš ponos in naša ljubezen“ (str. 375).

*

Nekje v začetku 20. stoletja si je na Dunaju uredil stanovanje in nato ugotovil, da eno nadstropje višje stanuje osemdesetletna ženica, ki „ni nihče drug kot hčerka Goethejevega osebnega zdravnika dr. Vogla. Bila je krščenka Ottilie von Goethe leta 1830 v navzočnosti Goetheja. Kar malo se mi je zavrtelo — leta 1910 je bil na svetu še človek, na katerem je počival Goethejev blaženi pogled!“ (Str. 178.) „Ganljivo je bilo njeno ogorčenje, češ da je Goethejevo društvo zagrešilo hudo nediskretnost, ker je »že zdaj« objavilo ljubezenska pisma njene prijateljice iz otroških let Ottilie von Goethe. »Že zdaj« — oh, pozabila je, da je Ottilia že pol stoletja mrtva! [. . .] zanjo so bile še vedno resnične stvari, ki so postale za nas že davno zgodovina in legenda! [. . .] nič me ni tako prevzelo kakor obraz te starke, zadnje med živimi, ki jo je še gledalo Goethejevo oko. In morda sem spet jaz sam zadnji,ki danes lahko reče: poznal sem človeka, ki je nanjegovi glavi za hip še nežno počivala Goethejeva dlan.“ (Str. 179.)

Ta anekdota me je neznansko fascinirala. Navajeni smo na to, da se človeško življenje meri bolj v desetletjih kot v stoletjih; ko je neka stvar več kot kakšnih petdeset let v preteklosti, začne nezadržno polzeti iz spomina živih ljudi in se spreminjati v zgodovino. Spomnim se, kako sva se v srednji šoli z nekim sošolcem pogovarjala, da verjetno še živijo ljudje, ki se spomnijo Soške fronte; no, zdaj so vsekakor vsi že mrtvi. Že druga svetovna vojna se počasi spreminja iz nečesa, česar se ljudje še spomnijo, v nekaj, kar je le še zgodovina. Na tvtropes lahko preberemo, da Hollywood ne dela več filmov z nostalgijo po 50. letih, ker je ostalo premalo ljudi, ki bi še lahko imeli nostalgične spomine na 50. leta.

Ampak po drugi strani pa — če človeško življenje malo raztegneš in nato dve, tri takšna življenja ravno za silo še stakneš skupaj, pa lahko premostiš impresivno dolgo obdobje. Na primer, komaj dvanajst let je minilo, odkar je ameriška vlada prenehala plačevati zadnjo pokojnino iz naslova ameriške državljanske vojne — tiste, ki se je končala leta 1865! (Razlaga: leta 2003 je umrla 93-letna gospa, ki se je leta 1927, stara osemnajst let, poročila z 81-letnim veteranom državljanske vojne; ko je ta umrl, je bila njegova vdova seveda tudi upravičena do pokojnine po njem.) No, tole s Zweigom in Goethejem je pa podoben primer, mogoče je obdobje celo še malo daljše.

*

Mimogrede, v Wikipediji sem našel povezavo na strupeno sovražno, vendar sijajno napisano kritiko Izgubljenega sveta, ki jo je objavil nekdo po imenu Michael Hofmann v reviji London Review of Books. Med drugim kritik Zweigu očita, da so ti spomini na nekaj mestih zavajajoči. Piše na primer, da je bil Zweig v Angliji leta 1938 naturaliziran, iz česar si mislim, da njegov položaj ni bil tako brezdomovinsko slab, kot ga opisuje v Izgubljenem svetu. In vsebino svojega članka »Prijateljem v tuji deželi«, ki ga je objavil kmalu po začetku prve svetovne vojne (str. 252), menda Zweig prikazuje v precej lepši luči, kot bi sledilo iz dejanske vsebine tistega članka (“Inasmuch as this ghastly jelly-wobble of a passage says anything, it prorogues Zweig’s foreign friendships for the duration: no wonder the German censor found little to take exception to!”).

O tem, da je Zweig v svojih spominih marsikaj izpustil, piše tudi zelo zanimiva spremna beseda k temu slovenskemu prevodu (str. 467, 469). Ta slovenski prevod je sicer prvič izšel leta 1958 in so ga za tole novo izdajo menda malo modernizirali (str. 477) — radoveden sem, koliko; pravzaprav bi raje prebral prvotno verzijo prevoda in mi je žal, da mi ni bila pri roki in da so ga za tole izdajo posodobili. Na koncu je tudi kronološki pregled njegovega življenja in dela, pri katerem sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, koliko njegovih del je bilo prevedenih v slovenščino (str. 479–81).

*

Kaj naj rečem za konec? Že dolgo nisem v kakšni knjigi tako užival kot v tej. Prebral sem jo celo dvakrat zaporedoma, kar se mi zelo redko zgodi. Zweig je živel v zanimivih časih in zapustil zanimivo, čudovito napisano knjigo o njih. Zgoraj omenjeni kritik v LRB mu očita, da je „mojster kiča“ — tudi prav, saj imam rad kič. Tu je ogromno čudovite nostalgije po svetu pred prvo svetovno vojno; nekaj odgovorov na to, zakaj je prišlo v zgodnjem 20. stoletju do tolikšnih prelomov v umetnosti; veliko slikovitih prizorov in anekdot iz tistih časov, kakršnih ne najdeš toliko, če o njih bereš le v delih zgodovinarjev; spotoma sem se naučil še kakšno malenkost več o zgodovini Avstrije v 20. in 30. letih, o čemer prej nisem vedel skoraj ničesar. To je čudovita, enkratna knjiga in upam, da bo še marsikomu v tako veselje, kot je bila meni.

KNJIGA: Léo Taxil, "Izpovedanja bivšega prostomisleca"

Léo Taxil: Izpovedanja bivšega prostomisleca. Prevedel Martin Žiltir [sodeč po spodaj omenjenem Hladnikovem članku je to psevdonim, prevajalčevo pravo ime pa je Jurij Rozman]. Izšlo kot feljton v časopisu Slovenec od 2. januarja do 13. junija 1890. Zdaj tudi na wikisource.

Léo Taxil je bil francoski publicist iz druge polovice 19. stoletja. Podobno kot pri nas je tudi v Franciji takrat divjal srdit kulturni boj med klerikalci in liberalci. Taxil je bil sprva precej let zagrizen antiklerikalec; urejal je več časopisov in objavljal kopico protiklerikalnih člankov, pamfletov, brošur in podobnega. Potem se je s precej hrupa spreobrnil in odtlej objavljal prav tako zagrizene članke za nasprotno stran.

Seveda je odveč poudarjati, da je velika večina tega, kar je pisal (v obeh obdobjih), popolnoma rumeni žurnalizem, poln izmišljotin, laži, pretiravanj in podobnega. Tisto, po čemer je dandanes najbolj znan, je razvpita prevara, ki jo je organiziral po svoji spreobrnitvi v klerikalca. Trdil je, da znotraj prostozidarskega reda obstaja neka še ožja in bolj skrivnostna druščina, paladisti, ki da prirejajo nezaslišane okultistične obrede, orgije, žrtvovanja in podobne stvari. O tem so on in njegovi sotrudniki napisali več knjig, ki so se med klerikalci (ki so bili izrazito proti-prostozidarsko nastrojeni) dobro prodajale; sčasoma se je seveda izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Jaz sem zanj prvič slišal ravno v zvezi s to potegavščino; omenjal jo je Sprague de Camp v svoji Ragged Edge of Science, kasneje pa sem prebral célo knjigo o tem (A. E. Waite: Devil-worship in France).

Pred nekaj meseci sem v članku Mirana Hladnika Začetki slovenskega feljtonskega romana naletel na zanimiv seznam stvari, ki so bile v slovenskih časopisih objavljene kot feljtoni do leta 1918; med drugim so tam omenjeni tudi tile spomini Lea Taxila, ki so izhajali kot feljton v klerikalnem časopisu Slovenec leta 1890. Glede na pestro kariero tega možakarja sem upal, da bodo tudi njegovi spomini zanimivi, pa sem se odločil, da jih bom prebral. Na srečo so te stare številke Slovenca lepo poskenirane na dlib.si, tako da je prav lahko priti do njih. (Kasneje istega leta je stvar po vsem videzu sodeč izšla tudi kot samostojna knjiga, vendar tiste na dlib.si nisem našel.)

Ti spomini se mi sicer sami po sebi niso zdeli tako zanimivi, kot sem upal, se mi je pa vseeno zdelo, da sem skoznje dobil nekakšen pogled na čas, o katerem piše — o Franciji 70. in 80. let devetnajstega stoletja drugače nisem kaj dosti vedel. Videti je, da so bili to kar razburkani časi. Taxil je odraščal v precej verni družini in hodil v cerkvene šole, vendar se je že kot srednješolec vsemu skupaj pošteno uprl in se začel približevati raznim republikanskim in liberalnim agitatorjem, politikom in časnikarjem. Z bratom sta celo pobegnila od doma, da bi se v izgnanstvu v tujini pridružila enemu od teh ljudi, vendar so starši poskrbeli, da so ju na meji prestregli. Ni mi sicer čisto očitno, da bi bil Taxil pri tem storil kaj protizakonitega; no, ker je bil še mladoleten, se je njegov oče kar zmenil z nekim zaporom, da bodo sina za nekaj mesecev zaprli tja — očitno je po takratni zakonodaji kot starš to pravico imel, kar se mi je zdelo precej ekstremno, ampak v 19. stoletju nas to najbrž ne bi smelo presenetiti :S Ni si težko predstavljati, da mladega Lea to ni odvrnilo od njegovih republikanskih in protiverskih nagnjenj, pač pa ga je kvečjemu še radikaliziralo.

Zanimive epizode so tudi v času okoli francosko-pruske vojne (1870–1). Taxil je bil star komaj 16 let, a je ponaredil svoj rojstni list, da so ga sprejeli v vojsko kot prostovoljca; imel je nekaj manjših pustolovščin na urjenju v severni Afriki, preden so njegovi starši ugotovili, kaj se dogaja, in obvestili vojsko o njegovi pravi starosti, tako da je bil nato iz nje odpuščen.

Tista vojna je bila sicer za Francijo kar prelomen dogodek; poraz proti Prusiji jih je šokiral, državo pa pahnil v nekakšno revolucionarno vrenje, tako da so cesarja Napoleona III. odstavili in uvedli republiko, pri čemer so potem ostali vse do danes. Spomnil sem se, da je v tistem času potekala na primer pariška komuna, ampak očitno so se podobne stvari v manjšem obsegu dogajale tudi drugod po Franciji, na primer v Marseillu, kjer je živel Taxil.

Srboriti mladeniči, ki bi se v normalnih razmerah zabavali z igranjem računalniških iger, prepiranjem na socialnih omrežjih, popivanjem in plesanjem v diskotekah (oz. karkoli je bil že v 19. stoletju ekvivalent teh stvari), so se zdaj začeli igrati revolucionarje; Taxil je skupaj z nekaj somišljeniki ustanovil „mlado mestno legijo“ in z njo marširal po Marseillu, pisal je revolucionarne članke in imel številne primerno fanatične govore v revolucionarnih društvih in klubih, ki so rasli kot gobe po dežju. Divji časi — zanimivo mi je bilo brati o njih, po svoje pa sem vesel, da nisem sam doživel česa takega. (Po drugi strani je treba priznati, da bi tudi dandanes bilo nekaj priložnosti za takšne reči, če bi imel človek veselje z njimi; saj smo imeli antiglobalistično gibanje, pa occupy movement, pa vstajniško gibanje in podobne stvari.)

V četrtem in petem poglavju, kjer piše o revolucionarnem času, je tudi precej raznih bizarnih anekdot, saj revolucije pogosto naplavijo na površje vse mogoče čudake, ki jemljejo dogajanje (in sami sebe) preveč resno. Ko takšni v revolucionarnih okoliščinah pridejo na kak pomemben položaj, ki mu niso dorasli, so bizarnosti skoraj zagotovljene.

Ko so se razmere počasi malo stabilizirale, se je začel Taxil vse bolj resno ukvarjati z novinarstvom in protiklerikalnim pisanjem; kmalu se je tudi preselil v Pariz. Osrednji del spominov je tako zanimiv pogled na to, kako je izgledalo táko bolj pogrošno politično novinarstvo v tistih časih. Časopisov je bilo ogromno, novi so rasli kot gobe po dežju, prav tako hitro pa tudi propadali. Taxil je neusmiljeno udrihal po cerkvi in njenih privržencih, bil zaradi tega mnogokrat tožen, enkrat za krajši čas celo zaprt, po drugi strani pa je s svojim šokantnim in škandaloznim slogom pisanja pridobil številne bralce; nekateri njegovi časopisi so bili finančno prav uspešni, pa tudi njegova založba „Protiklerikalna knjižnica“, prek katere so on in njegovi somišljeniki objavljali razne pamflete in brošure, je dobro poslovala.

Sodeč po Taxilovem pisanju v teh spominih ga je sicer še bolj kot želja po dobičku gnal čisto iskren protiklerikalni fanatizem; je pa možno, da nalašč malo bolj poudarja ta vidik, da bi se kot spreobrnjenec bolj prikupil svojemu novemu klerikalnemu občinstvu. Kakorkoli že, vsekakor je imel zelo dober smisel tudi za poslovne vidike svojega dela. Na začetku 9. poglavja na primer opisuje svoje inovacije pri distribuciji protiklerikalnih pamfletov: tiskal jih je v Parizu in razpošiljanje takšnih reči po celi Franciji ni bilo ravno najcenejša in najpreprostejša stvar na svetu; zato se je zmenil z izdajatelji nekaj pariških republikanskih časopisov, ki so že itak razpošiljali vsak dan grmade papirja z vlaki po Franciji, da bi zraven prevažali še Taxilove brošure, ki bi jih potem tudi prodajali isti trafikanti kot časopise. Ta aranžma je distribucijo pamfletov pocenil in bil v korist vsem udeleženim.

Poleg novinarskega dela je Taxil tudi pomagal organizirati razna prostomiselska in protiklerikalna društva. V začetku 11. poglavja navaja odlomke iz pravilnika antiklerikalne lige in zanimivo se mi je zdelo, da se kaže v tem pravilniku tudi močna socialna komponenta, celo socialistična. V praksi pa je imel ateizem v tistih časih tako obroben položaj, da so imela ta ateistična društva polne roke dela že s tem, kako svoje člane odvračati vsaj od javnega obiskovanja cerkvenih obredov, cerkvenih porok in pogrebov in podobnega.

Zanimivo je tudi zadnje poglavje, kjer opisuje, kako se je potem spreobrnil nazaj v katolištvo. Videti je, da ga je po eni strani težilo pomanjkanje sloge v republikanskem taboru — njegovi politični zavezniki so udrihali po njem skoraj tako marljivo kot klerikalci; in po drugi strani se je tudi malo naveličal tega, da se mora v svojih spisih ves čas tako na debelo lagati, da bi lahko primerno črnil cerkev, duhovščino, papeže in podobne stvari. Te stvari so ga očitno pripeljale v tako duševno stanje, v katerem so ga spet obšla verska čustva.

Seveda si ne morem kaj, da ne bi teh stvari jemal z nekaj rezerve. Težko si na primer predstavljam, da bi bili klerikalci toliko manj skregani med sabo, kot so bili liberalci. In tudi jadikovanje o tem, kako da ga je težilo to, da je moral v svojih protiverskih spisih toliko lagati in potvarjati dejstva, je težko jemati resno, ko pa vemo, da je v svojih kasnejših delih še naprej lagal in si izmišljeval, le da zdaj pač za klerikalno stran namesto proti njej.

Že v teh samih spominih se sprašujem, če gre res vsemu zaupati. V osmem poglavju na primer omenja župnika Meslierja, ki naj bi se na smrtni postelji odrekel veri in zapustil dolg protiverski testament. Taxil pravi, da si je tega župnika v celoti izmislil Voltaire, ki je tudi napisal omenjeni testament; po drugi strani pa v wikipediji piše, da je Meslier res obstajal in napisal svoj testament, Voltaire pa je kasneje pripravil skrajšano verzijo le-tega (in vanjo mogoče res še kaj svojega doložil).

Spominom se seveda tudi pozna, da so bili napisani že po Taxilovi spreobrnitvi v katoliški tabor in da ravno ta predstavlja ciljno publiko zanje. Zato na veliko jadikuje nad grehi in zablodami svoje preteklosti in jih obžaluje; tega je še zlasti veliko v prvih poglavjih, kjer piše o tem, kako je sploh zajadral v svoje brezbožno obdobje. Med drugim ves skrušen pripoveduje, kako je šel kot šolar enkrat brez spovedi k obhajilu, za kar imajo očitno verniki celo poseben in primerno bizaren izraz — božji rop! :)))

Po eni strani so torej ti spomini vsekakor bili zanimivo branje; po drugi strani je bilo veliko podrobnosti v njih vendarle tudi dolgočasnih, ker me pač politika in zgodovina tistega časa le ne zanimata tako zelo. Škoda se mi je tudi zdelo, da se je bil Taxil spreobrnil v klerikalca in potem pisal spomine s tega stališča, saj sem jaz zelo protiversko razpoložen in sem zato bolj simpatiziral s Taxilom v njegovi protiklerikalni fazi kot pa po njegovi spreobrnitvi.

Razno

Taxil piše o enem od svojih srednješolskih učiteljev (2. jan., str. 2–3): „nesrečnež imel je najnehvaležnejši obraz. Tako jamičast je bil, da se nikoli ni mogel popolnoma obriti. Mislite si groyski sir, ko bi mu lasje v jamicah zrastli. Temu je bil podoben.“ Ewwwwww :)))

V enem od svojih proticerkvenih člankov je objavil, da „kanoniki „Naše Gospe“, ko se zbirajo v doljnih kletih, snažijo staro mučilno orodje in se pripravljajo, da bi je rabili, ker upajo, da se bo že bližnjo prihodnost zopet ustanovila stara monarhija“ (31. mar., str. 1). ROFL :))) Res, ne bi si želeli heretikov mučiti na zaprašeni in posvinjani natezalnici :))

Spotoma sem tu in tam poškilil še na druge stvari v teh starih številkah Slovenca. Občasno se najde kaj prijetno bizarnega:

Sestava nemškega parlamenta po zadnjih volitvah: „Post poroča izid volitev v vseh 379 volilnih okrajih. [. . .] Voljenih je bilo: 16 pristašev vladne stranke, 52 nemških konservativcev, [. . .] 2 demokrata, 14 Alzačanov, 14 Poljakov, 1 Danec, 21 socijalnih demokratov, 1 antisemit in 1 divjak.“ (27. feb. 1890, str. 3).

15. aprila na str. 3 pišejo, da se bo v kratkem preselilo 25000 ljudi iz Islandije v severozahodno Kanado, pri čemer je bilo skupno prebivalstvo Islandije takrat le okoli 70000 ljudi. Radoveden sem, če je bilo potem res kaj iz tega.

„Najbolj strupena kovina je uran. Prof. Robert in prof. Chitteuden sta dognala, da je uran mnogo hujši od arzena in da ima isto strupeno moč v krvi, kakor v želodci.“ (20. jan. 1890, str. 3.)

Malo o jeziku

Po svoje se mi je zdelo vedno zanimivo, kako malo stika imamo s slovenščino iz zgodnejših obdobij; v angleščini sem prebral marsikaj iz 18. ali 19. stoletja, občasno še kaj starejšega, s slovenščino iz tistih obdobij pa pridem le redko v stik. Po svoje je to seveda razumljivo, saj takrat niso napisali kaj dosti takšnih stvari, ki bi jih bilo dandanes zanimivo brati; poleg tega pa je celo npr. v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki sem jih nekaj malega prebral in kjer je veliko stvari iz 19. stoletja, jezik pogosto malo moderniziran, vsaj glede pravopisa.

Kakorkoli že, dejstvo je, da je bilo branje tehle poskeniranih podlistkov iz leta 1890 zame redka priložnost, da pridem neposredno v stik s slovenščino izpred malo več kot 100 let in si malo ogledam, kako se je razlikovala od današnje.

• Mestnik ednine pri moških samostalnikih je veliko pogosteje na -i kot na -u: po naključji, v razmerji, po obnašanji ipd.

• Pri glagolih v 3. os. mn. skoraj vedno uporablja krajše oblike z naglasom na koncu: govoré, kričé, ustrelé, žró ipd. (Po drugi strani pa piše dajo, nikoli dadó ali dadé.)

• Pogosto uporablja -ov- namesto -ir-: bombardovanja, fotografovati, kandidoval, mobilizovati.

• Pogosto uporablja -ava- namesto -ova- ali -uje-: preiskaval, vzdržaval, podpisavam, nehavam ipd.

• Precej je razlik v pisanju besed na u in v, včasih imam skoraj občutek, da je bilo ravno obratno kot dandanes: udan, ukovani, uljudno, upliv, vspeh, vjet, vrednik, vdariva.

• Navezne oblike zaimkov skoraj vedno piše z vezajem; glede tega, kje bi jih naglasil, pa vlada popolna zmeda: tako najdemo na primer za-se, zá-se, za-sé in enkrat celo za-sè. Se mi pa zdi, da jih največkrat naglasi na zadnjem zlogu, ne na prvem kot dandanes.

• Namenilnik večinoma prav lepo uporablja, sem pa opazil tudi nekaj primerov, kjer je namesto njega uporabil nedoločnik: „pridejo naznaniti“; „pridete v obraz izzivati“; „prišel izzivati“.

• V 3. os. dvojine konča glagol na -e namesto -a, če je osebek ženskega spola: „dve skupini [. . .] ki nakladate“; „vednost in vero, ki se med seboj pobijate“; „kjer se križate rue Turbigo in rue du Temple“.

• Nekatere besede bi dandanes pričakoval le v pogovornem jeziku, tu pa jih vidimo v pisnem: šunder, šuntalo.

• Precej dosledno piše en o več kot dandanes v besedah, kot so kakoršen, kakošen, vsakoršen ipd.

• Pri samostalnikih druge ženske sklanjatve v rod. mn. ponavadi piše na koncu -ij namesto -i: besnostij, klopij, pesmij, rečij, živalij.

• Pogosto opušča besedo od v primerih, kot so: „lakote umrjem“, „so groze kar kričali“, „veselja vriskajo“, „rudel je jeze“, „divjal besnosti“, „žalosti prevzet“.

• Pogosto uporablja besedo „očitno“ v pomenu „javno“, mogoče zato, ker sta si v nemščini tako podobni.

• Besedi vojna in vojska uporablja večinoma v ravno obratnem pomenu kot danes; torej vojna kot skupina vojakov, vojska pa kot spopad. No, to slednje sem v pogovornem jeziku tudi še dandanes kdaj slišal, vojne kot skupine vojakov pa ne.

• Nekaj je tudi besed, ki mi delujejo kot sposojenke iz srbohrvaščine; neverojetno, nedostaje, ostavila, plačem, pušil, izbacniti, skupljajo, svrho, iznenadjenja, nego (ki pa je desetkrat redkejši kot kakor), grajan (ki pa jo uporablja le v zadnjem delu knjige, pred tem pa čisto lepo državljan in meščan). No, po svoje sem pravzaprav pričakoval, da jih bo še več.

• Še ena nenavadna sprememba v zadnjem delu knjige pa je braterstvo, kjer je prej čisto lepo uporabljal bratstvo. Ugibam, da je to pobral iz češčine.

• V mnogih pogledih pa se prevajalec tujkam precej temeljito izogiba ali pa jih vsaj razloži, ker očitno predpostavlja, da jih bralci ne bodo poznali. Tako namesto revolucija, revolucionaren ponavadi pravi prekucija, prekucijski; despota razloži kot trinoga (dandanes bi prej pričakoval, da boš moral razložiti v obratni smeri), generalštab kot viši stan; namesto skepticizma je dvomljivstvo, namesto škandala je pohujšanje, namesto morale je vedno nravnost.

• Uporablja se precej več naglasnih znamenj kot dandanes, čeprav nisem imel občutka, da bi se jih uporabljalo na kakšen posebej konsistenten način. Pogosto jih uporablja tam, kjer bi se dalo isto besedo prebrati na dva različna načina (čeprav je ponavadi iz konteksta čisto očitno, kateri je pravi); včasih pa tudi v primerih, ko je izgovorjava že tako ali tako čisto nedvoumna, tako da mi ni jasno, na podlagi česa so se odločili, kdaj napisati naglasno znamenje, kdaj pa ne.

Še posebej čuden primer je tale: na koncu posameznega nadaljevanja podlistka ponavadi piše „dalje slédi“; v majhnem deležu primerov pa „dalje sledí“. Čudno je že to, da pri zapisu niso bolj dosledni; še bolj čudna pa je ideja, da bi se to besedo izgovarjalo slédi namesto sledí.

• Občasno se pojavljajo besede na -sk namesto -ski: „Bil je nekoliko družinsk“; „Bog katoličanov je le [. . .] netvarinsk trinog“; „Ali se vam ne zdi škof [. . .] bolj protiprekucijsk“; „Republikansk trgovec, o katerem [. . .]“. Mislim, da sem pred leti nekje prebral, da si je takrat v poznem 19. stoletju nekdo zamislil, da bi se oblike brez i uporabljalo kot določne, tiste z i pa kot nedoločne ali nekaj podobnega. Radoveden sem, od kod jim ta ideja, saj dvomim, da je bila v govorjenem jeziku podlaga za kaj takega. V vsakem primeru pa je očitno, da se stvar ni prijela :) V tej knjigi so oblike brez i redke in mi ni ravno očitno, ali naj bi se po pomenu kako razlikovale od tistih z i.

• Nisem pa recimo opazil kakšnih posebnih primerov vpliva nemške slovnice, npr. na besedni red — v zgodnejših besedilih iz 19. stoletja so znali včasih glagole malo bolj na konec stavka tlačiti, v teh spominih pa tega nisem opazil; očitno so se do konca 19. stoletja teh vplivov že kar dobro otresli.

• Imena mesecev uporablja taka kot danes, le prva dva piše zelo bizarno januvarij in februvarij. Od starih slovenskih imen sem našel le eno pojavitev sušca (ki mu drugod pravi marec).

• Ženevo (kjer je Taxil nekaj časa živel) dosledno imenuje z nemško obliko Genf.

• Pridevnik italijanski se pojavi le enkrat, drugače vedno laški.

• Dvor v pomenu sodišče; verjetno pod vplivom raznih tujih jezikov. Še posebej me je fascinirala fraza „marcijalni dvor“, za katero sem se šele sčasoma zavedel, da gre za na pol prevod, na pol sposojenko iz francoske cour martiale, torej vojaško sodišče.

• Marsikdaj piše brez j, kar bi danes pisali z njim: natisneno, obrneno, spreobrnenje, zamaknen. Včasih pa je tudi obratno: lažnjiv, stopnjice, tanjkimi.

• Včasih piše e, kjer ga danes ne bi smeli: ministerstvo, ministerski, mojstersko.

• Pogosto piše so- namesto se-: sostaviti, sozidali, sošel, sožgali, tudi sostav (= sistem).

• Pogosto piše narazen stvari, ki bi jih danes pisali skupaj: pred vsem, ob enem, k večemu.

• Rad ima oblike na iz- namesto na s-/z-: izpovednik, izpozna, izprehod, izpremeniti, izprevidel.

• Včasih piše kacega, tacih, vsacega namesto bolj običajnih oblik s k; podobno drazih, druzega, ubozega namesto oblik z g. Priznam, da me to preseneča; predstavljal sem si, da je na primer do oblike tacega prišlo v pogovornem jeziku zato, ker smo e začeli opuščati in ker kg skupaj ne moreš izgovoriti; ampak s tem si ne moremo razložiti oblik, kot je tacih.

• Še nekaj čudaštev pri zaimkih: kot krajšo obliko zaimka njej raje uporablja jej kot ji; enkrat sem našel tudi njijino (v pomenu njuno).

• Predlog h uporablja le pred besedami na k-; danes bi ga tudi pred tistimi na g-, tu pa imamo k galeriji, k glasovanju in podobno.

• Namesto predloga s/z uporablja ž, če se naslednja beseda začne na nj-: ž njo, ž njimi in podobno.

• Pogosto piše -j- med dvema samoglasnikoma, kjer ga danes ne bi: klijent, legijonar, socijalizem, perijodična.

• Še nekaj razlik v primerjavi z današnjim pravopisom: vedno piše ladija (nikoli ladja), kolika (nikoli kolikšna), tezalnica (nikoli natezalnica), zopet (nikoli spet), provzročiti (nikoli povzročiti), teboj (nikoli tabo), žrtva (nikoli žrtve; tudi tožilnik je zato žrtvo), tvarina (nikoli snov), odnošaj (nikoli odnos), pisalec (nikoli pisec), učenik (nikoli učitelj), brezdno (le enkrat brezno). Ondi je desetkrat pogostejši kot tam; oni je pogostejši kot tisti; priprost je pogostejši kot preprost, prenapetnež je pogostejši kot prenapetež.

• Pogosto piše vs- namesto vz-: vshod (nikoli vzhod), vskipela, vskliknil, vspenja.

• Ena zanimiva beseda, ki jo uporablja še kar pogosto, danes pa je sploh ne srečamo več, je vsled (ki pomeni zaradi — uporablja pa tudi to, in še pogosteje kot vsled).

• Francoska osebna imena praviloma prevaja v slovenščino. Tako se pojavijo Leon Taxil s pravim imenom Gabrijel; pa Henrik Fouquier, Avgust Cabrol, Franc Bonnardot, župnik Janez Meslier ipd. Ivani Orleanski pa pravi Jovana d' Arc.