KNJIGA: Platon, "Fajdros"

Platon: Fajdros. Prevedel Gorazd Kocijančič. V: Platon, Zbrana dela, študijska izdaja, II. knjiga, str. 529–574. Ljubljana: KUD Logos, 2009. 9789616519427.

Filozofije nisem nikoli prav preveč cenil; nekaj malega sem je tu in tam prebral, pa nikoli nisem imel občutka, da sem zato kaj modrejši oz. da mi je sploh karkoli kaj bolj jasno kot prej. Pogosto se mi je zdelo kot v tistem verzu verzu Omarja Hajama: da izstopam pri istih vratih, pri katerih sem vstopil (“Myself when young did eagerly frequent/ Doctor and Saint, and heard great argument/ About it and about: but evermore/ Came out by the same door where in I went.”)

Tako sem se tudi branja tegale Platonovega dialoga lotil predvsem zato, ker sem drugače pri branju zbirke I Tatti Renaissance Library prišel do 34. zvezka, v katerem so Ficinovi komentarji Fajdrosa in Iona, pa se mi je zdelo, da bi bilo najbrž koristno pred tem prebrati še tadva dialoga sama; in potem sem pomislil, da če že bereš prevod (grško pa pač ne znam), je bolje brati prevod v svoj jezik kot v tuj jezik, zato sem si nabavil nedavno broširano izdajo Platonovih zbranih del v prevodu Gorazda Kocijančiča. To se mi je zdel še kar smiseln nakup; dobiš pet ne predebelih knjig za skupaj 100 evrov, zraven pa še CD s spremno besedo, komentarji in podobnimi stvarmi v formatu PDF. (Obstaja sicer tudi trdo vezana izdaja v dveh enormno debelih knjigah — vsaka po ~1500 strani — vendar tisto stane 312 evrov, kar bi bilo primerno le za ekstremne oblike buržujskega fetišizma.)

Pred leti sem že prebral peščico Platonovih dialogov (v prevodih, ki so bili pač takrat na voljo) in zdajle pri Fajdrosu sem imel precej podobne občutke kot takrat. Zdelo se mi je, da je v Platonovih dialogih vse polno nakladanja, slabih argumentov, nesmiselnega igračkanja z besedami, predvsem pa so me spravljali ob živce slaboumni Sokratovi sogovorniki v njih, od katerih večinoma ni druge koristi, kot da Sokratu lepo pohlevno prikimavajo. Če sem odkrit, še zdaj ne razumem zares, kaj so ljudje videli v teh dialogih, pa pravzaprav tudi v filozofiji nasploh.

Fajdros se mi je zdel še malo bolj ekscentričen od tistih dialogov, ki sem jih prebiral pred leti. Dialog govori o celem kupu različnih stvari, ki so druga z drugo bolj malo povezane. No, po svoje je to mogoče celo lepo realistično; zgodbica dialoga je, da Sokrat in Fajdros sedita v senci pod drevesom in pač malo čvekata o tem in onem, tako da nas najbrž ne sme presenetiti, da se ne držita ves čas ene same teme. (Mogoče si je Platon nalašč izbral dialog kot obliko pisanja svojih spisov, da bi imel tako malo več ustvarjalne svobode?) Po tej plati je pravzaprav dialog prav dobro napisan; to, da gre za dialog in ne za nekakšno običajno filozofsko razpravo, ga lepo poživi, nekateri odlomki so skorajda prav zabavni (kako zvabiš Sokrata zunaj mestnega obzidja? „Kakor namreč lačne živali vodijo s tem, da jim mahajo z zeleno vejo ali kakšnim sadom, ti očitno lahko predme moliš govore v knjigah in me boš vodil okrog po vsej Atiki“, 230d :)))).

O „zaljubljenosti“

Na začetku Fajdros bere spis nekega govornika Lizija o tem, kako da „je treba bolj izkazovati naklonjenost tistemu, ki ne ljubi, kot tistemu, ki ljubi“ (227c). To slednje je Fajdrosov povzetek, Lizijev govor se začne še veliko bolj megleno: „Poznaš moj položaj. In slišal si, da nama bo po mojem mnenju koristilo, če se to zgodi. Vendar pa sem prepričan, da ne bi bilo prav, če bi brez tega, za kar prosim, ostal iz tega razloga, ker slučajno nisem zaljubljen vate.“ (230e–231a) Po vsem videzu sodeč je treba te reči razumeti v kontekstu starogrških idej o homoseksualnih zvezah med mladeničem in starejšim moškim; in v tem Lizijevem govoru je govornik v bistvu tak starejši moški, ki hoče z mladeničem skleniti nekakšen platoničen odnos, v bistvu prijateljstvo (233c–d, 237c). Lizijev argument je potem nekako tak: postani moj prijatelj, ker nisem zaljubljen vate in ti zatorej ni treba skrbeti, da bi bil jaz do tebe posesiven, ljubosumen, da bi se zanimal zate le zaradi pohote in podobno. V tem je nekakšno zrnce smisla, ampak preseneča me, da se Liziju in ostalim ni zdelo zelo bizarno, da bi nekdo skušal navezati prijateljstvo na podlagi logičnih argumentov in retorike.

Sokrat ima nato še sam svoj govor, v katerem govori podobne reči, le da še v bolj ekstremni obliki. V človeku da se borita dve sili, poželenje po užitkih in hrepenenje po dobrem (237d); in ljubezen je ena od oblik poželenja (238c), tako da, čeprav mogoče ni naravnost rekel, da je ljubezen nekaj slabega oz. da je nezdružljiva z dobrim, se je vsekakor potrudil mimogrede zbuditi tak vtis. Naprej je še huje: „zaljubljenec ne bo prostovoljno prenašal niti boljšega niti sebi enakega fanta, v katerega je zaljubljen, ampak ga bo vedno delal slabšega in bolj podrejenega“ (239a); „pristal bi namreč na to, da bi bil (ljubljeni) oropan očeta, matere, sorodnikov in prijateljev, saj misli, da ga ti samo ovirajo in grajajo pri nadvse prijetnem druženju z njim“ (239e–240a) ipd.

Šele na koncu postane jasno, od kod vse te blodnje: „prijateljstvo zaljubljenca se ne uresničuje z dobrohotnostjo, ampak kot hrana, da bi se nasitil. Kot imajo volkovi radi jagnjeta, tako zaljubljenci ljubijo dečka“ (241c–3). Z drugimi besedami, Sokrat uporablja besedo „zaljubljenec“ v zelo bizarnem pomenu: zanj je to sinonim za obupno posesivnega, predatorskega starega pohotneža (pleša in velik vamp neobvezna, vendar priporočena), v primerjavi s katerim bi bil še Pedobear simpatičen in romantičen lik; in kakršen koli odnos med njim in mladim fantom bo seveda neizogibno res dokaj nezdrav.

In tu se zdaj že začnejo občutki, ki me vedno prevevajo ob branju Platona. Ima me, da bi kričal nanj in/ali na Sokrata. Za začetek, zakaj uporabljaš besedo, kot je „zaljubljenec“, v tako sprevrženem, ekstremnem, bizarnem pomenu? Drugič, če to že počneš, zakaj za vraga ne naznaniš tega na začetku namesto na koncu govora? Tretjič, koliko koristen se ti zdi tak govor, če se v njem omejiš le na najbolj ekstremne primere nezdravih razmerij, govoriš pa tako, kot da bi ti pomisleki veljali na splošno? In četrtič, a ne bi mogoče mladeničem raje svetoval, naj sklepajo prijateljstva in zveze s svojimi vrstniki, ker bo tako veliko lažje doseči, da bosta partnerja kolikor toliko enakopravna (no, saj na neki točki se Sokratu to po malem že skoraj posveti, glej 240c)?

Are we being trolled?

Ampak bizarnosti se tu šele dobro začnejo. Sokrat nenadoma obrne ploščo: pravi, da je bil njegovov govor neumen in brezbožen (242d) — ampak ne, ker bi se nenadoma zavedel npr. ugovorov iz mojega prejšnjega odstavka; ne, moti ga tole: „Če je Eros bog ali neko božanstvo, kakor gotovo je, ne more biti nič slabega. Dosedanja govora pa sta govorila o njem, kot da je nekaj slabega.“ (242e) Neverjetno! Argument iz teologije, kot bi ga pričakoval od vaškega župnika, ne pa od velikega filozofa.* Mogoče ga pa ni resno mislil? Pravzaprav se mi Sokrat tule počasi začenja dozdevati kot nezanesljivi pripovedovalec iz kakšnega modernističnega romana. Najprej je povedal govor, s katerim se že dve minuti kasneje ne strinja več, torej ga najverjetneje že na začetku ni resno jemal — ampak tega nam takrat na začetku ni povegal. Sokrat je tule že skoraj nekakšen trol, nekakšen trickster spirit ali nekaj podobnega — vem, da imajo nekateri radi take like, jaz pa, ki sem bolj počasne pameti, ne maram ljudi, ki me medejo s takšnimi nenadnimi preobrati in pri katerih ne vem, kdaj mislijo resno, kdaj se pa delajo norca iz vsega skupaj.

[*Ob tem sem se spomnil, kaj je o Platonovem Sokratu napisal Russell: “There is something smug and unctuous about him, which reminds one of a bad type of cleric.” (History of Western Philosophy, bk. I, ch. 16.)]

Kakorkoli že, Sokrat zdaj po tem svojem preobratu nadaljuje z govorom, ki naj bi imel ravno nasprotno vsebino od prejšnjega. Za začetek, zaljubljenost je sicer neka oblika blaznosti, ampak to še ne pomeni, da je z njo kaj narobe, saj so nekatere vrste blaznosti dobre in koristne — na primer vedeževalska jasnovidnost in pesniški navdih. (Tu se mi že spet zdi, da je pojem blaznosti raztegnil skoraj do neprepoznavnosti; in njegovo hladnokrvno priznavanje vedeževalstva me najbrž ne bi smelo presenetiti, pa sem nad njim vendarle razočaran; ampak če te reči odmislim, se lahko nekako strinjam vsaj s tem, da stvari, ki so nerazumne, še niso nujno tudi slabe — to velja za pesniški navdih, pa menda tudi za zaljubljenost.)

Duše in Sokrat kot nadebudni veterinar

Potem ima en impresiven odstavek z „dokazom“ o neumrljivosti duše (245c–246a). Impresiven je predvsem v svoji nekoherentnosti, ampak kolikor mi ga je uspelo razvozlati, se je večino časa vrtel v krogu in mahal z rokami, spotoma pa še predpostavil to, kar je hotel dokazati. „Samo tisto, kar giblje sámo sebe, se nikoli ne neha gibati, kar ne zapusti samega sebe, ampak je tudi za vse drugo, kar je gibano, vir in počelo gibanja. [. . .] Če bi namreč počelo iz česa nastalo, ne bi bilo počelo. Ker pa je nenastalo, mora biti tudi nepropadljivo. [. . .] vsako telo, ki od zunaj (prejme) to, da je gibano, je brez duše, tisto pa, ki to (prejme) sámo od sebe, je oduševljeno, saj je to narava duše.“ Skratka: duša je tisto, kar giblje sámo sebe; zato je to počelo gibanja; zato je nenastalo; zato je nepropadljivo; torej je duša nesmrtna. Človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal ob takšnih blodnjah.

(No, verjetno je res, da bi bilo treba ta njegova razmišljanja obravnavati malo bolj prizanesljivo. Predstavljam si, da so te ideje o dušah nastale še nekje v pradavnini, ko so ljudje opazili, da telo živega človeka pet minut pred smrtjo ni dosti drugačno kot njegovo truplo pet minut po smrti; v čem je torej ta razlika, zaradi katere je bil prej živ, nato pa mrtev? Pa so si zamislili dušo kot neko nematerialno zadevo, zaradi katere je človek živ, dokler jo ima v telesu. Nam dandanes takšnih stvari ni treba, ker si lahko predstavljamo, da je „življenje“ le neka abstrakcija za kopico nekakšnih kemijskih reakcij in podobnih reči. V Sokratovem času, ko še ni bilo moderne znanosti, jim pa pač ni preostalo drugega, kot da malo špekulirajo. Bi pa jaz še vseeno raje videl, da bi pošteno rekli „ne vemo, nimamo pojma“ kot pa da so takole nakladali o dušah, počelih in gibanju.)

Potem pride ena slikovita metafora: duša, pravi Sokrat, je kot krilata kočija z voznikom in dvema konjema. Pri dušah bogov sta oba konja dobra, pri človeških pa je en konj dober, drugi pa slab, zato nas vleče včasih malo sem, malo tja (246a–b, podobno še kasneje v 253d–e). To zgodbico potem nadaljuje še dve, tri strani in tisto je v bistvu čista teologija. To je nekaj za k platonističnemu ekvivalentu verouka. Namesto nebes je tu „nedotakljiva, resnično bivajoča Bitnost, ki jo lahko zre le krmar duše, um“ (247c); v odvisnosti od tega, kako blizu tej resnici so duše prišle, se kasneje rodijo v telesa živali ali pa različnih ljudi (248d); kasneje pride posmrtna sodba in nato nekakšna reinkarnacija (249a). Posebne pravice pa ima duša „tistega, ki je filozofiral brez prevare [no, Sokrat je torej vsaj samega sebe izvzel, pošteno :P] ali pa je ljubezen do mladeničev združil z ljubeznijo do modrosti“ (OMG! pa saj to je skoraj isto kot katoliški duhovniki :))) platonizem in verske blodnje, two great tastes that taste great together).

Skratka, če ne bi bil Platon že itak iz bogate družine, bi bil po mojem lahko ustanovil svoj verski kult in bi se ga mogoče danes spomnili kot starogrškega L. Rona Hubbarda. Povsem očitno je, da je imel za to vse potrebne predispozicije.

Na tem mestu se človek mogoče vpraša, kakšno zvezo ima vse to z uradno temo Sokratovega govora, to je z zaljubljenostjo. No, Sokrat zdaj pravi, da je to v bistvu blaznost, ki nastane, ko duša vidi nekoga lepega tu na zemlji in se megleno spomni nekaj malega od tiste resnične Lepote, ki jo je za silo videla v platonističnih nebesih pred svojo zadnjo reinkarnacijo (249d–e). Zakaj bi to povzročilo ravno blaznost? Sokrat ima odgovor tudi na to — njegove ideje o anatomiji duše so impresivno podrobne in si jih je težko razložiti drugače kot tako, da je imel kakšno dušo na svoji operacijski mizi in jo je pazljivo seciral: „Ko se (od lepote) loči in se suši, se sušijo in pri tem zapirajo odprtine prehodov, skozi katere poganjajo krila, in tako ovirajo poganjek krila, ta pa je znotraj zaprt s hrepenenjem, skače kot žile utripalnice, zariva se v prehod — vsak v tistega, ki je zanj določen —, tako da je vsa duša zbadana krog in krog, besni in trpi bolečine; ko pa se spomnnja Lépega, se zelo veseli. Zaradi pomešanosti tega dvojega [. . .] nori — blazna je“ (251d). (Glej tudi 255d za še več o anatomiji kril pri dušah.)

Saj ne vem, kaj bi rekel. Mar je mogoče, da je to kdaj kdo prebral in si rekel „o fant, ja, to je tisto pravo, to je pot do modrosti, tole bi rad študiral celo življenje“? Kako zaboga lahko nekdo, ki veže take otrobe, postane oče zahodne filozofije, namesto da bi ga strpali v najbližjo norišnico?

„Ko pa ga vidi in pusti, da hrepenenje priteče vanjo, osvobodi to, kar je bilo prej zagrajeno, oddahne si in se znebi zbadanj ter bolečin in spet v sedanjosti pobira sad najslajšega užitka” (251e). Honi soit qui mal y pense :))

Beating a dead horse

Sokrat še kar nadaljuje s svojo metaforo duše kot kočije s parom konj in pri tem celo pove nekaj podrobnosti o videzu obeh konjev (253d–e). Večinoma pa poskuša zatrjevati, da ker zaljubljenost izvira od tega, da se duša spomni božanskega Lepega, zato potem tudi v zaljubljenosti tu na zemlji sčasoma prevladajo dobri elementi: „duša zaljubljenca naposled sledi ljubljenemu dečku s sramežljivostjo in strahom [. . .] zaljubljenec ljubljenega dečka na vse načine časti kot nekoga, ki je enak bogovom“ (254e). Skratka, zdaj prav tako nemarno pretirava v eno smer, kot je bil prej pretiraval v nasprotno smer. Malo kasneje tudi optimistično trdi, da se kot nekakšen odmev vname ljubezen tudi v ljubljenem dečku (255c–d) in obe duši potem živita happily ever after (256b) in gresta lahko nato lepo družno v platonistična nebesa (256d–e).

Še ena dobra iz 255b: „Usoda namreč nikoli ne odredi tako, da bi bil slab človek prijatelj s slabim človekom — ali da dober človek ne bi bil prijatelj z dobrim.“ Wahahaha! Kako lahko nekdo izjavi kaj tako trapastega? Na wikipediji bi rekli: citation fucking needed! Mogoče je imel spet v mislih kakšne za lase privlečene definicije pojmov, kot so „slab“, „dober“ in „prijatelj“. (To me počasi spominja na tisto šalo o radiu Erevan: ali je res, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Leningrada zadel avto na loteriji? — Načeloma da, vendar to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, ampak Aleksej Aleksejevič Aleksejev; ni bil iz Leningrada, ampak iz Moskve; ni bil avto, ampak bicikel; in ni ga zadel na loteriji, pač pa so mu ga ukradli!)

Škržati

V 259b–d pove Sokrat posrečeno zgodbico o izvoru škržatov: da so bili to nekoč ljudje, ki so jih pesmi Muz tako prevzele, da so pozabili na hrano in pijačo in od tega umrli; potem pa so se spremenili v škržate, ki da tudi ne potrebujejo hrane in pijače, ampak celo življenje pojejo in naznanjajo Muzam, kateri ljudje častijo katero od njih. No, ta pogled na škržate mi je vsekakor bolj všeč kot tisti v Ezopovi basni :)

Govorništvo

Zdaj ko je teh govorov konec, se začneta Sokrat in Fajdros pogovarjati o veščini pisanja govorov in o tem, kaj pomeni pisati dobre govore. Videti je, da je zanju govorništvo predvsem veščina prepričevanja, torej nekaj takega, kar počnejo odvetniki in politiki, vendar ne samo oni. Nekateri menijo, da govorniku sploh ni treba razumeti, „kaj je res pravično, ampak to, kaj se bo množici, ki bo sodila, (pravično) zdelo“ (260a); in podobno kot za pravično velja tudi za dobro, lepo ipd. Sokrat se trudi to ovreči in na koncu zatrdi, da „nama bo tisti, ki ne pozna resnice, ampak lovi mnenja, ponujal neko veščino govorov, ki je očitno smešna in nestrokovna“ (262c), vendar se mi njegov argument ni zdel prepričljiv. Začne s čisto razumnim opažanjem, da govornik že mora nekaj vedeti o tem, o čemer govori (260b–c), potem pa to pretirano posploši. Pravi, da bo spreten govornik „dosegel, da se bo ista stvar istim ljudem pokazala zdaj pravična, zdaj pa krivična — kadar pač on hoče“ (261c–d); torej bo moral občinstvo v majhnih korakih voditi od resnice proti laži; in če noče tej svoji laži tudi sam nasesti, „mora natanko poznati podobnost in nepodobnost bivajočih stvari“ (262a).

Ampak to so vse očitno trapasta pretiravanja. V praksi meje med tem, kaj je pravično in kaj krivično, ali pa kaj je laž in kaj resnica, niso vedno tako preproste in ostre. Tudi ni smiselno reči, da lahko govornik poljubno prepriča ljudi v to, da je neka stvar pravična ali krivična, kakor se mu zazdi. Z ljudmi lahko do neke mere manipuliraš, ampak takole neomejeno pa spet ne. In tudi ni nujno, da govornik ne nasede svojim lažem — mnogi govorniki dejansko jim nasedejo in tudi sami iskreno verjamejo v to, v kar skušajo prepričati tudi druge (pravzaprav tak govornik potem sploh ne laže — če verjameš temu, kar trdiš, se že po definiciji ne lažeš, lahko si le v zmoti).

Sokrat ima nato en zanimiv komentar o svojih prejšnjih dveh govorih o ljubezni; spomnimo se, da je bil eden proti njej, drugi pa jo je hvalil. Zdaj pravi, da je stvar v tem, da obstajata „dve obliki blaznosti: prva, ki nastane zaradi človeških bolezni, in druga, ki nastane zaradi božanskega predrugačenja običajnih navad“ (265c). Prvi govor je razmišljal o ljubezni, ki jo povzroča blaznost prvega tipa „ter jo je zelo po pravici kritiziral“ (266a), drugi govor pa o ljubezni, ki jo povzroča blaznost drugega tipa, tako da ima „sicer enako ime, a je božanska, in ko jo je postavil pred nas, jo je pohvalil kot vzrok za nas največjih dobrin“ (266a–b).

Po svoje je najbrž lepo, da prizna, da sta bila oba tista govora vsak v svojo smer pristranska, pretirana in manipulantska. Po drugi strani pa, saj to smo že sproti opazili in bili zaradi tega ves čas pošteno razkurjeni. In konec koncev, če hočem, da me trolajo, imam tu za to cel internet, od njega sem pa pričakoval kaj bolj pametnega.

Fajdros in Sokrat se nato malo pogovarjata o raznih govorniških tehnikah in prijemih, ki jim pridejo prav pri prepričevanju poskušalcev oz. manipuliranju z njimi (266d–267d). Videti je, da je to tisto, kar so tedanji sofisti poučevali kot govorniško veščino. Sokrat pa pravi, da te tehnikalije še niso tista prava govorniška veščina, ampak le nekakšna predpriprava nanjo: glavna stvar je, da veš, kdaj uporabiti kakšen prijem oz. kako te reči povezati v celoto; in sofisti da delajo napako, ko se pretvarjajo, da je to nekaj trivialnega, kar bo učenec lahko razvil sam, potem ko ga bodo enkrat oni naučili svojih tehnikalij (269b–c).

To je videti še kar smiselno, čeprav se mi po malem tudi dozdeva, da gre tu za običajno filozofsko nategovanje z besedami: stvar dogovora oz. definicije je pač, za kateri nabor znanj bomo uporabljali izraz „govorniška veščina“ in ali bomo sem notri šteli le tisto, kar poučujejo sofisti, ali tudi tisto, kar bi rad zraven štel še Sokrat.

Sokrat med drugim poudarja, da mora govornik poznati svoje občinstvo, da bo znal uporabiti njim primerne tehnike prepričevanja; tako da tisti, ki tega ne obvlada, res ne bi smel trditi, da obvlada govorniško veščino (271c–272b). S tem se čisto strinjam, bizaren pa se mi zdi način, kako bi se Sokrat tega lotil: on bi nekako klasificiral različne vrste duš (oz. on pravi „rodove“ duš) in različne vrste govorov in potem te stari nekako usklajeval med sabo (271b, glej tudi 273e) — pristop, ki bi bil bolj koristen za botanika ali entomologa kot pa za govornika. Ni si težko predstavljati, da so imeli sofisti za njegove marnje bolj malo potrpljenja.

Ta del dialoga se zaključi s Sokratovo ugotovitvijo, „da se to, kar je verjetno, v množici poraja zaradi svoje podobnosti z resničnostjo“ (to se nanaša na dejstvo, da boš množico poslušalcev lažje prepričal, če jim boš govoril nekaj, kar se jim zdi verjetno), podobnosti pa „zna najlepše najti tisti, ki pozna resnico“ (273d) [mimogrede opozorimo na to, da kar se mene tiče, doslej ni dokazal nobene od teh dveh stvari; tule zdaj pa ju je zgolj predrzno zatrdil] — po domače povedano, idealni govornik je v resnici filozof! Krasno. Možakar je rad pihal v svoj rog, to mu je vsekakor treba priznati.

Nenaklonjeni bralec, kot sem jaz, se težko upre misli, da se je nad govorniki in sofisti toliko zgražal zato, ker njemu samemu prepričevanje ni šlo kaj prida dobro od rok. Dragi Sokrat, resnice nihče kaj prida ne pozna, še najmanj pa ti; in to, kaj se tvoji publiki zdi verjetno, ni toliko odvisno od nekakšne visokoleteče „podobnosti z resničnostjo“, pač pa od njihovih predsodkov, dosedanjih informacij, ki so jih dobili, in od zblojenega načina, po katerem delujejo človekovi miselni procesi (treba je sicer priznati, da glede na to, da smo v bistvu le nekakšne hodeče vreče kemikalij, pravzaprav še kar presenetljivo dobro delujemo).

Pisanje

Dialog se konča z debato o „primernosti in neprimernosti pisanja“ (274b). Sokrat začne z zgodbico iz starega Egipta (najbrž si jo je Platon kar lepo sam izmislil, tako kot tisto o Atlantidi), v kateri bog Tevt iznajde pisavo, kralj Tamunt pa ga zaradi tega kritizira: ta iznajdba bo „zaradi zanemarjanja spomina povzročila pozabo, ker se bodo zaradi zaupanja v pisanje spominjali od zunaj, zaradi tujih znakov, ne pa od znotraj, sami od sebe“ (275a). Tudi Sokrat sam pravi, da zapisane besede le „na stvari, o katerih so zapisane, spominjajo tistega, ki že ve“ (275c–d, podobno tudi v 278a); „lahko se ti zdi, da govorijo, kot da bi kaj mislili, če pa jih vprašaš po čem od tega, kar je govorjeno, in hočeš to izvedeti, ki označujejo vedno eno in isto“ (275d).

Sokratu se ukvarjanje s pisano besedo zdi v najboljšem primeru nekakšno ne najbolj resno igračkanje, tista prava stvar pa je aktivno filozofiranje in poučevanje skozi pogovor (276e–277a); „jasnost, popolnost in to, kar je vredno zvestobe, [so] samo v tem, kar se uči in govori zavoljo razumevanja in kar se zares zapisuje v dušo o pravičnem, lepem in dobrem“ (278a). Skratka, pravi govor je neko razumevanje resnice™, ki ga ima človek v duši in ki ga mogoče z nekaj sreče lahko skozi pogovor prenese tudi na druge; pisana beseda pa je v najboljšem primeru neka bleda podoba tega, pripomoček za spomin nekoga, ki tisto stvar sicer v sebi že ve.

To se mi zdi spet en tak nekoristen ekstremizem in igračkanje z besedami. Če je neka stvar dobro napisana in jo človek prebere in o njej razmisli in jo ponotranji, jo ima potem prav tako v duši, kot če bi do nje prišel skozi pogovor z nekom ali pa o njej razmislil sam. Je pa seveda včasih lažje ali hitreje, če se za prenos znanja uporabi namesto pisane besede govorjena ali pa neka kombinacija obojega. Saj prav zato je še dandanes koristno, da imajo študentje predavanja in mentorje, namesto da bi jim le na začetku leta razposlali vsakemu skladovnico učbenikov in jih prepustili samim sebi.

Ko pomislim, kako je tale dialog čudno in nejasno napisan, kako preskakuje z ene teme na drugo in podobno, si ne morem kaj, da si ne bi mislil, da je bil Sokrat do pisane besede tako nezaupljiv zato, ker ni znal/hotel jasno pisati :) In seveda ima prav, da ima pogovor to prednost pred pisanjem, da lahko sogovornika pocukaš za rokav in ga vprašaš za kakšno pojasnilo (tudi jaz si pri branju tega in podobnih dialogov kar naprej zelo vroče želim, da bi lahko to naredil) — ampak po drugi strani se potem človek vpraša, zakaj Sokratovi sogovorniki v Platonovih dialogih to tako poredko počnejo; večinoma le pritrjujejo Sokratu kot kakšni zombiji.

Mogoče je še najbolj pametno jemati te Sokratove pomisleke kot nekakšen odraz časa, v katerem je pisanje postajalo vse pomembnejše v primerjavi z govorjeno besedo, ker je pač družba postajala večja, bolj kompleksna in je bilo neposredno pogovarjanje vseh z vsemi vse manj učinkovito in izvedljivo. In vsak tak prehod na novo tehnologijo navdaja ljudi z zaskrbljenostjo in nezaupanjem; dandanes, ko je razvoj tehnologije hitrejši, imamo s tovrstnimi pomisleki opravka takorekoč kar naprej.

Po drugi strani si tudi mislim, da je treba ta Sokratova jadikovanja jemati malo z rezervo; karkoli si je Sokrat že mislil kot zgodovinska oseba ali pa kot lik v Platonovih dialogih, očitno je, da Platon sam kakšnih hudih pomislekov glede pisanja že ni mogel imeti, saj drugače ne bi toliko napisal (in s tako očitnim užitkom v pisanju).

Meni se zdi pri teh debatah o pisanju še najbolj zanimivo vprašanje, v kolikšni meri taka tehnična novotarija, kot je pisanje, vpliva na človekovo razmišljanje in dojemanje sveta. Dandanes imamo skoraj več opravka s pisano kot z govorjeno besedo; še ko sam pri sebi razmišljam, se mi v mislih porajajo stavki, kot da bi jih zapisoval. Ali bi drugače razmišljal, če ne bi znal brati in pisati (ali pa vsaj, če bi bolj malo bral in pisal — recimo tako kot Sokrat, ki najbrž tudi ni bil ravno nepismen)? Predstavljam si, da so se s takšnimi vprašanji kdaj ukvarjali kakšni antropologi ali psihologi in bi bilo zanimivo prebrati, kar so ugotovili na to temo.

*

Kaj naj rečem za konec? Tale dialog je bil naporno branje. Pogosti občutki jeze zaradi nejasnega izražanja, neokusnega nategovanja besed, meglene argumentacije, prenagljenih sklepov, bizarnih preskokov iz ene teme v drugo in podobnih reči niso ravno najboljši za moje živce :) Ob branju teh stvari sem vse manj presenečen, da je Platon postal veliki zavetnik vseh mogočih mešalcev megle in da so platonizem v kasnejših časih tako lepo cepili na krščansko teologijo. Ne dvomim v to, da je Platon primerno branje za pravo ciljno občinstvo, ampak jaz vsekakor ne sodim mednje.

Po drugi strani moram priznati, da je v dialogu tudi nekaj zanimivih odlomkov in občasno kakšna razumna misel; da so tisti deli, ki so bolj pogovor kot monolog, lepo in živahno napisani; in da je, če je človek primerno razpoložen, ta dialog vreden branja že samo zaradi občasnih nedopovedljivih bizarnosti, kot so na primer tehnikalije glede anatomije krilatih konj v metafori o človekovi duši :)) O kakšnem sistematičnem branju preostalih Platonovih del do nadaljnjega vseeno ne bom razmišljal, saj nimam potrpljenja za to; bom pa verjetno prebral še kakšen njegov dialog, ko se bo pojavila potreba po tem.

BOOK: Cristoforo Landino, "Poems"

Cristoforo Landino: Poems. Translated by Mary P. Chatfield. The I Tatti Renaissance Library, Vol. 35. Harvard University Press, 2008. 9780674031487. xxv + 398 pp.

This book contains various poets by Landino, a 15th-century humanist author and professor of literature at Florence. Much like the previous collections of poems that I've read in the I Tatti Renaissance Library series, the poems in this book were nice enough but nothing to write home about.

Many of the poems here, especially those written earlier in his career, are love poems. Like many such poets do, he picked a woman (named Xandra, which sounds pleasantly exotic but turns out to be just a nickname for Alexandra) that was either not interested in him or unavailable to him, so that he can safely spend his poems moaning and whining about her, and praising her from a safe distance. But although his poems abound with protestations of love, they never gave me as a reader the feeling of being passionate and excited. Maybe I'm just an insensitive clod, but still — what a world of difference there is between the poems in this book and e.g. those of Keats, whom I read a few months ago!

Perhaps this is partly due to the form of the poems. First of all, nearly all the poems in this book are written in elegiac metre, which strikes me as perhaps somewhat stolid for love poetry. But what is more, the translation doesn't employ any metre at all. I think I'm the sort of person who really needs the help of metre (and preferably rhyme) in order to enjoy a poem. Well, it could be worse — at least the translations in this book are in verse, unlike in some of the other ITRL volumes which translate verse into prose.

Like many other humanist works, his poems are full of allusions to names and events from classical mythology and history. Occasionally I had the impression that he was motivated less by his love for Xandra than by a kind of academic ambition, trying to maximize the number of classical allusions that he could stuff into a poem. I guess that for him and his contemporaries, such things were welcome ornaments in a poem, since they were so thoroughly familiar with classical mythology; but from my perspective, these things felt more like distractions.

Landino's other favorite subject, which predominates more and more in the later parts of his career, are eulogies, longish poems written to and/or about all sorts of notable people of his day. The list of people he praised in his poems reads like a who's who of renaissance Florence, and includes several authors whose work I've already read in the ITRL series. There are poems dedicated to Cosimo de' Medici, his son Piero, Bartolomeo Scala, Leon Battista Alberti, Carlo Aretino, Poggio Bracciolini; there are also several poems in praise of the city of Florence (2.23, 3.3).

The eulogy on the death of Carlo Aretino occasionally descends to probably unintended hilarity: “They say that even lions in the neighborhood groaned” when he died (book 3, poem 7, line 55; p. 179) :) I have a hard time believing that there were lions in renaissance Italy...

On pp. 277–303 he has several poems dedicated to Bernardo Bembo, a Venetian politician and diplomat who was the father of the better-known Pietro Bembo (see my recent posts about the latter's History of Venice). Landino mentions, and praises, the “platonic affair between the 42-year old Bembo and the sixteen-year old Ginevra de' Benci, both married” (from the translator's notes on p. 375). How times have changed — if such a thing happened today, Bembo would be pilloried as a dirty old creep, his reputation would be mercilessly shredded to bits by the social media within days and his career as a public figure would be utterly ruined.

From the translator's notes, on the rivalry for the appointment to professorship at Florence: “the many attacks on Marsuppini by his former rival, Francesco Filelfo, which included hiring an assassin to kill him” (p. 360). Talk about cut-throat competition :))

“The doctors recommend venereal pleasures as an antidote to plague, a common remedy of the time” (translator's note on p. 380). This sounds funny at first thought, but on second thought it's rather tragic, when you realize that some poor prostitute would end up risking to catch the plague from her infected customer.

Apart from the love poems and the eulogies, there are also a few miscellaneous other things: some epitaphs, which mostly didn't strike me as terribly touching; and a few jocular and bawdy poems, which mostly surprised me by the contrast they made in comparison to the relative chasteness of his love poetry. For example, there's a quatrain about a man “who died while having sex” (book 2, poem 22; “he laid down his life just as his penis spurted”, p. 119), and a poem in response to Tommaso Ceffi, another poet, who had insulted Landino's beloved Xandra: “beware hereafter, Ceffi,/ of saying things inappropriate about my lady-love./ Or I shall describe how your Xandra's cunt is withered” (p. 231).

One thing I liked about Landino's poetry is his modesty. He frequently points out that he considers himself a minor poet and will stick to what he is reasonably good at, i.e. short love poems, despite the admonitions of friends who tried to get him to tackle some weightier topic. (See e.g. 3.15.7–10 on p. 195 and 3.15.91–6 on p. 201.)

Another good thing is that most of the poems in this book are relatively short; mostly a few dozen lines long, only a few of them go up to 100–150 lines. This made it possible to read the book in small increments, so I could avoid getting bored. Thus in the end I can say that this book was a reasonably enjoyable read.