Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946.
Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. 8636108055. 456 str.
Tole knjigo sem pred nekaj meseci opazil v Konzorciju, kjer
je bila naprodaj za pičlih 1900 tolarjev. Vedno znova občudujem
naše založnike, da sploh uspejo preživeti, če jim knjige po
trinajst let ležijo v skladiščih, pa še potem jih morajo prodajati
skoraj zastonj, da se jih znebijo. Sicer pa to še ni najhujši primer;
letos sem na Dnevih knjige kupil Trdinove Podobe prednikov
iz leta 1987 za 500 tolarjev.
Kakorkoli že, zdelo se mi je, da bi Prevzem oblasti
načeloma utegnil biti zanimiv. Vem, da so komunisti ob koncu vojne
prevzeli oblast, radoveden pa sem bil, kakšne so bile podrobnosti tega
prevzema, kakšni so tisti drobni posamezni koraki, iz katerih je
takšna stvar verjetno sestavljena. Malo me je sicer skrbelo, če je
knjiga nepristranska ali ne; nekako megleno se mi dozdeva, da je tam v
letih 1990, 1991 in tam okoli iz vseh mogočih lukenj prilezlo na dan
nezaslišano število vsakovrstnih desničarjev in začelo strašansko
prizadevno objavljati svoje blodnje. Potem pa sem se zavedel, da
pravzaprav, tudi če ta knjiga udriha po komunistih, me to ne bo nič
motilo niti me ne bo moglo pripraviti k temu, da bi kaj spremenil
svoje mnenje o njih; blagodeti komunizma se mi pač zdijo dovolj velike,
da ga bom v vsakem primeru podpiral. Komunistom pa ne zamerim tega,
da so počenjali grozodejstva, pač pa le to, da komunizma v resnici niso
uvedli, ampak so stanje v državi sčasoma tako zavozili, da so bili
ljudje v svoji nespameti in nezadovoljstvu navsezadnje pripravljeni
pristati celo na vrnitev v kapitalizem, čeprav bi drugače trezen razmislek
pokazal, da je ta sistem v vseh pogledih slabši od komunizma.
Kakorkoli že, knjiga je bila tudi tako poceni, da sem si rekel, da bom
pripravljen pač malo tvegati, in sem jo kupil. Ob branju sem ugotovil,
da je pravzaprav zelo trezno napisana in ji ne morem očitati nikakršne
pristranskosti, tako da sem tudi po tej plati čisto zadovoljen.
Ima pa ta knjiga eno drugo veliko napako, namreč da je zelo
podrobna in temu primerno strahovito dolgočasna. Sestavljena je več
ali manj iz dolgega zaporedja dejstev, ki povedo, kaj je ob tej, oni
ali tretji priložnosti napisal, rekel ali storil ta, oni ali tretji
človek, organ, odbor, itd. Ugotovil sem, da me toliko podrobnosti
(in tako nizkonivojskih) pravzaprav ne zanima, zato sem knjigo bral
z veliko hitrostjo, da bi se dogajanje vsaj malo hitreje odvijalo;
tako je seveda večina podrobnosti šla mimo mene, brez da bi se mi
kaj globlje usidrala v spominu. Pa saj se niti niso imele na kaj
navezati; če bi hotel človek res pošteno preštudirati takšno knjigo,
bi moral imeti nekaj več predznanja o zgodovini Jugoslavije pred in
med drugo svetovno vojno. O pred- in medvojnih politikih govori tako,
kot da je bralec pasel krave skupaj z njimi in so mu zato brez dvoma
vsi do zadnjega pošteno domači; enako velja za politične stranke
in vse mogoče take in drugačne državne organe, komiteje, odbore in podobne inštitucije,
ki so za povrhu ponavadi predstavljeni tudi samo s kratico (na srečo
je na koncu knjige slovar kratic). No, kljub temu sem naletel v tej
knjigi na precej zanimih stvari.
Treba je priznati, da čim na prizorišče stopijo komunisti, so
bizarnosti zagotovljene. Neverjetno je, s kakšnimi neumnostmi so znali
ljudje priti na dan in se pri tem za povrhu celo jemati resno.
Veliko takšnih primerov je pri njihovih pogledih na pravo in sodišča:
„novo ali ljudsko sodstvo [...] je pravično in ne formalistično
[...] Po novem naj bi presojanje temeljilo na čutu za pravičnost, ki je
zasidran v ljudstvu in običajnem pravu“ (str. 12). Noro!
Pa saj mora biti vendar vsakomur jasno, kakšen čut za pravičnost je
zasidran v vsakem normalnem ljudstvu. To je prav tisti čut, ki nam je
dal „oko za oko, zob za zob“, linčanje in podobne zadeve.
To je isti čut, na katerega se vedno tako radi opirajo populistični
politiki, ko predlagajo zviševanje kazni kot sredstvo za zmanjševanje
kriminala, namesto da bi odpravljali vzroke zanj. Hvala lepa za tako
pravičnost. Phe. Kdorkoli se poskuša sklicevati na čut za pravičnost,
zasidran v ljudstvu, jasno pove, kaj hoče: hoče se izgovarjati na
pobesnele, maščevalne in krvoželjne ljudske množice, da bo v njihovem
imenu tem lažje masakriral svoje nasprotnike. Da ne govorimo o tem,
s kako popolnim pomanjkanjem občutka za sramežljivost so uporabljali
tu skoraj iste izraze kot nacisti le nekaj let poprej. Kaj vse se je
v tretjem rajhu počenjalo v imenu “the
healthy instincts of the people”. Tudi na ljudska
sodišča so se že spomnili. No, na ljudska sodišča se je verjetno spomnil
že tudi kdo drug pred njimi; vsakdo, ki so se mu zdeli pač običajni pravniki
prepočasni in preveč sitni, pa se je zato pri klanju nasprotnikov raje oprl
na ljudstvo in njegov zdravi občutek za pravičnost. Kar pa me pri
vsej tej zgodbi z ljudskim sodstvom še najbolj živcira, je ta njihova
preklemanska hinavščina. Meni je seveda popolnoma jasno, da se
komunizma ne da vpeljati, brez da bi zatrl razne družbene sloje, ki mu
nasprotujejo — bogataše, kapitaliste, klerikalce, reakcionarne
kmete in malomeščane, itd. — prav, nimam nič proti; naj bi pač
komunisti lepo naravnost povedali: teh in teh se mislimo znebiti, ker
vidimo, da drugače ne gre, in naj bi jih postavili pred zid in postrelili;
tega jim res ne bi mogel zameriti. Ta njihova salamenska hinavščina
in nenehno opletanje z ljudskim čutom za pravičnost me pa prav res
spravlja ob živce.
Kakorkoli že, na te podobnosti s fašističnim sodstvom je že takrat
opozoril nek odvetnik Stanovnik. Boris Kidrič je to primerjavo zavrnil,
„češ da je fašizem sodil ljudstvu, da pa ljudska oblast ni anarhija,
ampak nadzor ljudstva nad organi oblasti, kar je »znak naše globoke
demokracije«.“ (Str. 413-4.)
Kakšno nakladanje! Kakšna hinavščina! Včasih se že sprašujem, če so
ti ljudje nemara celo res verjeli v nebuloze, ki so jih takole brez
prestanka širili.
Takšnih primerov o novih načelih v sodstvu je v knjigi še precej;
str. 14, 44, 46, 382, 411-2.
Večkrat se omenja tudi zgledovanje po sovjetskem sodstvu; str. 12, 16;
pa načelo, „po katerem je ničen vsak pravni posel, ki nasprotuje
skupnemu interesu“ (str. 46);
„»[...] po ustavi najdoslednejše demokracije na svetu, t.j. po stalinski
ustavi [...]«“ (str. 48).
(Heh, sicer pa se na str. 97 vidi, da ko je govora o demokraciji,
še posebej o resnični ali ljudski demokraciji, to praviloma pomeni oblast
ljudstva, doseženo z revolucijo.)
Bizarno je tudi navodilo iz leta 1944: če razmere ne dopuščajo niti
običajnega sodnega procesa niti sodbe v odsotnosti, „»so odgovorni
faktorji upravičeni izvršiti kazen pred tako razpravo« in nato sodišču
predložiti dokaze za naknadno sodbo“ (str. 25).
Na str. 47-8 pa je omenjen razmislek z začetka 1945,
da ni pametno prezgodaj uvesti predpisov s področja zasebnega prava,
da se ne bodo kmetje prekmalu spet začeli prepirati in pravdati med sabo.
Pravzaprav so z uvajanjem predpisov tudi sicer nalašč odlašali,
tako da so lahko iniciativo prevzeli Ozna in izredna sodišča (str. 50).
Septembra 1943 so razglasili obvezno mobilizacijo v OF;
„odtlej ni več mogoče govoriti o prostovoljnosti vstopa v NOG“
(str. 16).
Tudi kasneje so pogosto označevali pasivnost, sredinskost in
podobne zadeve kot problematične, takšne ljudi pa so razglašali
za čakalce in špekulante (str. 96, 274). To me vsekakor živcira;
grdo se mi zdi pričakovati od ljudi, da se bodo med vojno upirali
okupatorjem in tako nosili svojo kožo naprodaj. Vsekakor je lepo,
da so nekateri to pripravljeni početi, grdo pa se mi zdi pričakovati
takšno junaštvo od vseh. To je skoraj tako grdo kot zahtevati od ljudi,
da naj se pošteno obnašajo (npr. naj ne kradejo, četudi imajo priložnost za to);
takšne reči preprosto niso v človekovi naravi. Grdo in nerealistično
je zahtevati od ljudi, naj ravnajo v tako hudem nasprotju s človeško naravo.
Februarja 1945 so dobili organi za notranje zadeve pravico
„pošiljati ljudi na prisilno delo brez sklepa sodišča“,
kar so utemeljevali s tem, da gre za obliko mobilizacije;
takrat so začela nastajati tudi prva kazenska taborišča (str. 194).
Politične kriterije so upoštevali tudi „pri delitvi
socialne podpore [...] Upravičenost do podpore so ugotavljali na
zborih volilcev“ (str. 197). Sramota!! Podpora bi
morala temeljiti na potrebah, ne pa na političnih kriterijih ali zaslugah
ali podobnih neumnostih.
KPJ je bila „prepričana, da bi se nacionalno vprašanje po
zmagi revolucije v Italiji samo od sebe pravično rešilo“
(str. 119) in so v ta namen sodelovali z italijanskimi
komunisti. Tudi „avstrijska KP je slovenski KP
organizacijsko prepustila Koroško“ (str. 121).
Vse to se mi zdi prav impresivno in sem zelo radoveden, kako bi se
stvari razvijale, če bi po vojni Avstrija in Italija res postali
komunistični. Pravzaprav dvomim, da bi nam prepustili kaj ozemlja,
saj povojna zgodovina kaže, da so bile komunistične države
praviloma strahovito nezaupljive druga do druge in so svoje
nacionalne interese varovale še bolj ljubosumno kot kapitalistične države.
No, saj že na str. 122 vidimo primere, da ti dobri odnosi
z Italijani niso trajali dolgo.
Zanimiv je razdelek na str. 123-129, ki govori o
raznih idejah, ki so se pojavile v zadnjem letu vojne na temo
takšnih in drugačnih federacij in konfederacij
raznih balkanskih držav.
Stalin in Churchill sta se ob neki priložnosti dogovorila,
da si bosta delila vpliv v Jugoslaviji v razmerju 50:50,
vendar so Britanci kmalu ugotovili, da iz tega ne bo nič;
jugoslovanske oblasti so njihov vpliv zavračale, toliko raje
pa so se obračale k Sovjetom (str. 117-8, 132-3, 152, 338-9).
V splošnem je torej ta prevzem oblasti potekal nekako tako, da
so komunisti pač ves čas skrbeli za to, da so prišli njihovi ljudje
na vse pomembne položaje, ovirali so delovanje drugih političnih
strank in podobnih skupin, pod vpliv države so skušali spraviti
čim več gospodarstva (npr. z zaseganjem premoženja ljudi, ki so jih
obtožili vsakovrstnih zločinov proti NOG; str. 262), za dogovore npr. z zahodnimi
zavezniki se niso prav dosti menili, nasprotnike je preganjala
tajna služba (Ozna), itd. To me pravzaprav v mnogočem spominja na
nacistični prevzem oblasti v 30. letih; očitno potekajo vse
te reči po približno istem kopitu. Z zariplim vzklikanjem parol
moraš narediti toliko hrupa, da postane normalna politična razprava
nemogoča; popolnoma bizarne stvari moraš ponavljati s popolnoma resnim
obrazom tako dolgo, da se začnejo ljudem dozdevati normalne;
nato pa po eni strani z ukrepi na terenu (po možnosti s pomočjo
nasilnih in na pol tajnih organizacij) zatiraš nasprotnike in potencialne
nasprotnike, po drugi strani pa počasi in s primernim zavlačevanjem
vpeljuješ potrebne spremembe v zakonodaji (str. 190) in to tako, da lahko
tvoji naivni nasprotniki še karseda dolgo časa upajo (prim. str. 150), da se vse
skupaj le ne bo končalo tako slabo, ko pa se zavedo, da se v resnici bo,
je za njih že davno prepozno; če izvajaš kakšne volitve, si ne pomišljaj
narediti iz njih farse (str. 260).
Tudi v tej knjigi se vidi, da so še
vse tja do leta 1946 razne predvojne stranke poskušale nekako delovati
(str. 173),
celo kakšen časopis so jim še dovolili kdaj pa kdaj izdajati;
njihovo samostojno delovanje so sicer ovirali (str. 168, 351), so jim pa dovolili,
da se poleg KPJ vključijo v nekakšno „ljudsko fronto“;
istočasno pa so komunisti pridno likvidirali (str. 304), zapirali in konfiscirali vse,
kar jim je bilo preveč v napoto, in v imenu varovanja pridobitev NOG
(str. 312, 392) in preganjanja reakcije vztrajno ožili spekter še sprejemljivih
političnih stališč (str. 333).
Po nekaj sporazumih med Titom in Šubašićem (predsednikom
kraljeve vlade v izgnanstvu) leta 1944 je bila oblikovana skupna
Tito-Šubašićeva vlada (str. 170), ki je vodila državo v letu 1945.
Hecno se mi zdi, da je kralj tem dogovorom precej trdovratno nasprotoval (str. 140);
pa menda ni nesrečnik mislil, da ima še kakšne resne možnosti za
vrnitev na oblast? Kakorkoli že, Britanci so upali, da ta skupna vlada
pomeni nekaj možnosti za ohranitev nekaterih demokratičnih svoboščin,
vendar iz tega seveda ni bilo nič (str. 156). Tudi do kakšnih
resnih kompromisov med komunisti in nekomunisti v tej vladi ni
prihajalo (str. 319).
Jugoslavija je maja 1945 za nekaj časa zasedla obmejna ozemlja
v Italiji in Avstriji in se tam ni ravno strahovito lepo obnašala
(str. 220-224, 228-9).
Nemške vojne ujetnike so leta 1945 poslali na 2000 km
dolg „sramotilni marš“ v Vojvodino, pri čemer jih je
veliko seveda pomrlo (str. 247).
Uničevanje okupatorskih grobov in pokopališč (str. 256),
„ker je potrebno čimprej odstraniti vse spomine na okupacijo“.
Uh, še dobro, da so potem naslednjih 45 let ob vsaki priložnosti
na veliko govorili o drugi svetovni vojni in z njo povezanih zadevah.
Vlada je hotela podreti žico okoli Ljubljane že 11. maja,
kar pa so na zahtevo Ozne malo odložili, „sicer bi jo oviralo
pri čiščenju“ (str. 260).
Prikladen način, kako izboljšati svoj rezultat na volitvah:
vpelješ izgubo volilne pravice kot kazen za razne zločine, ki
jih definiraš tako, da so jih tvoji politični nasprotniki večinoma krivi.
(Str. 263, 300-1, 328, 332; oz. jih kar črtaš iz volilnih
imenikov preprosto zato, ker se pač ne strinjajo s tabo: str. 344.)
(Na lokalnih volitvah poleti 1945 je imelo volilno pravico okoli 60%
prebivalstva; str. 301.)
Na splošno se mi zdi jemati ljudem volilno pravico velika in popolnoma
nedopustna svinjarija, pa ne glede na to, kaj so storili.
Če se ne motim, te barbarske navade pri nas dandanes nimamo,
ponekod po svetu pa jo še poznajo; najbolj znan primer so verjetno ZDA.
Po drugi strani pa moram priznati, da me ta ukrep niti ne moti,
če je uperjen proti primernim družbenim slojem. „Obsojenci
za gospodarsko kolaboracijo so seveda izgubili tudi državljanske
pravice, kar je pomenilo, da se premožnejši sloj slovenske družbe
ni mogel udeležiti volitev leta 1945.“ (Str. 273.)
Pa še prekleto prav jim je, golazni buržujski!!!
Kakorkoli že, gospodarsko kolaboracijo so definirali dovolj
na široko, da so ji podjetja, ki so med vojno kakorkoli delovala,
pravzaprav bolj težko ušla. Tako so sledili procesi, na katerih
so zaplenili banke, tiskarne, razne tovarne in podobno (str. 276-7).
Dovolj je bilo že, da „obdolženci niso storili vsega, kar
je bilo v njihovi moči, da bi preprečili kolaboracijo“ (str. 277).
Nek tovarnar se je v svoji obrambi skliceval na to, da je med vojno
veliko denarno pomagal OF, na kar pa je sodišče odgovorilo, da je to
očitno počel iz koristoljubnih namenov, torej ne šteje! (Str. 278.)
Preganjali oz. preurejali so tudi društva (str. 284-6).
Zaplemba premoženja je kočljiva zadeva. Po eni strani je jasno, da je
takšen ukrep nujen, če hočeš vzpostaviti komunistično družbo, saj
drugače zlepa ne bi mogli doseči primerne stopnje enakosti med ljudmi;
po drugi strani pa se to zelo rado izrodi v navadno plenjenje,
s katerim se okoriščajo tvoji agentje, kot vidimo tudi na str. 265.
Še posebej pa me živcira, da so za zaplembo premoženja tako radi
uporabljali montirane sodne procese, namesto da bi vpeljali kak primeren
zakon in premoženje zaplenili lepo po zakonu.
Komuniste sem si vedno predstavljal kot zagovornike pravic žensk,
vendar je tu videti med njimi pogosto presenetljivo veliko nazadnjaških
stališč. „Politbiro ni bil zadovoljen s pojavi feminizacije (npr. pri
AFŽ), Kidričevo mnenje je bilo, naj se forsira tip ženske gospodinje
(ne pa »frajle«) in bil proti
»tem mladim puncam«.“ (Str. 296.)
Podobno pravi Kraigher, „da je potrebno še naprej delovati proti raznim
samostojnim ženskim organizacijam, kakor tudi proti feminizmu, ki
se pojavlja v AFŽ“ (str. 374).
Pri volitvah jih je najbolj zanimala volilna udeležba, ki naj
bi bila čim višja, volitve (in volilna kampanja) pa so bile predvsem sredstvo aktivacije
množic; str. 302, 392.
Priprava volilnih imenikov za volitve v ustavodajno skupščino je
bila še ena bizarna zadeva: „te sezname so nato brali
na t.i. ljudskih konferencah, kjer je vsakdo lahko predlagal, koga naj
se zbriše z volilnega imenika, ker tega ni vreden“ (str. 343).
Te volitve so bile tudi sicer hecna zadevščina. Opozicija je naznanila,
da se jih „ne bo udeležila, ker ne more neovirano sodelovati v pripravah“
(str. 351). Tako je bilo mogoče izbirati le med listo „ljudske fronte“
(v kateri so bile poleg komunistov še razne druge skupine, seveda brez pravega
vpliva) in „črno skrinjico“ brez liste (str. 361).
To je spet bizarno: kaj naj bi imela vsaka stranka/lista svojo skrinjico,
da potem volilec vrže svoj listek v eno od njih in pri tem lahko vsakdo
vidi, v katero ga je vrgel? Pa kako lahko nekdo z resnim obrazom predlaga
nekaj tako slaboumnega? Saj popolnoma razumem, da ti včasih pač ni do tega,
da bi izvajal poštene volitve; ampak zakaj potem taka hinavščina, zakaj ne bi
preprosto rekel: volitev ne bo, mi odločamo o vsem in konec? (Saj vem, zakaj:
zato, da vidiš, kateri so glasovali za črno skrinjico, in tako veš, koga je
treba preganjati; pa zato, ker ti je volilna kampanja primeren izgovor, da
obmetavaš ljudi s svojo propagando.) Še vseeno pa ne vem točno, kako si je kdorkoli predstavljal
ta koncept črne skrinjice: če bi ta recimo dobila večino (v nekaterih okrajih
jo celo res je, str. 366), kaj bi se potem zgodilo? Bi ustavodajno skupščino
sestavljala na pol prazna dvorana? Bi debatirali o ustavi stoli in gluhe stene?
Aha, zdaj mi je prišlo nekaj na misel: če se glasuje tako, da vržeš glasovnico
v skrinjico, potem ne obstaja koncept neveljavne glasovnice (kot pri
dandanašnjih volitvah). Zato so tisti, ki se ne strinjajo s tabo, v skušnjavi,
da sploh ne pridejo na volitve. Ker pa si želiš visoke volilne udeležbe,
jim ponudiš črno skrinjico, tako da lahko pridejo in vendarle glasujejo,
ne da bi te podprli. Še vseeno pa je vse to pošteno absurdno.
Te volitve so bile tako ali tako bolj farsa; str. 364-5 kaže
številne primere zlorab, pretresanja glasov iz črne skrinjice v rdečo,
ustrahovanja volilcev, itd. Malo sem sicer upal, da bodo tu kaj bolj
dokumentirane tiste znane govorice, da so bile skrinjice zasnovane tako,
da se je slišalo, ali si vrgel kroglico v črno ali v rdečo (ena da je bila
tapecirana, druga pa ne), vendar so te reči tudi tukaj navedene zgolj kot
govorice, brez kakšne dokumentarne podkrepitve. Sploh pa mi ni čisto jasno,
zakaj bi bilo potrebno takšno kompliciranje, če pa sta dve ločeni
skrinjici in lahko volilca opazuješ, v katero oddaja svojo kroglico?
No, tehnično gledano bi bilo mogoče narediti tako, da daš roko notri in potem
odvržeš kroglico levo ali desno, ne da bi se od zunaj videlo, na katero
stran si jo oddal, vendar ta tehnologija ne podpira več kot dveh skrinjic,
kar pa bi bilo teoretično gotovo treba podpreti. Kakorkoli že, v praksi
so bila ta vprašanja tako ali tako nepomembna, saj so bili komunisti pač
odločeni zmagati ne glede na mnenje volilcev. Poleg tega tudi
ustavodajna skupščina ni imela posebnega vpliva: „Besedilo ustave
je bilo pripravljeno že pred sklicem ustavodajne skupščine“ (str. 392).
Razdelek o ustavi in debatah o njej je vseeno zanimiv (str. 392-400).
Na svoji prvi seji je ustavodajna skupščina tudi razglasila Jugoslavijo
za republiko (str. 368).
Volilno pravico pri teh volitvah v ustavodajno skupščino so imeli
tudi mladoletniki, če so se borili v partizanih (str. 364).
Vojaki so lahko glasovali v kraju, kjer so službovali, pri čemer je
sistem dopuščal tudi zlorabe, da so glasovali po večkrat (str. 365).
Po teh volitvah so nekateri mislili, da bodo v KPJ prevladala
zmernejša stališča o revoluciji, vendar se je KPJ v resnici pošteno
lotila nadaljnjega utrjevanja svoje oblasti (str. 372).
Vlogo OF so začeli zmanjševati in namesto nje poudarjati sindikate
(str. 374-5, 384, 401-2); pod pretvezo zmanjševanja javne uprave so naganjali
politično nezanesljive uslužbence (str. 377); prevzeli so nadzor
nad tiskarnami (str. 387); preganjali so trgovce, tovarnarje in
podobne ter jih z raznimi izgovori obsojali na (med drugim) zaplembo premoženja,
da bi prišlo čim več gospodarstva v državne roke (str. 416-24).
V kasnejših letih se je utrjevanje oblasti še nadaljevalo (str. 426)
„Množicam naj bi razložili, da nimajo pravilnega odnosa do
oblasti, ker preveč nergajo proti zakonom in kritizirajo.“
(Str. 390-1.) Ho ho ho ho :-)
Še ena izjava, ki si zasluži mesto v antologiji bizarnih izjav,
s katerimi komunizem res ni skoparil.
Sicer pa je to ena od redkih stvari, s katero bi se verjetno strinjali
pripadniki oblasti v vseh političnih sistemih in ureditvah.
Pa še en prispevek za antologijo: Kidrič je „odgovoril
tudi na vprašanje, kakšne pravice bo v bodoče imela nemška manjšina
v Sloveniji. Dejal je, da ne bo imela nobenih, ker je ne bo.“ (Str. 408.)
V zadnjem poglavju je večkrat omenjen nek sodnik po imenu Heliodor Modic
(alias Heli; str. 407, 416).
Prav radoveden sem, kaj so imeli njegovi starši v mislih, ko so mu
izbrali takšno ime. Zakaj bi šel človek poimenovat otroka po obskurnem
grškem romanopiscu (pa čeprav je njegova Etiopska zgodba zelo prijetno
branje)? No, mogoče ju je navdihnil kak drug Heliodor
ali pa sama etimologija imena.
Na koncu knjige je tudi seznam literature, v katerem sem našel
lepo število knjig, ki bi jih bilo tudi še zanimivo prebrati.
No, ta knjiga je zame po svoje zanimiva še iz nekega drugega razloga.
Že ko sem jo začel brati, sem opazil, da je stavljena v palatinu, kar
je sicer pri naših založbah redkost. Ko sem prišel do strani 12,
sem opazil na enem mestu ldots, kjer bi morale biti tri pike,
kar je bilo (skupaj s palatinom) zelo jasen namig, da je bila najbrž
stavljena kar v TeXu
(kar je pri naših založbah verjetno še večja redkost, če odmislimo kakšne
matematike). Ob tem sem se spomnil, da so se neki moji znanci tam v zgodnjih
devetdesetih ukvarjali s stavljenjem knjig v TeXu za Cankarjevo založbo.
Ob pogledu na kolofon sem ugotovil, da je to res ena od tistih knjig,
ki so jih postavili oni. To, da so imeli prste vmes računalnikarji,
se vidi tudi na str. 92: „RimoKatoliške cerkve“ z veliko
črko na sredi besede bi takrat na začetku devetdesetih verjetno lahko
spravil skupaj le kak računalnikar.