KNJIGA: Platon, "Timaj"

Platon: Timaj. Prevedel Gorazd Kocijančič. V: Platon, Zbrana dela, študijska izdaja, IV. knjiga, str. 1253–1311. Ljubljana: KUD Logos, 2009. 9789616519441.

Pri branju Plotinovih Enead in Ficinovih komentarjev nanje (glej moj prejšnji post) sem nekajkrat naletel na omembe Platonovega Timaja, pa sem pomislil, da ga ne bi škodilo prebrati, da si bom bolje predstavljal, o čem govorijo.

Atlantida

Kmalu sem ugotovil, da sem za Timaja prej nekoč že slišal: to je namreč eden od dveh dialogov, v katerih Platon omenja Atlantido (drugi je Kritija). Je pa res, da je tukaj o Atlantidi govora zelo na kratko in še to prav na začetku; mnogih znanih podrobnosti iz zgodbe o Atlantidi tukaj ni, pač pa so v Kritiji (npr. da je bilo glavno mesto sestavljeno iz več obročev vode in kopnega, pa da so uporabljali skrivnostni „gorski baker“, oreihalk). Tukaj v Timaju imamo le okvirno zgodbo — o Atlantidi pripoveduje Kritija, ki je o tem zvedel od svojega deda, ta od Solona, znanega politika (in, kot kaže, tudi cenjenega pesnika; 21b), ta pa od nekega svečenika v egiptovskem mestu Saisu* — in izvemo, da je bil to velik otok v Atlantiku z mogočno civilizacijo, ki je kolonizirala Sredozemlje in so se ji le Atenci uspešno upirali.

[*Ta okvirna zgodba se mi je vedno zdela ena od najlepših stvari pri Platonovem prikazu Atlantide: kako lepo po korakih pelje bralca od znanih in vsakdanjih stvari k eksotičnim in fantastičnim! V prvem koraku imaš — če si recimo eden od prvotnih bralcev Platonovih dialogov — pred seboj Kritijo, živega človeka, svojega sodobnika; nato njegovega deda, ki se ga je vsaj Kritija še spomnil; nato Solona, ki ti je že bolj ko ne ime iz zgodovine, pa vendar vidiš, da ga je vsaj Kritijev ded še poznal, njegov praded pa je bil celo Solonov prijatelj (20e); en korak naprej smo že v Egiptu, starodavni in eksotični deželi, kjer že lahko pričakujemo, da bomo slišali vsakovrstne neverjetne reči; a tudi tu gremo še postopoma: srečamo svečenika — nič tako čudnega ni, da bi bil Solon šel v Egipt in srečal tam kakšnega svečenika — in ta nam potem pove zgodbo o Atlantidi iz starodavnih arhivov svojega templja — spet nič tako čudnega, saj si vsakdo predstavlja, da so morali imeti egipčanski templji primerno starodavne arhive — in tako smo z nekaj majhnimi koraki prišli od svoje neposredne vsakdanje okolice v čisto znanstveno fantastiko. Mar je potreben še kakršen koli drug dokaz za to, da (1) je bil Platon odličen pripovedovalec in (2) da je zgodba o Atlantidi čudovita znanstvenofantastična izmišljotina brez enega samega zrnca resnične podlage?]

Mimogrede, v prevajalčevih komentarjih (str. 1006) je še eno zelo zanimivo opažanje v zvezi s Platonovo zgodbo o Atlantidi. Spomnimo se, da se je v Fajdrosu zgražal nad pisano besedo, češ da lahko zaupamo le pogovoru v živo. Tukaj v Timaju pa njegov egiptovski svečenik pripomni, da so Grki kot narod v nekašnem večnem otroštvu, ker nimajo pisnih virov, s katerimi bi ohranili spomin na stare čase, in jim gre zato vsa zgodovina sproti v pozabo (22b–23b). Na ta način je torej tudi Platon priznal veljavo pisane besede.

En zanimiv prispevek na področju zemljepisa: egiptovski svečenik pravi: “ščiti in kopja, s katerimi smo se oborožili prvi med azijskimi ljudstvi” (24b). Egipčani so torej azijsko ljudstvo.

Timajev govor

Ampak kakorkoli že, Atlantida je v tem dialogu povsem obrobna tema. Levji delež dialoga pa sploh ni dialog, ampak monolog — en sam dolg govor naslovnega lika, Timaja, ki je nekakšen pitagorejski filozof, kar po domače povedano pomeni, da ima fetiš na števila (po možnosti naravna) in trikotnike (po možnosti pravokotne). V tem svojem govoru poda precej temeljit in sistematičen pregled stvari, ki bi jim dandanes najbrž rekli kozmologija, fizika in medicina: nastanek, struktura in delovanje tako vesolja kot človekovega telesa.

Ko sem videl, da bo govora o tem, sem se sprva ustrašil, da bo puščobno in dolgočasno, vendar ne: ta dialog mi je bil zanimivejši in v večje veselje kot mogoče katerikoli drugi Platonov dialog, kar sem jih doslej prebral. Kajti vse, kar Timaj govori, je od prve do zadnje vrstice čista in popolna blaznost. Iz njega res začutiš, kakšni drugačni časi so to bili, kako je bil svet tedaj še mlad — dandanes bi moral človek kaditi izjemno močna mamila, da bi mu prihajale na misel takšne norosti, takrat pa je lahko cenjen filozof izjavljal in pisal takšne reči pri celi pameti in v iskrenem prepričanju, da odkriva nekaj pomembnega in resničnega in zelo globokoumnega o svetu in vesolju. Dandanes so naravoslovci obremenjeni s prepričanjem, da se morajo njihove teorije vsaj približno skladati z resničnostjo in da morajo občasno celo izvesti kak eksperiment in preveriti, če to drži; Timaj pa je živel še v dobrih starih časih, ko se je moral filozof le zavaliti na dobro nafilano zofo in si je že lahko začel vleči iz riti poljubne špekulacije o temeljni naravi stvari, pa je s tem že nekaj prispeval v duhovno zakladnico človeštva (ali pa je vsaj verjel, da to počne).

Timajeve špekulacije so očarljive, domiselne, iskrive; vse mu gre skupaj, za vsako vprašanje ima odgovor; kot opis realnosti so popolnoma nore, kot antični ekvivalent znanstvene fantastike pa so naravnost čudovite. Ko sem sledil njegovim blodnjam in si pisal opombe na robove knjige, sem začutil nekaj navdušenosti, podobne tisti, ki jo vidiš v filmih pri blaznežih, ki imajo na zidu z bucikami pripete cele gore listkov, časopisnih člankov, fotografij in podobnega, med njimi pa imajo speljane raznobarvne trakove, s katerimi povezujejo dejstva v klobčič in pletejo iz njih svojo teorijo zarote.

[Spotoma je najbrž pošteno omeniti, da po vsem videzu sodeč ni nujno, da se je Platon strinjal z vsem, kar v njegovem dialogu pravi Timaj. Prevajalec v svojih komentarjih (str. 1007–8) pravi, da so v dialogu mnoga mesta ironična, čeprav meni ob branju to ni bilo ravno očitno. Poleg tega se mi tudi zdi, da so kasneje novoplatoniki in podobni ljudje marsikaj iz tega dialoga vzeli zelo zares, pa ne glede na to, ali bi se Platon s tem strinjal ali ne. Res pa je vsaj to, da tudi Timaj sam pogosto pravi, da opisuje stvari tako, kot se mu zdijo verjetne; torej priznava, da gre za špekulacije, in ne trdi, da ima res prave dokaze zanje; glej npr. 59c–d, kjer pravzaprav naravnost pove, da se predaja nekakšni igri.]

Dokler, skratka, ne pričakuješ, da bodo imela Timajeva izvajanja kak stik z resničnostjo ali da bo podajal zanje kakšne dokaze, je to lahko zelo prijetna pravljica. Pa si jo poglejmo.

Nastanek vesolja

Timaj pravi, da je svet ustvaril stvarnik, ki se tukaj imenuje demiurg. Ta izraz sem bil prej že slišal in sem si predpono demi- razlagal kot „pol“ ter se čudil, zakaj imajo ti ljudje nekakšnega na pol stvarnika namesto celega. No, izkaže se (op. 128 na str. 448 ter slovarček na str. 1187), da je demi- v demiurg iz istega korena kot demos, ljudstvo, in da demiurg ni nič drugega kot obrtnik oz. rokodelec, torej človek, ki izdeluje predmeta za druge ljudi namesto le za svoje potrebe. Izkaže se tudi, da je demi- kot predpona za „pol“ latinska oz. francoska — grško je hemi-.

Tako na primer izvemo, da je demiurg ustvaril svet zato, ker je dober in je hotel to svojo dobroto še deliti in širiti, pa je ustvaril svet (ki je tudi kar precej dober); 30a. [Ej, stari, tudi če ne bi... :S] Svet/vesolje „je živo bitje z dušo in umom“ (30b) — to že malo spominja na Plotinove hipostaze. Svet je en sam, saj je tako najbolj popoln (31a–b); iz istega razloga ima tudi obliko krogle (33b): čeprav je živo bitje, ne potrebuje raznih organov, okončin itd.

Pri nastanku osnovnih štirih elementov pride do izraza pitagorejska ljubezen do celih števil in razmerij (po možnosti geometrijskih) med njimi: „tako je bog postavil vodo in zrak na sredo med ogenj in zemljo ter je medn jimi izdelal kolikor mogoče skladno sorazmerje“ (32b).

Duša sveta je nekaj med deljivim in nedeljivim (34c–35a) — najbrž se na to mesto sklicuje Plotin v IV.1–2, kar sem bral ravno pred kratkim.

Timaj podaja nek bizarno zapleten recept, poln številk in razmerij med njimi, po katerem je demiurg iz raznih mešanic Istega, Drugega in Bitnosti (karkoli že te reči pravzaprav so) naredil dva kroga, zunanjega za zvezde stalnice in notranjega za planete (35b–36d). S tem je naredil tudi čas, saj ta pravzaprav ni drugega kot gibanje teh stvari (37e); „zato, da bi se rodil čas, [so] nastali sonce, mesec in“ planeti (38c).

Nastanek živih bitij

Nato je demiurg naredil štiri rodove živih bitij, za vsak element po enega: za ogenj so bogovi, za zrak so ptice, za vodo in zemljo pa vodne in kopenske živali (39e–40a). Zadnji trije rodovi so smrtni in so jih po demiurgovem naročilu ustvarili bogovi, on pa je prispeval zanje nesmrtni del duše (41c–d).

Kasneje Timaj pove še nekaj podrobnosti o duši. En del le-te je nesmrten, tega je prispeval demiurg in domuje v glavi (44d). Drugi del pa je smrten in so ga prispevali prej omenjeni bogovi; ta biva v prsnem košu in je pravzaprav spet razdeljen na dva dela z nekakšno prepono: nižji del skrbi za želje, višji pa za pogum, razburljivost in hlepenje po zmagi (70a). Nižji del duše je nekje pri jetrih „zato, da bi bil pri tem, ko se neprestano pase pri jaslih, čim dlje od tega, kar se odloča, in bi s tem, da bi zganjal čim manjši vik in krik, najboljšemu delu pustil, da v miru odloča“ (70e–71a). Kako slikovito je to napisano — še če bi sam Krjavelj pisal filozofijo, ne bi mogel narediti bolje :))

Za duše velja nekakšna reinkarnacija. Vsaka duša je povezana z neko zvezdo in če človek pravično živi, se bo njegova duša tja vrnila, sicer pa se bo reinkarnirala v kaj nižjega — na primer v žensko ali pa celo v žival :))) „Tisti pa, ki mu to ne bo uspelo, se bo z drugim rojstvom preobrazil v žensko naravo; če kljub temu še ne preneha s hudobijo [. . .] se bo vselej preobrazil v neko takšno živalsko naravo, v skladu s podobnostjo svojega nastalega značaja“ (42b–c) itd. To so morali biti res drugačni časi. Saj je človek tudi dandanes lahko šovinist, ampak ne takole lahkotno, spotoma in neobremenjeno.

[Kasneje, mimogrede, je še en epski stavek: „Tistim, ki so nas sestavljali, je bilo namreč znano, da bodo nekoč iz moških nastale ženske in druge živali“ :))) Radoveden pa sem, ali je bila ta dvoumnost prisotna že v grščini ali je le slučajno nastala v prevodu.]

Kasneje ima še nekaj več podrobnosti o reinkarnaciji: moški, ki „so bili strahopetci ali so življenje preživeli krivično, so se v skladu z verjetno zgodbo ob drugem rojstvu preobrazili v ženske“ (90e). Tu je spet ta Timajeva „verjetnost“ — spet priznava, da si v bistvu izmišljuje stvari, ki se mu pač zdijo verjetne. Ali je to mehanizem, s katerim se Platon distancira od teh naukov?

Ptice nastanejo z reinkarnacijo ljudi, „ki niso zli, temveč lahkomiselni“ (91d); kopenske živali iz ljudi, ki so se prepustili nižjemu (smrtnemu) delu duše (91e); vodne živali pa iz ljudi, katerih duša je „nečista zaradi vsakovrstne sprijenosti“ (92b).

Opazimo lahko, da med omenjenimi rodovi živih bitij nismo našteli rastlin; to je zato, ker one nimajo nesmrtnega dela duše (77b–c), zato se tudi reinkarnirati ne moreš vanje.

Bogovi so naredili tudi telesa umrljivih rodov, spet iz osnovnih elementov, vendar malo slabše spojenih skupaj (od tod najbrž umrljivost); 43a. Sedež nesmrtnega dela človekove duše je glava (44d), preostanek telesa je tu le zato, da ji služi, kot „vozilo“ za glavo (44e).

Nastanek zaznavnih stvari

Otipljive, snovne stvari nastanejo tako, da brezoblična snov sprejme odtis/posnetek večno bivajočih oblik (idej oz. eidosov); 50b–c. (Te oblike pa so seveda del umljivega sveta, ne del zaznavnega sveta.) Tu ima lepo analogijo z družino: snov = mati, oblika = oče, nastali zaznavni predmet = otrok (50d). Brezoblična snov sama po sebi še ni noben od štirih elementov (51a–b).

Timaj pravi, da resnično bivajo oblike, ne pa otipljivi predmeti (52d); poleg tega dvojega pa je še tretja stvar, namreč prostor (52b). Tega, kakšna je pravzaprav zdaj zveza med vsem trojim in kaj pravzaprav misli s tem, ko pravi, da nekaj resnično biva, pa pravzaprav iz njegove razlage nisem dobro razumel.

Osnovni delci

Zdaj pridemo do najbolj zabavnega in odpuljenega dela celega dialoga, namreč nekakšne teorije osnovnih delcev. Kot dober pitagorejec ima Timaj še posebej rad pravokotne trikotnike; te razdeli na dve vrsti: enakokrake in ostale; med temi ostalimi pa za najlepšega razglasi tistega, kjer je hipotenuza dvakrat tako dolga kot krajša kateta — to je torej tisti, ki predstavlja polovico enakostraničnega trikotnika. „Zakaj (je najlepši) prav ta, zahteva daljši razmislek“ (54b) in tega nam Timaj ne pove.

No, iz pravokotnih trikotnikov te druge vrste se dá zložiti enakostranične trikotnike, iz enakokrakih pravokotnih trikovnikov pa se dá zložiti kvadrate. Iz enakostraničnih trikotnikov lahko sestavimo tetraedre, oktaedre in ikozaedre, iz kvadratov pa kocke (54d–55c). In osnovni delci niso nič drugega kot mikroskopsko majhna telesca teh štirih oblik!

Delci zemlje, ki je najtežji in najgostejši element, imajo obliko kocke, ker so njene štirikotne ploskve bolj stabilne od trikotnih ploskev ostalih poliedrov (55e–56a). Od ostalih treh poliedrov pa je tako, da manj ko ima ploskev, ostrejši so vogali, zato je tudi lažji in bolj gibčen; zato imajo osnovni delci ognja obliko tetraedra, zraka oktaedra in vode ikozaedra. Ker so ti trije elementi vsi sestavljeni iz enakostraničnih trikotnikov, se lahko preobrazijo drug v drugega, ne morejo pa se v/iz zemlje (56d–57c).

[Pozorni bralec se bo vprašal: kaj pa dodekaeder? No, ta je najokroglejši in zato najpopolnejši, zato ga je demiurg uporabil za obliko vesolja; 55c.]

V nadaljevanju bo Timaj razne fizikalne in biološke pojave „pojasnjeval“ s tem, kako se ti razni bolj ali manj špičasti poliedri in trikotniki zaletavajo drug v drugega, se stiskajo in odrivajo in režejo in podobno.

Odvisno od velikosti osnovnih delcev obstaja več vrst istega elementa. Pri ognju so to na primer svetloba, plamen, žarenje razbeljenih predmetov itd. (58c). Pri zraku sta to na primer eter („najčistejši del“) in megla (58d). Še bolj zanimivo je pri vodi, kamor ne šteje le tekočin, ampak tudi nekatere trdne snovi, na primer kovine: najgostejša vrsta vode je zlato (59b)! Če pa poleg zlata „v sebi vsebuje tudi določen majhen in pretanjen del zemlje“ (59b), nastane baker. Pod vodo kot element štejejo tudi rastlinski sokovi. Vrste zemlje pa so med drugim kamen, opeka, soliter in sol (60c–d).

Pri tem razmišljanju o elementih večkrat uporabi izraz „pretanjen“ (59b, 59d, 60d), ki mu, če sem prav razumel, pomeni to, da so osnovni delci tam majhni (pa kakršne koli oblike že so); v 66e je „pretanjeni“ postavljen v nasprotje z „debelejši“. Zdaj sem se spomnil, da sem pri Ficinu bral (in se posmehoval) o “subtle earth/air/etc.” in podobnih neumnostih in mi je prišlo na misel, da gre mogoče za prav isto stvar. Zdaj vsaj vem, kaj je človek mislil s tem; vse skupaj je še vedno nesmisel, ampak je vsaj čudovit in bizaren nesmisel.

Kot smo videli že zgoraj pri bakru, so mnoge snovi mešanica več elementov. Tako so vino, olje in med sestavljeni iz vode s primesmi ognja (60a–b); steklo in vosek pa sta zmesi vode in zemlje (61a–c).

Nastanek občutij

Nastanek raznih občutkov (toplota in mraz, trdo in mehko, težko in lahko) pojasni z raznimi bolj ali manj ad hoc idejami o osnovnih delcih. Delci ognja so majhni, ostri in hitri, zato nas režejo in to občutimo kot toploto (61e–62a), itd.

Občutja pridejo do duše tako, da delci drug na drugega vplivajo (s tresljaji ali čim podobnim) kot v nekakšni verigi, „vse dokler ne pride do razumnega (dela duše)“ (64b). To je eden od tistih primerov, ko v vsej svoji poplavi špekulacij po srečnem naključju pride precej blizu našega sedanjega razumevanja teh stvari, ko se signali prenašajo po živčevju od ene živčne celice do druge.

Timaj ima zanimivo razlago tega, kako deluje vid: svetloba (ki je posebna vrsta ognja kot elementa) izhaja iz oči (!) in se križa s tisto svetlobo, ki izhaja iz opazovanega predmeta; ko tako prideta v stik, se nekako sestavita in prek tega dotika človek zazna tisti predmet (45b–c). Očitno se je tu spoprijemal z vprašanjem, kako lahko nekaj (kot je vid) deluje na daljavo, brez neposrednega fizičnega stika. Vid šteje za zelo pomembnega, saj nas opazovanje pripelje do razmišljanja, to pa tudi do filozofije (47a–b).

Delovanje okusa (65c–66c) in voha (66d–67a) razlaga z raznimi žilicami, v katere vstopajo osnovni delci raznih elementov in sprožajo v njih reakcije: &bdquo,kolikor so ti delci bolj hrapavi, se kažejo grenki; če pa so manj hrapavi, se kažejo kisli“ (65d) itd. itd. Takšnih just so stories bi si človek lahko izmislil, kolikor bi si jih hotel, za kakršen koli pojav, če mu ne bi bilo nerodno — in njemu očitno ni bilo.

Pri sluhu (67b–c) pove, da se zvok prenaša po zraku in da, „če je to (gibanje) hitro, daje višje, če je počasnejše, nižji (zvok)“ — spet je kar dobro zadel. Toda nato pravi, da je sedež sluha nekje pri jetrih... Kasneje govori še o tem, kako deluje sozvočje (80a).

Govori tudi o nastanku različnih barv. Videli smo že, da je svetloba vrsta ognja; če je bolj ostre in agresivne vrste, je to bela oz. bleščanje (67e), njeno nasprotje je črna; če reagira z vlago (vodo) v očesu, nastane rdeča (68c); druge barve so spet razne mešanice teh reči.

Človeško telo

Kri prenaša po telesu razne signale, razburjenje (thymos) in podobno (70b, 77e). To je z današnjega vidika po eni strani narobe (večino tega počne živčevje), deloma pa ima tudi prav, saj se hormoni prenašajo po krvi.

Jetra so sedež vedeževanja, sanj in prividov (71d–e); vranica čisti jetra (72c–d). V trebuhu in črevih se hrana nabira zato, da ne bi šla prehitro skozi telo in ne bi bil človek preveč požrešen (73a).

V mozgu so „vezi življenja — duša je namreč privezana na telo — povezovale smrtni rod in ga ukoreninile“ (73b). Mozeg je nastal iz tistih osnovnih delcev, ki imajo najbolj pravilne in gladke trikotnike (73b) in, primerno pomešani med sabo, tvorijo „celotno seme za ves smrtni rod“ (73c). Hm, ja, saj slišimo o zarodnih celicah v mozgu, pa o tem, da tam nastajajo krvne celice in podobno — očitno še en genialen prispevek na temo tudi slepa kura zrno najde :)

Timaj pravi, da so iz mozga bogovi naredili tudi možgane, ti so prejeli nesmrtni del duše, smrtnega pa preostanek mozga (73c–d). Ne vem pa, kako se to ujema z tem, da je prej rekel, da je nižji del duše v prsnem košu. Saj je mozeg menda vendar tudi v drugih kosteh drugod po telesu?

Kasneje govori o izdelavi kosti, kit in mesa in poda tudi recept za slednje (iz vode, ognja in zemlje; 74d); pa o ustih (75e), koži (76a), laseh (76c) itd.

Po tistem, ko so bogovi naredili človeka, so naredili še druga živa bitja, da mu bodo v pomoč (77a), in ta druga bitja so nekakšna variacija na človeka: „zmešali so naravo, sorodno človeški, z drugimi uzrtostmi in zaznavami, tako da je nastalo drugo živo bitje“ (77a).

Omenja zanimivo splošno načelo, da praznina ne obstaja, zato delci le ves čas izpodrivajo drug drugega; na podlagi tega principa deluje mehanika dihanja (79b), vodni tokovi (80b), magnetizem (80c) itd.

Prebava deluje tako, da ogenj seka delce hrane, te pa potem kri raznaša po telesu (80d); zaradi tistega ognja je tudi kri rdeče barve (80e). Pijača pa gre skozi pljuča (!) in nato v mehur (91a). Tu je spet po srečnem naključju nekaj pravilno zadel in ustrelil nekaj velikih kozlov.

Maternica je „v notranjosti bivajoča žival“; če predolgo ostane brez ploda, „je nejevoljna, blodi povsod po telesu, pri čemer zapira prehode za sapo [. . .] povzroča tudi druge raznovrstne bolezni, vse dokler poželenje in hrepenenje obeh (spolov) ne združita“ (91c). :)))

Bolezen in staranje

Kako deluje staranje? Trikotniki, iz katerih so sestavljeni osnovni delci v človeku, se ves čas borijo s tistimi, ki v telo prihajajo s hrano; sčasoma se ob tem skrhajo in obrabijo — to je staranje; in zato sčasoma popustijo vezi, ki vežejo dušo na mozeg, takrat pa človek umre (81b–d). Te vezi lahko z žganjem rahlja tudi bolezen (85e).

Bolezni nastanejo zaradi neravnovesja elementov (82a); po telesu takrat krožijo škodljivi sokovi, kot je žolč (83c; ki povzroča vnetja, 85b; in nastaja iz stare krvi, 85d), meso odstopi od kosti (84a), kosti razpadajo (84c) itd.

Po Timaju so tudi duševne bolezni in značajske hibe posledica telesnih pojavov: „nihče ni slab po svoji volji, temveč postane slab zaradi nekakšnega pokvarjenega telesnega stanja in vzreje, ki ne posreduje vzgoje, to pa je mrzko vsakomur in se mu zgodi proti njegovi volji“ (86d–e). S tem se sicer jaz zelo rade volje strinjam, saj se mi zdi, da takšno stališče osvobodi človeka sleherne moralne odgovornosti za svoja dejanja, prav to pa — biti osvobojen kakršne koli moralne odgovornosti, tako da lahko brez slabe vesti počneš, karkoli se ti zdi — je po mojem daleč najpomembnejše in najdragocenejše pri kakršnem koli moralnem razmišljanju. Toda težko verjamem, da bi nekdo, kot je Platon, lahko podpiral kaj takega; marsikaj mu sicer lahko očitamo, moralnega nihilizma pa najbrž vendarle ne. Zato najbrž tudi prevajalec piše (op. 1166 na str. 474), da se Platon tu le „ironično poigrava z naravoslovno reductio ad absurdum“.

Timaj pravi, da morata biti duša in telo usklajena (87d–88b) in da je treba skrbeti za oboje (88c–e); priporoča gibanje in telovadbo (89a) ter izogibanje nepotrebnim zdravilom (89b). Pri duši je treba skrbeti za vse tri dele in za ravnovesje med njimi (89e–90c). Zgornji, nesmrtni del duše je kot nekakšen dajmon, ki biva z nami (90c).

*

Kaj naj rečem za konec? To je bil eden od najzabavnejših in najbizarnejših Platonovih dialogov, kar sem jih doslej prebral. Timaj naklada svoje špekulacije tako na debelo in s tako lahkomiselno prostodušnostjo, da mu ne moreš ničesar zameriti. Lahko ga le občuduješ in se mu čudiš, njemu in času, v katerem je živel — času, ko je bilo človeštvo še tako na začetku svojega spoznavanja narave, da ga ni znanje še čisto nič utesnjevalo in je lahko človek pustil svoji domišljiji prosto pot, ne da bi ga moralo skrbeti, da mu bo kdo dokazal, da se glede česa moti, saj ni tako ali tako še nihče o ničemer ničesar vedel in ničesar razumel. Edina odrešujoča lastnost današnjega časa je, da imamo od sodobne znanosti mnoge praktične koristi; drugače pa nam ne bi ostalo drugega, kot da bi Timaju in njegovim sodobnikom od srca zavidali svobodo špekulacije, v kateri so živeli.