KNJIGA: Léo Taxil, "Izpovedanja bivšega prostomisleca"

Léo Taxil: Izpovedanja bivšega prostomisleca. Prevedel Martin Žiltir [sodeč po spodaj omenjenem Hladnikovem članku je to psevdonim, prevajalčevo pravo ime pa je Jurij Rozman]. Izšlo kot feljton v časopisu Slovenec od 2. januarja do 13. junija 1890. Zdaj tudi na wikisource.

Léo Taxil je bil francoski publicist iz druge polovice 19. stoletja. Podobno kot pri nas je tudi v Franciji takrat divjal srdit kulturni boj med klerikalci in liberalci. Taxil je bil sprva precej let zagrizen antiklerikalec; urejal je več časopisov in objavljal kopico protiklerikalnih člankov, pamfletov, brošur in podobnega. Potem se je s precej hrupa spreobrnil in odtlej objavljal prav tako zagrizene članke za nasprotno stran.

Seveda je odveč poudarjati, da je velika večina tega, kar je pisal (v obeh obdobjih), popolnoma rumeni žurnalizem, poln izmišljotin, laži, pretiravanj in podobnega. Tisto, po čemer je dandanes najbolj znan, je razvpita prevara, ki jo je organiziral po svoji spreobrnitvi v klerikalca. Trdil je, da znotraj prostozidarskega reda obstaja neka še ožja in bolj skrivnostna druščina, paladisti, ki da prirejajo nezaslišane okultistične obrede, orgije, žrtvovanja in podobne stvari. O tem so on in njegovi sotrudniki napisali več knjig, ki so se med klerikalci (ki so bili izrazito proti-prostozidarsko nastrojeni) dobro prodajale; sčasoma se je seveda izkazalo, da je vse skupaj izmišljeno. Jaz sem zanj prvič slišal ravno v zvezi s to potegavščino; omenjal jo je Sprague de Camp v svoji Ragged Edge of Science, kasneje pa sem prebral célo knjigo o tem (A. E. Waite: Devil-worship in France).

Pred nekaj meseci sem v članku Mirana Hladnika Začetki slovenskega feljtonskega romana naletel na zanimiv seznam stvari, ki so bile v slovenskih časopisih objavljene kot feljtoni do leta 1918; med drugim so tam omenjeni tudi tile spomini Lea Taxila, ki so izhajali kot feljton v klerikalnem časopisu Slovenec leta 1890. Glede na pestro kariero tega možakarja sem upal, da bodo tudi njegovi spomini zanimivi, pa sem se odločil, da jih bom prebral. Na srečo so te stare številke Slovenca lepo poskenirane na dlib.si, tako da je prav lahko priti do njih. (Kasneje istega leta je stvar po vsem videzu sodeč izšla tudi kot samostojna knjiga, vendar tiste na dlib.si nisem našel.)

Ti spomini se mi sicer sami po sebi niso zdeli tako zanimivi, kot sem upal, se mi je pa vseeno zdelo, da sem skoznje dobil nekakšen pogled na čas, o katerem piše — o Franciji 70. in 80. let devetnajstega stoletja drugače nisem kaj dosti vedel. Videti je, da so bili to kar razburkani časi. Taxil je odraščal v precej verni družini in hodil v cerkvene šole, vendar se je že kot srednješolec vsemu skupaj pošteno uprl in se začel približevati raznim republikanskim in liberalnim agitatorjem, politikom in časnikarjem. Z bratom sta celo pobegnila od doma, da bi se v izgnanstvu v tujini pridružila enemu od teh ljudi, vendar so starši poskrbeli, da so ju na meji prestregli. Ni mi sicer čisto očitno, da bi bil Taxil pri tem storil kaj protizakonitega; no, ker je bil še mladoleten, se je njegov oče kar zmenil z nekim zaporom, da bodo sina za nekaj mesecev zaprli tja — očitno je po takratni zakonodaji kot starš to pravico imel, kar se mi je zdelo precej ekstremno, ampak v 19. stoletju nas to najbrž ne bi smelo presenetiti :S Ni si težko predstavljati, da mladega Lea to ni odvrnilo od njegovih republikanskih in protiverskih nagnjenj, pač pa ga je kvečjemu še radikaliziralo.

Zanimive epizode so tudi v času okoli francosko-pruske vojne (1870–1). Taxil je bil star komaj 16 let, a je ponaredil svoj rojstni list, da so ga sprejeli v vojsko kot prostovoljca; imel je nekaj manjših pustolovščin na urjenju v severni Afriki, preden so njegovi starši ugotovili, kaj se dogaja, in obvestili vojsko o njegovi pravi starosti, tako da je bil nato iz nje odpuščen.

Tista vojna je bila sicer za Francijo kar prelomen dogodek; poraz proti Prusiji jih je šokiral, državo pa pahnil v nekakšno revolucionarno vrenje, tako da so cesarja Napoleona III. odstavili in uvedli republiko, pri čemer so potem ostali vse do danes. Spomnil sem se, da je v tistem času potekala na primer pariška komuna, ampak očitno so se podobne stvari v manjšem obsegu dogajale tudi drugod po Franciji, na primer v Marseillu, kjer je živel Taxil.

Srboriti mladeniči, ki bi se v normalnih razmerah zabavali z igranjem računalniških iger, prepiranjem na socialnih omrežjih, popivanjem in plesanjem v diskotekah (oz. karkoli je bil že v 19. stoletju ekvivalent teh stvari), so se zdaj začeli igrati revolucionarje; Taxil je skupaj z nekaj somišljeniki ustanovil „mlado mestno legijo“ in z njo marširal po Marseillu, pisal je revolucionarne članke in imel številne primerno fanatične govore v revolucionarnih društvih in klubih, ki so rasli kot gobe po dežju. Divji časi — zanimivo mi je bilo brati o njih, po svoje pa sem vesel, da nisem sam doživel česa takega. (Po drugi strani je treba priznati, da bi tudi dandanes bilo nekaj priložnosti za takšne reči, če bi imel človek veselje z njimi; saj smo imeli antiglobalistično gibanje, pa occupy movement, pa vstajniško gibanje in podobne stvari.)

V četrtem in petem poglavju, kjer piše o revolucionarnem času, je tudi precej raznih bizarnih anekdot, saj revolucije pogosto naplavijo na površje vse mogoče čudake, ki jemljejo dogajanje (in sami sebe) preveč resno. Ko takšni v revolucionarnih okoliščinah pridejo na kak pomemben položaj, ki mu niso dorasli, so bizarnosti skoraj zagotovljene.

Ko so se razmere počasi malo stabilizirale, se je začel Taxil vse bolj resno ukvarjati z novinarstvom in protiklerikalnim pisanjem; kmalu se je tudi preselil v Pariz. Osrednji del spominov je tako zanimiv pogled na to, kako je izgledalo táko bolj pogrošno politično novinarstvo v tistih časih. Časopisov je bilo ogromno, novi so rasli kot gobe po dežju, prav tako hitro pa tudi propadali. Taxil je neusmiljeno udrihal po cerkvi in njenih privržencih, bil zaradi tega mnogokrat tožen, enkrat za krajši čas celo zaprt, po drugi strani pa je s svojim šokantnim in škandaloznim slogom pisanja pridobil številne bralce; nekateri njegovi časopisi so bili finančno prav uspešni, pa tudi njegova založba „Protiklerikalna knjižnica“, prek katere so on in njegovi somišljeniki objavljali razne pamflete in brošure, je dobro poslovala.

Sodeč po Taxilovem pisanju v teh spominih ga je sicer še bolj kot želja po dobičku gnal čisto iskren protiklerikalni fanatizem; je pa možno, da nalašč malo bolj poudarja ta vidik, da bi se kot spreobrnjenec bolj prikupil svojemu novemu klerikalnemu občinstvu. Kakorkoli že, vsekakor je imel zelo dober smisel tudi za poslovne vidike svojega dela. Na začetku 9. poglavja na primer opisuje svoje inovacije pri distribuciji protiklerikalnih pamfletov: tiskal jih je v Parizu in razpošiljanje takšnih reči po celi Franciji ni bilo ravno najcenejša in najpreprostejša stvar na svetu; zato se je zmenil z izdajatelji nekaj pariških republikanskih časopisov, ki so že itak razpošiljali vsak dan grmade papirja z vlaki po Franciji, da bi zraven prevažali še Taxilove brošure, ki bi jih potem tudi prodajali isti trafikanti kot časopise. Ta aranžma je distribucijo pamfletov pocenil in bil v korist vsem udeleženim.

Poleg novinarskega dela je Taxil tudi pomagal organizirati razna prostomiselska in protiklerikalna društva. V začetku 11. poglavja navaja odlomke iz pravilnika antiklerikalne lige in zanimivo se mi je zdelo, da se kaže v tem pravilniku tudi močna socialna komponenta, celo socialistična. V praksi pa je imel ateizem v tistih časih tako obroben položaj, da so imela ta ateistična društva polne roke dela že s tem, kako svoje člane odvračati vsaj od javnega obiskovanja cerkvenih obredov, cerkvenih porok in pogrebov in podobnega.

Zanimivo je tudi zadnje poglavje, kjer opisuje, kako se je potem spreobrnil nazaj v katolištvo. Videti je, da ga je po eni strani težilo pomanjkanje sloge v republikanskem taboru — njegovi politični zavezniki so udrihali po njem skoraj tako marljivo kot klerikalci; in po drugi strani se je tudi malo naveličal tega, da se mora v svojih spisih ves čas tako na debelo lagati, da bi lahko primerno črnil cerkev, duhovščino, papeže in podobne stvari. Te stvari so ga očitno pripeljale v tako duševno stanje, v katerem so ga spet obšla verska čustva.

Seveda si ne morem kaj, da ne bi teh stvari jemal z nekaj rezerve. Težko si na primer predstavljam, da bi bili klerikalci toliko manj skregani med sabo, kot so bili liberalci. In tudi jadikovanje o tem, kako da ga je težilo to, da je moral v svojih protiverskih spisih toliko lagati in potvarjati dejstva, je težko jemati resno, ko pa vemo, da je v svojih kasnejših delih še naprej lagal in si izmišljeval, le da zdaj pač za klerikalno stran namesto proti njej.

Že v teh samih spominih se sprašujem, če gre res vsemu zaupati. V osmem poglavju na primer omenja župnika Meslierja, ki naj bi se na smrtni postelji odrekel veri in zapustil dolg protiverski testament. Taxil pravi, da si je tega župnika v celoti izmislil Voltaire, ki je tudi napisal omenjeni testament; po drugi strani pa v wikipediji piše, da je Meslier res obstajal in napisal svoj testament, Voltaire pa je kasneje pripravil skrajšano verzijo le-tega (in vanjo mogoče res še kaj svojega doložil).

Spominom se seveda tudi pozna, da so bili napisani že po Taxilovi spreobrnitvi v katoliški tabor in da ravno ta predstavlja ciljno publiko zanje. Zato na veliko jadikuje nad grehi in zablodami svoje preteklosti in jih obžaluje; tega je še zlasti veliko v prvih poglavjih, kjer piše o tem, kako je sploh zajadral v svoje brezbožno obdobje. Med drugim ves skrušen pripoveduje, kako je šel kot šolar enkrat brez spovedi k obhajilu, za kar imajo očitno verniki celo poseben in primerno bizaren izraz — božji rop! :)))

Po eni strani so torej ti spomini vsekakor bili zanimivo branje; po drugi strani je bilo veliko podrobnosti v njih vendarle tudi dolgočasnih, ker me pač politika in zgodovina tistega časa le ne zanimata tako zelo. Škoda se mi je tudi zdelo, da se je bil Taxil spreobrnil v klerikalca in potem pisal spomine s tega stališča, saj sem jaz zelo protiversko razpoložen in sem zato bolj simpatiziral s Taxilom v njegovi protiklerikalni fazi kot pa po njegovi spreobrnitvi.

Razno

Taxil piše o enem od svojih srednješolskih učiteljev (2. jan., str. 2–3): „nesrečnež imel je najnehvaležnejši obraz. Tako jamičast je bil, da se nikoli ni mogel popolnoma obriti. Mislite si groyski sir, ko bi mu lasje v jamicah zrastli. Temu je bil podoben.“ Ewwwwww :)))

V enem od svojih proticerkvenih člankov je objavil, da „kanoniki „Naše Gospe“, ko se zbirajo v doljnih kletih, snažijo staro mučilno orodje in se pripravljajo, da bi je rabili, ker upajo, da se bo že bližnjo prihodnost zopet ustanovila stara monarhija“ (31. mar., str. 1). ROFL :))) Res, ne bi si želeli heretikov mučiti na zaprašeni in posvinjani natezalnici :))

Spotoma sem tu in tam poškilil še na druge stvari v teh starih številkah Slovenca. Občasno se najde kaj prijetno bizarnega:

Sestava nemškega parlamenta po zadnjih volitvah: „Post poroča izid volitev v vseh 379 volilnih okrajih. [. . .] Voljenih je bilo: 16 pristašev vladne stranke, 52 nemških konservativcev, [. . .] 2 demokrata, 14 Alzačanov, 14 Poljakov, 1 Danec, 21 socijalnih demokratov, 1 antisemit in 1 divjak.“ (27. feb. 1890, str. 3).

15. aprila na str. 3 pišejo, da se bo v kratkem preselilo 25000 ljudi iz Islandije v severozahodno Kanado, pri čemer je bilo skupno prebivalstvo Islandije takrat le okoli 70000 ljudi. Radoveden sem, če je bilo potem res kaj iz tega.

„Najbolj strupena kovina je uran. Prof. Robert in prof. Chitteuden sta dognala, da je uran mnogo hujši od arzena in da ima isto strupeno moč v krvi, kakor v želodci.“ (20. jan. 1890, str. 3.)

Malo o jeziku

Po svoje se mi je zdelo vedno zanimivo, kako malo stika imamo s slovenščino iz zgodnejših obdobij; v angleščini sem prebral marsikaj iz 18. ali 19. stoletja, občasno še kaj starejšega, s slovenščino iz tistih obdobij pa pridem le redko v stik. Po svoje je to seveda razumljivo, saj takrat niso napisali kaj dosti takšnih stvari, ki bi jih bilo dandanes zanimivo brati; poleg tega pa je celo npr. v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki sem jih nekaj malega prebral in kjer je veliko stvari iz 19. stoletja, jezik pogosto malo moderniziran, vsaj glede pravopisa.

Kakorkoli že, dejstvo je, da je bilo branje tehle poskeniranih podlistkov iz leta 1890 zame redka priložnost, da pridem neposredno v stik s slovenščino izpred malo več kot 100 let in si malo ogledam, kako se je razlikovala od današnje.

• Mestnik ednine pri moških samostalnikih je veliko pogosteje na -i kot na -u: po naključji, v razmerji, po obnašanji ipd.

• Pri glagolih v 3. os. mn. skoraj vedno uporablja krajše oblike z naglasom na koncu: govoré, kričé, ustrelé, žró ipd. (Po drugi strani pa piše dajo, nikoli dadó ali dadé.)

• Pogosto uporablja -ov- namesto -ir-: bombardovanja, fotografovati, kandidoval, mobilizovati.

• Pogosto uporablja -ava- namesto -ova- ali -uje-: preiskaval, vzdržaval, podpisavam, nehavam ipd.

• Precej je razlik v pisanju besed na u in v, včasih imam skoraj občutek, da je bilo ravno obratno kot dandanes: udan, ukovani, uljudno, upliv, vspeh, vjet, vrednik, vdariva.

• Navezne oblike zaimkov skoraj vedno piše z vezajem; glede tega, kje bi jih naglasil, pa vlada popolna zmeda: tako najdemo na primer za-se, zá-se, za-sé in enkrat celo za-sè. Se mi pa zdi, da jih največkrat naglasi na zadnjem zlogu, ne na prvem kot dandanes.

• Namenilnik večinoma prav lepo uporablja, sem pa opazil tudi nekaj primerov, kjer je namesto njega uporabil nedoločnik: „pridejo naznaniti“; „pridete v obraz izzivati“; „prišel izzivati“.

• V 3. os. dvojine konča glagol na -e namesto -a, če je osebek ženskega spola: „dve skupini [. . .] ki nakladate“; „vednost in vero, ki se med seboj pobijate“; „kjer se križate rue Turbigo in rue du Temple“.

• Nekatere besede bi dandanes pričakoval le v pogovornem jeziku, tu pa jih vidimo v pisnem: šunder, šuntalo.

• Precej dosledno piše en o več kot dandanes v besedah, kot so kakoršen, kakošen, vsakoršen ipd.

• Pri samostalnikih druge ženske sklanjatve v rod. mn. ponavadi piše na koncu -ij namesto -i: besnostij, klopij, pesmij, rečij, živalij.

• Pogosto opušča besedo od v primerih, kot so: „lakote umrjem“, „so groze kar kričali“, „veselja vriskajo“, „rudel je jeze“, „divjal besnosti“, „žalosti prevzet“.

• Pogosto uporablja besedo „očitno“ v pomenu „javno“, mogoče zato, ker sta si v nemščini tako podobni.

• Besedi vojna in vojska uporablja večinoma v ravno obratnem pomenu kot danes; torej vojna kot skupina vojakov, vojska pa kot spopad. No, to slednje sem v pogovornem jeziku tudi še dandanes kdaj slišal, vojne kot skupine vojakov pa ne.

• Nekaj je tudi besed, ki mi delujejo kot sposojenke iz srbohrvaščine; neverojetno, nedostaje, ostavila, plačem, pušil, izbacniti, skupljajo, svrho, iznenadjenja, nego (ki pa je desetkrat redkejši kot kakor), grajan (ki pa jo uporablja le v zadnjem delu knjige, pred tem pa čisto lepo državljan in meščan). No, po svoje sem pravzaprav pričakoval, da jih bo še več.

• Še ena nenavadna sprememba v zadnjem delu knjige pa je braterstvo, kjer je prej čisto lepo uporabljal bratstvo. Ugibam, da je to pobral iz češčine.

• V mnogih pogledih pa se prevajalec tujkam precej temeljito izogiba ali pa jih vsaj razloži, ker očitno predpostavlja, da jih bralci ne bodo poznali. Tako namesto revolucija, revolucionaren ponavadi pravi prekucija, prekucijski; despota razloži kot trinoga (dandanes bi prej pričakoval, da boš moral razložiti v obratni smeri), generalštab kot viši stan; namesto skepticizma je dvomljivstvo, namesto škandala je pohujšanje, namesto morale je vedno nravnost.

• Uporablja se precej več naglasnih znamenj kot dandanes, čeprav nisem imel občutka, da bi se jih uporabljalo na kakšen posebej konsistenten način. Pogosto jih uporablja tam, kjer bi se dalo isto besedo prebrati na dva različna načina (čeprav je ponavadi iz konteksta čisto očitno, kateri je pravi); včasih pa tudi v primerih, ko je izgovorjava že tako ali tako čisto nedvoumna, tako da mi ni jasno, na podlagi česa so se odločili, kdaj napisati naglasno znamenje, kdaj pa ne.

Še posebej čuden primer je tale: na koncu posameznega nadaljevanja podlistka ponavadi piše „dalje slédi“; v majhnem deležu primerov pa „dalje sledí“. Čudno je že to, da pri zapisu niso bolj dosledni; še bolj čudna pa je ideja, da bi se to besedo izgovarjalo slédi namesto sledí.

• Občasno se pojavljajo besede na -sk namesto -ski: „Bil je nekoliko družinsk“; „Bog katoličanov je le [. . .] netvarinsk trinog“; „Ali se vam ne zdi škof [. . .] bolj protiprekucijsk“; „Republikansk trgovec, o katerem [. . .]“. Mislim, da sem pred leti nekje prebral, da si je takrat v poznem 19. stoletju nekdo zamislil, da bi se oblike brez i uporabljalo kot določne, tiste z i pa kot nedoločne ali nekaj podobnega. Radoveden sem, od kod jim ta ideja, saj dvomim, da je bila v govorjenem jeziku podlaga za kaj takega. V vsakem primeru pa je očitno, da se stvar ni prijela :) V tej knjigi so oblike brez i redke in mi ni ravno očitno, ali naj bi se po pomenu kako razlikovale od tistih z i.

• Nisem pa recimo opazil kakšnih posebnih primerov vpliva nemške slovnice, npr. na besedni red — v zgodnejših besedilih iz 19. stoletja so znali včasih glagole malo bolj na konec stavka tlačiti, v teh spominih pa tega nisem opazil; očitno so se do konca 19. stoletja teh vplivov že kar dobro otresli.

• Imena mesecev uporablja taka kot danes, le prva dva piše zelo bizarno januvarij in februvarij. Od starih slovenskih imen sem našel le eno pojavitev sušca (ki mu drugod pravi marec).

• Ženevo (kjer je Taxil nekaj časa živel) dosledno imenuje z nemško obliko Genf.

• Pridevnik italijanski se pojavi le enkrat, drugače vedno laški.

• Dvor v pomenu sodišče; verjetno pod vplivom raznih tujih jezikov. Še posebej me je fascinirala fraza „marcijalni dvor“, za katero sem se šele sčasoma zavedel, da gre za na pol prevod, na pol sposojenko iz francoske cour martiale, torej vojaško sodišče.

• Marsikdaj piše brez j, kar bi danes pisali z njim: natisneno, obrneno, spreobrnenje, zamaknen. Včasih pa je tudi obratno: lažnjiv, stopnjice, tanjkimi.

• Včasih piše e, kjer ga danes ne bi smeli: ministerstvo, ministerski, mojstersko.

• Pogosto piše so- namesto se-: sostaviti, sozidali, sošel, sožgali, tudi sostav (= sistem).

• Pogosto piše narazen stvari, ki bi jih danes pisali skupaj: pred vsem, ob enem, k večemu.

• Rad ima oblike na iz- namesto na s-/z-: izpovednik, izpozna, izprehod, izpremeniti, izprevidel.

• Včasih piše kacega, tacih, vsacega namesto bolj običajnih oblik s k; podobno drazih, druzega, ubozega namesto oblik z g. Priznam, da me to preseneča; predstavljal sem si, da je na primer do oblike tacega prišlo v pogovornem jeziku zato, ker smo e začeli opuščati in ker kg skupaj ne moreš izgovoriti; ampak s tem si ne moremo razložiti oblik, kot je tacih.

• Še nekaj čudaštev pri zaimkih: kot krajšo obliko zaimka njej raje uporablja jej kot ji; enkrat sem našel tudi njijino (v pomenu njuno).

• Predlog h uporablja le pred besedami na k-; danes bi ga tudi pred tistimi na g-, tu pa imamo k galeriji, k glasovanju in podobno.

• Namesto predloga s/z uporablja ž, če se naslednja beseda začne na nj-: ž njo, ž njimi in podobno.

• Pogosto piše -j- med dvema samoglasnikoma, kjer ga danes ne bi: klijent, legijonar, socijalizem, perijodična.

• Še nekaj razlik v primerjavi z današnjim pravopisom: vedno piše ladija (nikoli ladja), kolika (nikoli kolikšna), tezalnica (nikoli natezalnica), zopet (nikoli spet), provzročiti (nikoli povzročiti), teboj (nikoli tabo), žrtva (nikoli žrtve; tudi tožilnik je zato žrtvo), tvarina (nikoli snov), odnošaj (nikoli odnos), pisalec (nikoli pisec), učenik (nikoli učitelj), brezdno (le enkrat brezno). Ondi je desetkrat pogostejši kot tam; oni je pogostejši kot tisti; priprost je pogostejši kot preprost, prenapetnež je pogostejši kot prenapetež.

• Pogosto piše vs- namesto vz-: vshod (nikoli vzhod), vskipela, vskliknil, vspenja.

• Ena zanimiva beseda, ki jo uporablja še kar pogosto, danes pa je sploh ne srečamo več, je vsled (ki pomeni zaradi — uporablja pa tudi to, in še pogosteje kot vsled).

• Francoska osebna imena praviloma prevaja v slovenščino. Tako se pojavijo Leon Taxil s pravim imenom Gabrijel; pa Henrik Fouquier, Avgust Cabrol, Franc Bonnardot, župnik Janez Meslier ipd. Ivani Orleanski pa pravi Jovana d' Arc.