KNJIGA: Stefan Zweig, "Včerajšnji svet"
Stefan Zweig: Včerajšnji svet. Prevedla Angela Vode. Knjižnica Kondor, 326. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. 496 str. 9789610104810.
Stefan Zweig je bil avstrijski književnik, ki je bil večinoma dejaven v prvih desetletjih 20. stoletja. Nimam pojma, kdaj sem prvič slišal zanj in za tole njegovo knjigo spominov, se pa dobro spominjam, zakaj sem se jo nazadnje odločil prebrati — namreč zato, ker sem se navdušil nad filmom Grand Budapest Hotel in nekje prebral, da je bil režiserju v navdih ravno Stefan Zweig in njegov Včerajšnji svet.
Zweigova knjiga mi je bila prav tako všeč kot tisti film, in to iz podobnih razlogov: ker jo v dobršni meri preveva nekakšna nostalgija za tistim izginulim svetom devetnajstega stoletja, ki ga je sesula v prah prva svetovna vojna (s katero se je 19. stoletje pravzaprav šele v resnici končalo). Zaradi te nostalgije je tisti svet videti nedvomno veliko lepši, očarljivejši in sladkobnejši, kot je bil v resnici; in čeprav najbrž ne bi bilo zdravo, če bi človek s takšnim pogledom pretiraval, je pa bilo vendar lepo enkrat za spremembo videti tiste čase prikazane v prijetni in pozitivni luči, v slogu, iz katerega čutiš, da je to pisal pisatelj in ne zgodovinar, in z nenehnim občutkom prijetnega koprnenja po nečem, za kar sicer veš, da je izgubljeno, in si se s tem celo že povečini sprijaznil, na kar pa zaradi tega nič manj rad ne obujaš spominov.
Kajti vemo, kako si človek ponavadi predstavlja devetnajsto stoletje: delavci garajo po 29 ur na dan in lastniku tovarne malodane še plačujejo, da smejo priti na delo; po ulicah se sprehajajo razcapane, prestradane sirote oz. bi vsaj se sprehajali, če ne bi bili polno zaposleni z rinjenjem vozičkov po rudniških rovih; svetu vladajo obsceno debele kapitalistične svinje v frakih in cilindrih — peščica multimilijarderjev, ki so pod seboj monopolizirali cele gospodarske panoge; brezvestni proizvajalci hrane pakirajo v konzerve vse, kar jim pride pod roke, vključno s crknjenimi podganami in občasno še kakšnim delavcem; zlati standard je pribil človeštvo na zlati križ in v rednih presledkih povzroča ekstremne gospodarske krize, tako neizogibne, da jih učenjaki štejejo skorajda za naravni pojav; zlobni evropski imperialisti kolonizirajo dobršen del Azije in celotno Afriko, kjer zdaj belgijski kralj Leopold seka v Kongu domačinom roke, če mu ne naberejo dovolj kavčuka; rajnka stara Avstrija je osovražena ječa narodov, v kateri zlobni Nemci in Madžari zatirajo vse ostale; na Dunaju vlada med delavstvom taka revščina, da ljudje, ki imajo službo in torej čez dan svoje postelje ne potrebujejo, oddajajo le-to kakšnemu brezdomcu, popoldne in zvečer pa se trume ljudi drenjajo v javnih prostorih, ki ne ponujajo drugega kot dejstvo, da so ogrevani in se torej v njih lahko za nekaj ur izogneš zmrzovanju v svojem stvanovanju, v katerem tudi sredi najhujše zime nimaš za kurjavo; fini gospodje neusmiljeno posiljujejo svoje služkinje, gojenke lokalnih hiralnic in občasno kakšno sosedovo hčer (če te ni pri roki, pa mogoče tudi svojo); širom Evrope umirajo mladi umetniki od tuberkuloze, njihovi malo manj umetniški vrstniki pa od sifilisa; itd., itd.
Ne dvomim v to, da je ta grozni, obupni pogled na 19. stoletje, pogled iz zgodb Dickensa in Zolaja in Cankarja in verjetno še marsikoga drugega, precej bližje resnici kot pa olepšana nostalgija, skozi katero gledamo nanj tule v Izgubljenem svetu. Toda, vraga, kako zelo se prileže vsaj enkrat za spremembo videti tisti čas v pozitivni luči! Pri Zweigu je 19. stoletje čas nezaslišane stabilnosti, varnosti in blagostanja; čas neomajnega zaupanja v počasni, vztrajni, zanesljivi napredek človeštva tako v materialnem kot v moralnem smislu (str. 206); čas, v katerim si lahko lepo mirno nabereš kup denarja, ga investiraš in imaš potem vsako leto enak, popolnoma predvidljiv dobiček (str. 12) — čas, v katerem ni inflacije in gospodarskih kriz in ko se celo politične krize dogajajo le nekje v daljnih tujih deželah in o njih bereš samo majhne vesti nekje na dnu časopisa (str. 37), v katerem te tako ali tako bolj zanimajo gledališki sporedi kot pa politične novice (str. 25); čas, v katerem lahko vsakdo neovirano potuje kamorkoli po svetu, ne da bi ga kdaj kdo na kakšni meji ustavil in vprašal za potni list ali bognedaj za kakšen vizum (str. 204, 434); čas, v katerem so gospodarski, politični in kulturni stiki med velikimi evropskimi narodi vse močnejši in vse tesnejši, tako da si je vse težje predstavljati, da bi med njimi sploh lahko še kdaj prišlo do vojne (str. 210). In seveda je ta čas videti še toliko lepši, ker imaš podzavestno vseskozi v mislih kontrast s tem, za kar veš, da mu bo sledilo. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, ne bi bila nostalgija po zadnjih nekaj desetletjih pred njo niti pol toliko zanimiva.
Zweig se je rodil leta 1881 — dovolj zgodaj, da je dodobra spoznal svet pred 1. svetovno vojno in zato toliko bolj živo čutil, kaj je s to vojno izgubil; in hkrati tudi dovolj pozno, da se je po vojni lahko še enkrat postavil na noge, postal v 20. in 30. letih uspešen in celo slaven pisatelj (njegove knjige so prevajali v številne jezike, ne le svetovne, ampak tudi manjše) in na koncu vse skupaj še enkrat izgubil.
*
Ko sem bral v prvih poglavjih knjige njegove nostalgične spomine na 19. stoletje, sem pomislil, da je do neke mere ta nostalgija tudi posledica dejstva, da je bilo Zweigu v tistem času v objektivnem smislu pravzaprav zelo dobro. Rodil se je v bogati dunajski judovski družini — njegov oče je imel tekstilno tovarno (str. 17) — in Stefan se je lahko mirno posvečal študiju in književnosti, saj je bilo določeno, da bo družinsko podjetje prevzel njegov starejši brat (str. 107). No, in če je človek mlad, bogat in živi brez posebnih obveznosti v svetovljanskem velemestu, si ni težko misliti, da ima na ta čas prijetne spomine. Večkrat sem se spraševal, kako drugačni bi mogoče ti spomini bili, če bi bil Zweig sin kakšnega kajžarja ali pa tovarniškega delavca. Na primer, že na začetku opeva pozno 19. stoletje kot dobo varnosti in gospodarske stabilnosti (str. 12); a obenem se spomnimo, da so se prav v tistem času iz cele Avstro-Ogrske ljudje množično izseljevali v Ameriko, da bi se nekako izkopali iz silne revščine. Tega ne bi počeli, če bi jim res šlo tako dobro. Zweig se sicer nekako zaveda, da je bila ta varnost bolj privilegij bogatih slojev, vendar si optimistično predstavlja, da se je že takrat razširila tudi na druge („postopoma pa so se do nje prebile široke množice“, str. 13).
Podobno piše o tem, kako da je bil Dunaj lagodno in uživaško mesto: „Ljudje so živeli dobro, živeli so lahkotno in brezskrbno na tistem starem Dunaju“ (str.35); „prvi pogled povprečnega meščana v časnik ni veljal razpravam v parlamentu ali svetovnim dogodkom, temveč programu gledališča“ (str. 25; potem ima še nekaj strani o tem, kako so bili Dunajčani obsedeni z gledališčem). Mislim si, da za reveže najbrž ni bil tako lagoden in uživaški. Ko na primer slišiš kaj o Dunaju v delih slovenskih pisateljev iz 19. stoletja, bereš ponavadi o tem, kako odhajajo tja študirat revni mladeniči iz kmečkih družin in potem tam na veliko stradajo in prezebajo.
Kakorkoli že, ta obsedenost Dunajčanov z gledališčem in umetnostjo nasploh je imela tudi nekaj dobrih posledic: občinstvo je bilo zato tem bolj razvajeno in zahtevno do umetnikov, le-ti pa so se zaradi tega toliko bolj trudili, da bi dali vse od sebe (str. 30). V Zweigovem času je velik del tega cvetočega kulturnega življenja financiralo ravno bogato judovsko meščanstvo (str. 32).
Vedno znova naletiš v teh spominih na fascinantne detajle, kakršne lahko pričakuješ le od nekoga, ki je tiste čase sam doživel (in nato tudi še videl, kako zelo so se stvari kasneje spremenile). Eden od simptomov te stabilnosti in lagodnosti je bil na primer: „vsi so bili že pri štiridesetih obilni, »častitljivi« možje. Hodili so počasi, govorili umirjeno in si med govorjenjem gladili negovane, pogosto že siveče brade“ (str. 37); „mladi, štiriindvajsetletni in petindvajsetletni zdravniki, ki so pravkar opravili izpite, so nosili mogočne brade in si natikali zlata očala, čeprav so dobro videli, samo da bi pri svojih prvih bolnikih vzbujali vtis »izkušenosti«“ (str. 46). Že kakšnih dvajset let kasneje, v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, pa so se te stvari močno spremenile in družbo je zajel kult mladosti (str. 208).
Še na politiko tistega časa gleda nekako nostalgično; „v časopisih in parlamentu so se sicer psovali, toda po svojih ciceronskih tiradah so ponovno sedeli skupaj ob pivu ali kavi in se med seboj tikali“ (str. 36); in „ali ni ganljivo, da so takrat kot strankarske znake izbirali še rože namesto škornjev, bodal in mrtvaških glav?“ (str. 74).
*
Ne bi pa rad dajal vtisa, da Zweig z nostalgijo pretirava. Ne pomišlja si prikazati tudi mnogih slabih strani tistega predvojnega časa in priznati, da so se mnoge stvari kasneje spremenile na bolje. Stranski učinek kulta varnosti, zmernosti in solidnosti je bil tako nezaupanje do mladih ljudi, v katerih so videli nekaj nepredvidljivega in potencialno grozečega; celotna družba, od šolstva do sistemov napredovanja v raznih poklicih, vse je bilo zastavljeno tako, da bi mlade čim bolj držali nazaj, dokler ne pridejo nekam globoko v srednja leta in se umirijo (str. 44–6). Glede politike pošteno prizna, da so bili revnejši sloji dolgo odrinjeni od nje in so si komaj z velikim trudom izborili volilno pravico (str. 72).
Na široko kritizira tudi nespametna in hipokrizije polna stališča, ki so v 19. stoletju prevladovala o odnosih med moškimi in ženskami. Tista doba je „v spolnosti [. . .] videla anarhičen in zelo razdiralen element, ki ga ni bilo mogoče vključiti v njeno etiko in zato ne sme priti na svetlo [. . .] mlademu človeku sicer ni prepovedala spolnega izživljanja, vendar je zahtevala, da to mučno zadevo reši neopazno“ (str. 80); da spolnost ne obstaja, se je bilo treba pretvarjati tudi v znanosti in umetnosti (str. 81–2).
Najbolj so zaradi tega seveda nastradale ženske: „kako naj razumemo histerično hinavščino, ki je ženski prepovedovala spregovoriti besedo »hlače«?“ (str. 86; namesto tega so menda imeli izraz Beinkleid, nožno oblačilo). „Nikakor ne gre za legendo ali pretiravanje, da je kakšna ženska umrla kot stara dama in nihče razen babice, soproga in umivalca mrličev nikdar ni videl niti njenih ramen niti kolena“ (str. 86). Od žensk so pričakovali, da pred poroko o spolnosti nimajo niti najmanjšega pojma: „Še danes se zabavam ob groteksni zgodbi o moji teti, ki se je na poročno noč, ob enih zjutraj, nenadoma pojavila v stanovanju svojih staršev in klicala na pomoč, češ da noče nikdar več videti strašnega človeka, s katerim so jo omožili, ki da je blaznež in sam zlodej, ker jo je čisto resno poskušal sleči“ (str. 90). Še toliko bolj neugodno je to pričakovanje seveda bilo za tiste, ki se iz kakršnega koli razloga niso uspele pravočasno poročiti (str. 91). Stranski učinek teh zgrešenih vrednost je bil neznanski razmah prostitucije (Zweig njen kasnejši upad pripisuje prav temu, da so se družbeni pogledi na spolnost nekoliko popravili; str. 95, 209).
Tudi za modo tistega časa prizna, da je bila bizarna: „Danes celo najbolj nevedni ljudje zasmehujejo te čudne včerajšnje postave kot karikature, kot nenaravno, nelagodno, nehigienično ter nepraktično oblečene bedake“ (str. 83).
*
Začetki Zweigovega literarnega ustvarjanja segajo že v srednjo šolo; „navdušenje je pri mladih ljudeh nalezljiv pojav“ (str. 49) in cel njegov razred se je navdušil nad umetnostjo, še posebej gledališčem in književnostjo. Obiskovali so predstave, kot obsedeni so prebirali kritike, literarne revije in pesniške zbirke (čim obskurnejše, tem boljše), razpravljali o vsem tem in poskusili tudi sami kaj napisati (str. 50–4).
Že takrat so tudi začutili, da „se s starim stoletjem poslavljajo tudi mnogi nazori o umetnosti, da je na pohodu revolucija ali vsaj prevrednotenje vrednot“ (str. 55). Že dolgo me fascinira vprašanje, zakaj je tam na prelomu stoletja prišlo v umetnosti do toliko sprememb — kar naenkrat ni bilo več treba, da se pesmi rimajo, da so slike videti nečemu podobne, da se glasba lepo sliši itd. itd.; tam nekje okoli leta 1900 je prelomnica, po kateri jaz umetnosti čisto nič več ne razumem. No, tule iz branja Zweigovih spominov dobi človek občutek, da je bil dobršen del teh sprememb enostavno posledica tega, da se je mladi generaciji zahotelo nečesa novega in se jim ni več dalo čakati do štiridesetega leta, preden bi jih kdo resno jemal. „Povsod smo bili udarna četa in prednja straža vseh vrst nove umetnosti, samo zato, ker je bila nova, ker je hotela spremeniti svet za nas, ki smo sedaj prišli na vrsto, da začnemo živeti lastno življenje. [. . .] Toda bilo je še nekaj drugega, kar nas je tako brezmejno zanimalo in omamljalo pri tej novi umetnosti: da je bila to skoraj izključno umetnost mladih ljudi.“ (Str. 57.)
Kakorkoli že, Zweigu in njegovim sošolcem se je že v gimnazijskih letih posrečilo objaviti nekaj stvari v najuglednejših nemških in avstrijskih revijah (str. 67). Malo kasneje, kot študent, je objavil svojo prvo pesniško zbirko, in to kar pri „založbi, ki je bila takrat najbolj reprezentativna na področju nemške lirike, Schuster & Löffler“ (str. 109); in uspel je objaviti nekaj proznih del v Neue Freie Presse, najuglednejšem dunajskem časopisu (ugodni stranski učinek tega je bil, da so njegovi starši končno začeli njegovo literarno delo jemati resno, saj so ta časopis neizmerno spoštovali; str. 122). Kasneje je njegove knjige objavljala vrhunska literarna založba Insel-Verlag (str. 180). (Iz teh primerov sem dobil tudi občutek, da je Zweig velik mojster tega, kako se pohvaliti s svojimi uspehi, ne da bi to izpadlo kot naduto bahanje :) — pravzaprav se zna obenem bahati in biti skromen; str. 182.)
Na temo svojih zgodnjih uspehov v dramatiki ima čudovito bizarno anekdoto (str. 183–91). Njegovo dramo Thersites je sprejelo v uprizoritev Kraljevo gledališče v Berlinu, kjer naj bi glavno vlogo igral Adalbert Matkowsky, menda eden od najboljših tedanjih nemških igralcev; žal pa je le malo pred premiero zbolel in umrl. Malo zatem so igro prevzeli v dunajskem Burgtheatru, kjer naj bi glavno vlogo igral Josef Kainz, najboljši tedanji avstrijski gledalec; ravno so mislili začeti z vajami, pa je tudi Kainz zbolel in umrl. Nekaj let kasneje so poskusili znova; tokrat je umrl direktor gledališča. Še nekaj let kasneje je Zweig prevedel neko Pirandellovo dramo; glavno vlogo naj bi igral Alexander Moissi, Zweigov prijatelj, in tudi ta je med vajami zbolel in umrl.
Poznal je cel kup znanih oseb svojega časa, zlasti seveda književnikov: tu so Paul Valéry (str. 55), Theodor Herzl (začetnik sionizma; Zweig pa ga je spoznal kot urednika dunajskega časopisa, pri katerem je objavil kot podlistek eno od svojih zgodnjih del, str. 113–21), Rudolf Steiner (začetnik antropozofije; „do danes mi še ni povsem jasno, kaj hoče in kaj pomeni“, pravi Zweig na str. 129 — mislim pa, da je pri antropozofiji to feature in ne bug :))), Emile Verhaeren (belgijski simbolistični pesnik; Zweig ga je večkrat obiskal in tudi prevajal njegove pesmi; str. 134, 226), Rilke (str. 152–60), Rodin (str. 161), Arthur Symons (str. 171), Walter Rathenau (str. 193, 326–8; ta je bolj znan kot veleindustrialec in kot zunanji minister v prvih letih weimarske Nemčije, leta 1922 pa je postal žrtev atentata; ampak Zweig ga je sprva pravzaprav spoznal zaradi njegovega literarnega delovanja), Karl Haushofer (str. 198–202; začetnik geopolitike), Romain Rolland (str. 214, 280–2), James Joyce (str. 291–2), Maksim Gorki (str. 358–61), Benedetto Croce (str. 362), Toscanini (str. 368), Richard Strauss (str. 389–99), Freud (str. 444–9).
*
Na str. 107 ima nekaj prijetno neortodoksnih misli o univerzitetnem študiju. Ta namreč Zweiga ni kaj preveč zanimal, saj je bil že odločen, da se bo ukvarjal s književnostjo; študiral je bolj zato, „da bi rešil družinsko čast z doktorskim nazivom, vseeno kakšne vrste“ (str. 107); „še danes sem prepričan, da lahko človek postane izvrsten filozof, zgodovinar, jezikoslovec, pravnik ali karkoli že, ne da bi kdaj obiskoval univerzo ali celo gimnazijo“ (ib.). To se lepo sliši in si močno želim, da bi bilo res, se pa bojim, da je danes še veliko manj res, kot je bilo v njegovih časih.
Najbolj epski komentar pa pride na dnu iste strani: „Kakor je lahko akademski poklic praktičen, pripraven in koristen za povprečno nadarjene, pa lahko individualno kreativne osebe shajajo brez njega, saj jih utegne celo ovirati“ (str. 107–8). Dandanes si upajo kaj takega reči večinoma le prepotentni internetni milijarderji iz Silicijeve doline :)))
Na koncu je potem študiral filozofijo, ker se mu je zdelo, da bo imel tam še najmanj dela. Ob opisu tega, kako je ta njegov študij izgledal, sem zelenel od zavisti: „Potrebno je bilo samo to, da si ob koncu osmega semestra oddal disertacijo in opravil en sam izpit.“ (Str. 108). Pa še pri tem se je odločil, da bo vse na hitro naredil v zadnjem letu, pred tem pa tri leta sploh ne bo študiral, pač pa se bo le ukvarjal s književnostjo. Ah, zlati časi. (Ta načrt se mu je tudi lepo izšel: zadnjih nekaj mesecev se je „cele noči [. . .] gulil“, nato pa mu je „[l]jubeznivi profesor, ki je preveč vedel o moji javni literarni dejavnosti, da bi me gnjavil z malenkostmi“, postavil primerno lahka vprašanja; str. 138.)
Mimogrede, akademska svoboda je bila tiste čase krvavo resna zadeva — dobesedno: tudi ko so po univerzi razsajale pretepaške tolpe nacionalistično usmerjenih nemških študentov in neusmiljeno mlatile po študentih drugih narodnosti, policija „ni smela vstopiti v avlo univerze [. . .] ter se je lahko omejila le na to, da je nazadnje odnesla ranjence, ki so jih nacionalistični suroveži vse krvave zmetali na cesto“ (str. 77).
O teh študentskih bratovščinah piše tudi na str. 104–6; bolj kot učenost jih je zanimalo popivanje in dvobojevanje, pa seveda pridobivanje zvez in poznanstev: „pripadnost udarnemu burševstvu je vsakemu članu zagotovila zaščito »starih gospodov« na visokih položajih in spodbudila njihovo poznejšo kariero“ (str. 106). Ob tem sem pomislil, kako malo se je pravzaprav odtlej spremenilo; če sme človek verjeti temu, kar pišejo na nekaterih koncih interneta, lomastijo po kampusih ameriških univerz študentske bratovščine, ki najprej tri ali štiri leta popivajo in neusmiljeno posiljujejo vse, kar leze in gre, nato pa se s pomočjo zvez zavihtijo na udobno plačane položaje v gospodarstvu in politiki.
*
Že v mladih letih je Zweig tudi precej potoval. Kot študent je en semester preživel v Berlinu, sicer ne zares zaradi študija („Tako kot na Dunaju sem tudi tam univerzo obiskal samo dvakrat v semestru: prvič, da sem se vpisal na predavanja, in drugič, da sem dobil potrdilo o obiskovanju“, str. 123), pač pa zato, da se je lahko družil s tamkajšnjimi književniki, umetniki, boemi in podobnimi ljudmi (str. 126–31). Pri tem ima nekaj zelo zanimivih primerjav med Berlinom in Dunajem (str. 124); če je bil slednji nekoliko upehan in obložen z mnogo stoletji tradicije, pa je bil Berlin v primerjavi z njim pravzaprav mladostno in propulzivno mesto; Nemčija je bila v obdobju vsesplošnega gospodarskega in političnega vzpona, ob tem pa je prišlo v Berlinu tudi do živahnega razcveta novih idej na kulturnem področju. (Če se ne motim, sem pred leti v neki drugi knjigi prebral, da je bil Berlin tistega časa v marsikaterem pogledu bolj podoben ameriškim velemestom kot pa starejšim evropskim prestolnicam.) Seveda so tu tudi neizogibni kontrasti med zategnjenimi, skoporitnimi, mrzlokrvnimi Prusi in vedrimi, sproščenimi, prijetnimi Dunajčani (str. 35, 125).
Po študiju pa je šel za eno leto živet v Pariz, o čemer piše v čudovito nostalgičnem poglavju, mogoče najlepšem v celotni knjigi. Kar predstavljam si ga, kako sedi tam okoli leta 1940 bogu za hrbtom nekje v Braziliji in obuja spomine na doživetja, od katerih ga zdaj ločuje že ogromen prepad, ne le zato, ker je vmes pač minilo nekaj desetletij, ampak predvsem zato, ker se je svet medtem toliko spremenil; pa najbrž malo tudi zato, ker je bil Zweig v Parizu pač kot mladenič, spomine pa je pisal na stara leta. „Nikjer mladost s svojimi prebujenimi čuti ne diha tako usklajeno s celotnim ozračjem, kakor v tem mestu, ki se razdaja vsakomur, a mu vendar še nihče ni prodrl čisto do dna“ (str. 139); „človek nikjer ni mogel bolj osrečujoče občutiti naivnega in obenem čudovito modrega brezskrbnega življenja kot v Parizu z njegovo lepoto oblik, milino podnebja, bogastvom in tradicijo [. . .] človek je lahko govoril, mislil, se smejal in preklinjal, kolikor je hotel; vsak je živel, kakor mu je ugajalo; v družbi ali sam, zapravljivo, razkošno ali boemsko, bilo je dovolj prostora za sleherno posebnost in poskrbljeno za vse možnosti“ (str. 141); „najlepše deklice se niso sramovale hoditi pod roko z vranje črnim zamorcem ali poševnookim Kitajcem ter iti z njim v bližnji mali hotel — le kdo se je v Parizu menil za rase, razred ali poreklo — strahove, ki so jih napihnili šele pozneje“ (str. 142). „Odnosi z ženskami so se zlahka začenjali in zlahka prekinjali, vsaka metla je dobila svoj štil, vsak mlad človek veselo prijateljico, ki je ni oviralo svetohlinstvo. Oj, kako lahkotno, kako dobro si živel v Parizu, posebno če si bil mlad!“ (Str. 143.) Kontrast z Berlinom, kjer je bil živel malo poprej, ne bi mogel biti večji (str. 142).
Branje teh Zweigovih opisov Pariza mi je bilo v še toliko večje veselje, ker sem se ob tem še predobro zavedal, da jaz sam takšnim občutkom in takšnim doživetjem nikoli ne bom prišel bližje kot takole, da pri nekom drugem berem o njih. V velikih mestih se počutim izgubljenega; že ob sami misli na to, da bi moral živeti v tujini, me obhaja groza; če bi se po kakšnem strahotnem naključju znašel v situaciji, ko bi moral živeti v kakšnem tujem velemestu — pa naj si bo še tako lepo, prijetno in polno lahkotnega, sproščenega veselja do življenja — bi jaz tam na koncu le čepel ves čas med štirimi stenami svoje sobe in se predajal še bolj črnim in žalostnim mislim kot doma. In zdi se mi koristno občasno prebrati kaj, kar človeka spomni, da vse vendarle ni tako črno, da obstajajo tudi ljudje, ki so zmožni biti srečni, in da obstajajo celo redka, srečna okolja (kot na primer Pariz z začetka 20. stoletja), v katerih je bilo takih ljudi na kupu izrazito veliko. Brati o tem je bilo prav ganljivo lepo, kot da bi se vsaj za teh nekaj minut, ko sem to bral, nekaj tiste njegove davne sreče in veselja razlezlo tudi name.
Zanimivost s str. 147–8, o francoskih književnikih: „Večinoma so imeli skromne državne službe, kjer je bilo malo dejanskega dela; iz velikega spoštovanja, ki ga v Franciji na vseh mestih izkazujejo duhovnemu delu, so že pred leti začeli uvajati skromne sinekure za pesnike in pisatelje, ki jim delo ni prinašalo dovolj dohodkov; tako so na primer delali kot knjižničarji pri ministrstvu za mornarico ali v senatu.“ Ob tem sem se spomnil na Huysmansa, ki je celo življenje delal kot uradnik na nekem ministrstvu; je pa res, da (če se prav spomnim, kar sem prebral v njegovem življenjepisu) je on tisto službo dobil, še preden je postal znan pisatelj.
Po nekaj mesecev je prebil tudi v Belgiji (str. 132–8), kjer se je seznanil z raznimi tamkajšnjimi umetniki, zlasti pesnikom Verhaernom, in v Angliji (str. 169–173), kjer pa „niti družabno niti literarno nisem prišel do pravih stikov, a kdor vidi Anglijo samo z zunanje strani, bo zgrešil njeno bistvo [. . .] Prepozno sem spoznal svojo napako: ta dva meseca v Londonu bi se bil moral nekako zaposliti, bodisi kot prostovoljec v kakšnem podjetju ali tajnik pri kakem časopisu; potem bi vsaj za ped globoko prodrl v angleško življenje“ (str. 171).
Potoval je tudi v Indijo (str. 196–9) in ZDA (str. 202–5). Obiskal je tudi Panamski prekop, ki so ga takrat še gradili (je bil pa že skoraj dokončan; str. 205). V New Yorku je naredil zanimiv poskus: poskusil je, kako bi bilo, če bi bil v Ameriki kot priseljenec brez kakšnega posebnega denarja. Obiskal je nekaj posredovalnic dela, odgovoril na nekaj oglasov in: „Po dveh dneh »iskanja službe« sem teoretično našel pet mest, s katerimi bi se lahko preživljal; [. . .] koliko prostora in možnosti je imel na voljo vsak človek, ki je v tej mladi deželi iskal delo [. . .] Nihče me ni vprašal po narodnosti, veri, poreklu, potoval sem pravzaprav brez potnega lista [. . .] Toda tu je bilo delo, ki je čakalo na delavca, samo to je odločalo. V teh časih pravljične svobode je bila pogodba sklenjena v eni minuti brez zavirajočega vmešavanja države ter brez formalnosti in sindikatov.“ (Str. 204.) No, to slednje bi bilo sicer lažje jemati resno, če bi to napisal kdo, ki je dejansko moral živeti kot navaden delavec, ne pa kot bogataš s polno ritjo, kar je Zweig vsekakor bil. To je pa tudi tisto, kar me najbolj moti pri teh nostalgičnih opisih tega, kako svobodni da so bili časi pred prvo svetovno vojno — že mogoče, da so bili, ampak druga plat te svobode je bila, da so zaradi tega imeli maksimalno povampirjen, nereguliran kapitalizem in take vrste svoboda je za navadne ljudi bolj malo vredna. Ne vem, kako je bilo s tem v 40. letih, ko je Zweig to pisal, ampak dandanes si lahko, če vidiš, da nekdo piše hvalospeve domnevni svobodi iz časov pred prvo svetovno vojno, skoraj stoodstotno prepričan, da je ta človek v resnici le slabo prikrit libertarec, ki si ga v prostem času meče na roke ob misli na to, kako čudovito bi se dalo v tistih okoliščinah izkoriščati delavce, se rediti na njihov račun in se naslajati ob pogledu na njihovo bedo.
V Philadelphiji je bil prijetno presenečen, ko je videl nekaj svojih knjig v izložbi neke knjigarne, in to v nemščini; jaz pa sem bil presenečen nad njegovim komentarjem: „knjigotržec je moral napisati moje ime na knjižni seznam, da je ta knjiga čez deset dni prispela prek oceana“ (str. 205). Deset dni! Če jaz danes naročim knjigo po internetu — ni važno, ali na Amazonu ali od kakšnega naključnega prodajalca na eBayu ali ABEbooks.com — sem lahko vesel, če jo dobim v dveh tednih, pri čemer gre čez Atlantik z letalom, v Zweigovem času pa je šla z ladjo. Kakšen je torej izplen dobrih sto let nezaslišanega tehničnega napredka? To, da se je dobava knjig čez Atlantik upočasnila za štiri dni. K**c pa tak napredek.
*
Ena zanimiva tema, ki se pogosto pojavlja v Zweigovih spominih, je nekakšna, kako bi človek rekel, evropska zavest. Čutil je, da obstaja evropska civilizacija kot nekakšna smiselna celota in njegova identiteta se je nanašala bolj nanjo kot pa na kakšno ožje območje, na primer Avstro-Ogrsko. Veliko časa je prebil v tujih državah, gojil stike s tamkajšnjimi pisatelji in umetniki ter skušal s svojim pisanjem krepiti občutek medsebojne povezanosti in miroljubnega sožitja med evropskimi narodi. „[I]z ponosa nad prekipevajočimi uspehi tehnike in znanosti sta se prvikrat porodila čut evropske solidarnosti ter evropska nacionalna zavest. Kako nesmiselne so te meje, ko jih igraje preleti vsako letalo, smo si govorili, kako provincialne, kako umetne so te carinske ovire in obmejne straže, kako nasprotne našemu času, ki očitno teži k povezovanju narodov in svetovnemu bratstvu! Ta čustveni zalet ni bil nič manj čudovit kot polet letal; obžalujem vsakogar, ki kot mladenič ni doživljal teh poslednjih let zaupanja v Evropi.“ (Str. 209–10.)
Ta optimizem je naravnost ganljiv in ni si težko predstavljati, kako grozno je moral biti razočaran, ko se je začela prva svetovna vojna in so se vse te sanje o bratstvu med narodi nemudoma razblinile, Evropo pa je zajel val sovraštva (str. 225, 244–50). Podobno, a malo drugačno razočaranje je spet doživel dvajset let kasneje: če je prva svetovna vojna prišla nenadoma in nepričakovano, pa je lahko prihod druge pomalem slutil skozi cela 30. leta, pri čemer je lahko seveda dogodke le nemočno opazoval, ne da bi bil mogel storiti kaj, kar bi zdrs v novo katastrofo lahko še preprečilo.
Človek si seveda ne more kaj, da ne bi v mislih primerjal časov pred prvo svetovno vojno, o katerih piše Zweig, z današnjimi. Po drugi svetovni vojni se je nekako zdelo, da smo z vojnami tukaj v Evropi do nadaljnjega opravili; da so nemogoče že preprosto zato, ker gre ljudem predobro, gospodarstvo različnih držav pa je med seboj že preveč povezano; in pojavila se je evropska unija (oz. razne njene predhodnice) kot čisto ekspliciten mehanizem vse tesnejšega povezovanja med državami. Toda mar si niso enako mislili Zweig in njegovi sodobniki, prav nekje do zadnjih dni julija 1914? In podobno mi zdajle: toliko desetletij lepih besed o povezovanju in združevanju in miru in podobnem, potem pa pride ena sama malo konkretnejša gospodarska kriza, pa začne vse skupaj razpadati; vsaka država gleda le sama nase, širom Evrope so v vzponu nacionalistične stranke, razpihuje se sovraštvo med bogatejšimi in revnejšimi državami, med severom in jugom, med Nemci in Grki; evropska unija se je izkazala za dodobra gnilo pokveko, ki nima ne želje ne namena ne zmožnosti početi česa drugega kot porivati celemu kontinentu po grlu čimbolj brezdušen kapitalizem; itd. itd. Ali bi res smeli z vso pravico reči, da smo presenečeni, če bi šlo čez nekaj let vse skupaj še enkrat v zrak?
Saj je res, da ljudje veliko potujejo, da odhajajo živet iz ene evropske države v drugo in da tam v tujini iščejo službe in odhajajo tja na študijske izmenjave; toda mar niso prav enako počeli v Zweigovem času, pa so nato vseeno že nekaj let kasneje čepeli v jarkih in streljali drug na drugega?
Tako mi ne kaže drugega, kot da se strinjam s Zweigom; tudi jaz mu zavidam tisto zaupanje in optimizem, ki so ju on in njegovi sodobniki zmogli čutiti pred letom 1914. Ne vem, kako je z drugimi dandanes, ampak jaz zase lahko le ugotovim, da kakšnega takega optimizma ne čutim, niti ne čutim kakšne take evropske kvazi-nacionalne zavesti, o kakršni piše Zweig. Evropejca se zdaj ne čutim nič bolj, kot sem se na primer pred letom 1991 čutil Jugoslovana (res pa je, da sem bil takrat še majhen), to je: bore malo; pa ne zato, ker bi imel kaj posebnega proti eni ali drugi od teh dveh nadnacionalnih tvorb, ampak preprosto zato, ker ju ne štejem za zanimivi in relevantni, še posebej pa ne za naravni in organski tvorbi, in ker nekako ne vem, kaj naj bi počel s tistimi deli teh dveh tvorb, ki ležijo zunaj Slovenije.
*
Zanimivo je tudi poglavje o času okoli začetka prve svetovne vojne. Takorekoč do zadnjega ni nihče resno računal, da bo prišlo do vojne; vsi so mislili, da se bo dalo krizi v zadnjem hipu izogniti po diplomatski poti, kot že tolikokrat v zadnjih nekaj letih. Zweiga na primer julijska kriza ni prav nič odvrnila od namere, da odpotuje v Belgijo na morje. Tam je počasi ugotavljal, da postajajo stvari vse bolj resne (no, zmerno resne: „psi so vlekli strojnice na majhnih vozičkih (kar je posebnost belgijske armade)“, str. 234), kljub temu pa je bil prepričan, da četudi bo do vojne prišlo, bodo velesile spoštovale belgijsko nevtralnost. Šele prav zadnje dneve julija so se začeli turisti vse bolj panično vračati domov; Zweig je ujel prav zadnji vlak iz Belgije v Nemčijo (str. 235).
Večkrat sem že bral o tem, da so ljudje pozdravili izbruh prve svetovne vojne z nenavadnim navdušenjem, in nekaj sijajnih opisov tega najdemo tudi tule pri Zweigu. „Kljub vsemu sovraštvu in zgražanju nad vojno ne bi hotel v svojem življenju pogrešati spominov na tiste prve dni.“ (Str. 237.) Začetek vojne je ljudi nekako zbližal in povezal, zabrisal razlike med njimi in jim dal občutek smisla.
Pri drugi svetovni vojni takšnega navdušenja ni bilo, „ker naš svet leta 1939 ni bil več prežet s tako otroško naivno vero kot svet leta 1914. Takrat je ljudstvo še brezpogojno zaupalo svojim avtoritetam“ (str. 238) in verjelo, da so vojno zakrivili le neki drugi zunanji sovražniki, domači voditelji pa da so bili v njo le neradi prisiljeni. Poleg tega se je leta 1914 (za razliko od 1939) le redkokdo res še spomnil, kakšna je vojna, ker je bilo v Evropi prej že toliko desetletij miru; zato so njihove predstave temeljile bolj na uradni propagandi: „Kratek izlet v romantiko, divja in moška pustolovščina — tako si je domišljija preprostega človeka leta 1914 predstavljala vojno“ (str. 240).
Navdušenje nad vojno je prevzelo tudi mnoge učenjake, filozofe, umetnike, duhovnike in podobne ljudi (Zweiga samega sicer ne, ker je imel med svojimi potovanji in bivanjem v tujini dovolj možnosti videti, da na nasprotni strani ne živijo nekakšni pošastni sovražniki, pač pa prav takšne s propagando zaslepljene množice kot na njegovi strani). „Najbolj pretresljivo pri tej blaznosti pa je bilo to, da so bili ti ljudje večinoma iskreni. Ker so bili za vojaško službo običajno prestari in telesno nesposobni, so mislili, da morajo pač kako drugače prispevati svoj častni delež k skupni dolžnosti.“ (Str. 244; na naslednjih straneh ima še več konkretnih primerov. Nek pesnik po imenu Ernst Lissauer je na primer napisal Spev sovraštva do Anglije, ki ga je nemška propaganda z veseljem pograbila in med vojno ga je prepevala cela Nemčija; po njej pa je bil Lissauerju v veliko sramoto.)
„To je bila vojna prostodušne, naivne generacije in prav ta neizrabljena vera ljudstva v enostransko pravičnost njegove stvari je pomenila največjo nevarnost.“ (Str. 249.)
Za v vojsko je bil Zweig sicer najbrž tako ali tako že prestar, je pa nekaj časa potoval po vzhodni fronti in zbiral gradivo za vojni arhiv (str. 261). Bojev samih tako ni neposredno videl, zato pa več kot dovolj njihovih posledic, na primer grotesknih razmer v bolniških vlakih (str. 263–4). Ena od stvari, ki mu gredo v teh spominih vedno dobro od rok, je opisovanje nenadnih kontrastov in en dober primer je tudi v tem poglavju: ko je pripotoval s fronte v Budimpešto, le „osem ali devet ur vožnje z brzovlakom proč“, je bilo kot v drugem svetu; o vojni ni bilo tu ne duha ne sluha, „Budimpešta je bila lepa in brezskrbna, da nikdar tako“, po cestah vozijo „brezhibni avtomobili brezhibno oblečene in obrite gospode“ (str. 265) itd.
Nekateri književniki, med njimi tudi Zweig, so se vendarle skušali s svojimi spisi upreti povodnji sovraštva, kar takrat mogoče niti še ni bilo popolnoma brezupno: „Blagodejna razlika med prvo in drugo svetovno vojno je bila v tem, da je takrat beseda še imela svojo moč [. . .] takrat so ljudje še verjeli napisani besedi in čakali nanjo“ (str. 254). „Da si pojasnimo različnost duhovnega ozračja med prvo in drugo svetovno vojno, moramo vedno znova opozarjati, da so takrat dežele, voditelji, cesarji in kralji odraščali v tradiciji humanosti in so se podzavestno sramovali vojne“; države so „tekmovale med seboj, da dokažejo [. . .] kako so kulturne“ (str. 272).
Je pa tovrsten trud začel imeti učinek šele po kakšnem letu ali dveh, ko so se ljudje vojne počasi že naveličali in jih je začenjalo sovraštvo minevati (str. 270). Zweig je napisal protivojno tragedijo Jeremija in nemške oblasti sicer niso dovolile njene uprizoritve na odru, smela pa je iziti v knjižni obliki (nad tem sem bil pravzaprav prijetno presenečen), ki je doživela presenetljivo dober odziv (str. 270). Dovolili so mu tudi odpotovati v Švico, da bi tam poskrbel za izvedbo igre v nekem züriškem gledališču. Takrat leta 1917 so bile po vsem videzu sodeč v Avstro-Ogrski site vojne že tudi oblasti, ne le ljudstvo, in nekateri so resno razmišljali o sklenitvi separatnega miru (str. 274–5).
Zweig je torej preostanek vojne preživel v Švici, kar mu spet daje možnost za nekaj krasnih opisov kontrastov; v Avstriji je vladalo vsesplošno pomanjkanje, cenzura itd., v Švici pa je bilo še vedno prav tako blagostanje kot pred vojno (str. 277). To so morali biti zanimivi časi; Švica kot nevtralna država sredi velike vojne vihre je bila polna vsakovrstnih tujcev, od umetnikov in pacifistov v (samo)izgnanstvu do vohunov in političnih agitatorjev (str. 283–90, 294–6). Konec vojne so pričakali z nepopisnim veseljem in optimistično pričakovali boljši svet: „Verjeli smo v Wilsonov veliki načrt, ki je bil povsem podoben našemu načrtu, a z Vzhoda smo videli svetlikanje daljne luči v tistih dneh, ko se je ruska revolucija še spogledovala s humanimi in idealističnimi idejami.“ (Str. 297. Kmalu je bil lahko spet razočaran, saj versajski mir in podobne zadeve odnosov med državami vsekakor niso uredile tako, da bi omogočale trajno mirno sožitje; str. 315–6.)
*
Po vojni je Avstrija postala samostojna država, čeprav tega ni zares želela; toda ostali deli bivše Avstro-Ogrske so se odcepili od nje, združitev z Nemčijo pa so ji prepovedovale zmagovalke vojne (str. 298). Malo me je presenetila Zweigova pripomba, da sosednje države (nastale iz bivše A-O) „niso hotele imeti nobene povezave več s to Avstrijo, deloma ker so jo imele za preveč revno, deloma zato, ker so se [298] bale vrnitve Habsburžanov“ (str. 298–9). Kolikor si jaz predstavljam gospodarsko razvitost bivše Avstro-Ogrske, se mi zdi, da so morale biti vse te druge države, razen mogoče nekaterih delov Češke, kvečjemu še bolj revne od Avstrije; glede Habsburžanov pa bi si mislil, da je moralo biti vsem jasno, da države zmagovalke vojne tako ali tako ne bodo dovolile, da bi Habsburžani kjerkoli prišli nazaj na oblast. (Pred leti sem tudi bral v spominih admirala Horthya, da so si on in drugi vodilni madžarski politiki prav eksplicitno želeli Habsburžane na madžarskem prestolu.) Nič pa ne omenja Zweig tega, kar sem si jaz vedno predstavljal kot glavni razlog za razpad Avstro-Ogrske — namreč da so imeli drugi narodi dovolj tega, da jim vladajo avstrijski Nemci in jim kratijo narodnostne pravice ter odrekajo avtonomijo.
Kakorkoli že, Zweig se je kmalu po vojni vrnil v Avstrijo; ravno ko je čakal na eni od obmejnih železniških postaj, je mimo pripeljal vlak, ki je peljal cesarja Karla v izgnanstvo (str. 300–1; vraga, kako se mu vedno posreči biti zraven pri takih zgodovinskih dogodkih? prej zadnji vlak iz Belgije v Nemčijo pred izbruhom vojne, zdaj tole — včasih se že sprašujem, če bi res vsemu verjel :)). Ob vrnitvi v Avstrijo je doživel podoben oz. še večji kontrast kot prej ob prihodu v Švico, le da zdaj v obratni smeri; Avstrija je bila po vojni pošteno obubožana (str. 298, 302–4); „rejeni psi in mačke so se le redkokdaj vrnili z daljšega sprehoda“ (str. 306).
V Avstriji se je razmahnila inflacija, vse mogoče oblike preprodajanja raznih vrst blaga, marsikje so se ljudje zatekli kar k blagovni menjavi — „Meščani so na podeželje tovorili vse, kar so lahko pogrešali, kitajski porcelan in preproge, sablje in pištole, fotografske aparate in knjige, svetilke in nakit“ (str. 307). Zweig povezuje takšne ekstremne inflacijske razmere tudi z nekakšnim razpadom vrednot: „Kdor je štirideset let varčeval in poleg tega svoj denar kot patriot naložil v vojno posojilo, je postal berač. Kdor je imel dolgove, se jih je znebil. Kdor se je pošteno ravnal po predpisih o porazdelitvi živil, je stradal; do sitega se je najedel samo, kdor jih je drzno kršil.“ (Str. 309). Avstrijska krona je izgubila toliko vrednosti v primerjavi s tujimi valutami, da so deželo preplavili tujci in krasno živeli: „stenotipistke s Holandske so stanovale v knežjih sobah hotelov ob Ringu [. . .] je bil razkošni hotel l'Europe v Salzburgu dlje časa oddan angleškim brezposelnim, ki so zaradi visoke angleške podpore brezposelnim živeli tu ceneje, kot pa doma v svojih beznicah“ (str. 310). Salzburg, kjer je živel Zweig, je bil ob nemški meji in čeznjo so vsak dan prihajale trume Nemcev kupovat vse mogoče, ker je bilo v Avstriji vse toliko ceneje; ko je carina začela to preprečevati, so še vedno prihajali vsaj popivat, saj je bilo tudi pivo zelo poceni (str. 311). Malo kasneje, ko je pobezljala inflacija v Nemčiji (in to še veliko bolj kot v Avstriji), pa so se isti prizori ponovili v obratni smeri. Kljub vsej tej gospodarski zmedi pa je šlo življenje pravzaprav precej mirno naprej: „pek je pekel kruh, čevljar je delal čevlje, pisatelj je pisal knjige, kmet je obdeloval polje, vlaki so redno vozili“ (str. 312); potrošnja in kulturno življenje sta pravzaprav cvetela, saj je bilo varčevanje v času inflacije nesmiselno. „V Avstriji nismo nikdar bolj ljubili umetnosti kot v teh letih zmede, saj smo potem, ko nas je izdal denar, občutili, da je stalno samo to, kar je v nas večnega.“ (Str. 313.)
Ta čas je prinesel tudi velike spremembe v družbi in kulturi. „Obenem z avstrijsko armado je bilo uničeno še nekaj: vera v nezmotljivost avtoritet, v kateri so nas preponižno vzgajali v mladosti.“ (Str. 315.) Razočarala pa ljudi ni le vojna, ampak tudi neuspešna povojna ureditev, ki v resnici ni obetala trajnega miru. „Ali je čudno, da je mlada generacija ogorčeno in zaničljivo gledala na svoje očete, ki so izgubili najprej vojno, potem pa dopustili, da so jim vzeli tudi mir? [. . .] Ali ni razumljivo, da je pri novem rodu izginila vsaka oblika spoštovanja? [. . .] Z enim samim sunkom se je povojna generacija odločno emancipirala od vseh dotedanjih vrednost ter obrnila hrbet vsej tradiciji“ (str. 316). Če smemo verjeti primerom, ki jih navaja Zweig na naslednji strani, se je vrla stara Avstrija čez noč spremenila v leglo razvrata: „Namesto da bi potovali s svojimi starši kakor prej, so se enajstletni in dvanajstletni otroci potepali v organiziranih in spolno dobro poučenih tolpah kot »Wandervögel« — ptice selivke [. . .] homoseksualnost in lezbičnost sta prišli v modo, a ne iz notranje potrebe, marveč iz protesta proti starosvetnim, legalnim, normalnim ljubezenskim oblikam“ (str. 317) :)))
Ta uporniška drža je seveda vplivala tudi na umetnost, v kateri so začeli nemudoma zavračati vse uveljavljene ideje in težiti k novostim za vsako ceno; „[p]ovsod so odstranjevali sumljive elemente: iz glasbe melodijo, iz portreta podobnost, iz jezika razumljivost in jasnost. [. . .] iz plesa je izginil valček in se umaknil kubanskim in negroidnim oblikam“ (str. 317); „čim mlajši je bil človek, čim manj je znal, tem bolj je bil dobrodošel zaradi svoje nevezanosti na tradicijo; naposled je maščevanje z vikom in krikom slavilo zmago nad svetom naših očetov“ (str. 318); v strahu pred tem, da jih ne bi razglasili za irelevantne, pa so se tem trendom patetično trudili slediti tudi mnogi starejši umetniki.
„Vse izredno in nedognano je doživljalo zlate čase: teozofija, okultizem, spiritizem, somnambulizem, antropozofija, grafologija, higromantija, filozofija indijskih jogijev in paracelzični misticizem. Ljudje so se pehali za vsem, kar jim je obetalo nove, dotlej neznane užitke, za vsemi vrstami mamil, za morfijem, kokainom in heroinom; v gledaliških predstavah je bila najbolj priljubljena vsebina krvoskrunstvo ali očetomor, v politiki pa komunizem in fašizem; nasprotno pa so brezpogojno odklanjali vse normalno in zmerno.“ (Str. 319. Tole z mamili se mi zdi sicer malo vprašljivo; kajti mar ni ena od glavnih komponent nostalgije po času pred prvo svetovno vojno ravno to, kako toleranten je bil takrat odnos družbe do mamil in kako zlahka so bila dostopna? Mar se ne spomnimo Sherlocka Holmesa z injekcijo kokaina — sedemodstotna raztopina — v roki? Mar se ne dogaja pol literature fin de siècla v kadilnicah opija? In heroin — blagovno znamko priznane farmacevtske družbe Bayer — si lahko kupil kot zdravilo proti kašlju.)
Wow, kakšni časi! Zweig je bil sicer prestar, da bi bil sam del te nove mlade generacije, ampak že iz navdušenega sloga, v katerem stvari tule opisuje, lahko vidimo, da ga ti ekscesi niso prav preveč motili; obračun z zgrešenimi idejami predvojne družbe se mu je zdel koristen in potreben, do začetnega pretiravanja pa je bil razumevajoč, tako ali tako pa se je sčasoma uneslo (str. 319–20). Sam se ni trudil, da bi se prilagodil tem „ekscesionistom“ (str. 320), je pa nadaljeval s svojim pisanjem v smeri, ki se mu je pač zdela primerna.
Malo kasneje se je hiperinflacija pojavila tudi v Nemčiji in imela podobne posledice, le da v še bolj ekstremni obliki. „Berlin se je spremenil v svetovni Babilon. [. . .] Po Kurfürstendammu so se sprehajali rdeče naličeni mladeniči z umetnimi boki, a to ne samo »poklicni«; vsak gimnazijec je hotel zaslužiti, in v zatemnjenih barih si lahko videl državne tajnike in visoke finančnike, kako so brez sramu nežno dvorili pijanim mornarjem. Niti Suetonov Rim ni poznal takih orgij, kot so bili berlinski transvestitski plesi [. . .] Mlade deklice so ponosno pripovedovale, kako so perverzne; v vseh berlinskih šolah je takrat veljalo za sramotno, če so šestnajstletno dekle osumili devištva“ (str. 331–2) :)))
Žalostna posledica tega kaotičnega obdobja inflacije je bila, da so ljudje začeli goreče hlepeti po redu. Večkrat sem že prebral, da je weimarska ustava zagotavljala za tisti čas zelo visok nivo svoboščin, toda prav zaradi tega se ni mogla dobro braniti pred raznimi poskusi, da bi jo zamenjali s kakšnim bolj avtoritarnim sistemom (str. 329). „Nič ni bilo tako usodno za nemško republiko kakor njen idealistični poskus, prepustiti ljudstvu in celo svojim sovražnikom popolno svobodo. Zakaj nemški narod, narod organiziranega reda, ni vedel kaj početi s svojo svobodo in se je nestrpno organiziral za tistimi, ki naj bi mu jo vzeli.“ (Str. 333.) Podobno je bilo nekaj let kasneje v času velike gospodarske krize: „Nepopisno stremljenje k redu je zajelo vse kroge nemškega naroda, ki mu je red že od nekdaj veljal več kot svoboda in pravica [. . .] celo Goethe pravi, da mu je ljubša krivica kot nered“ (str. 382).
*
Zweig je po vojni kakšnih petnajst let živel v Salzburgu; njegova pisateljska kariera je v tem času cvetela (str. 335–8), njegove knjige so se odlično prodajale, prevedli so jih tudi v cel kup tujih jezikov („nekega dne sem bral [. . .] da sem avtor, čigar dela ta čas na svetu največ prevajajo“, str. 340; med bolj obskurnimi na primer omenja letonski in maratski prevod; str. 340, 376). „Blagostanje, ki sem ga poznal v zgodnji dobi svojega doma, ki smo ga med vojno izgubili, sem si zopet ustvaril iz lastne moči“ (str. 377). Tudi Salzburg se je v tem času razcvetel; začeli so prirejati poletne festivale, na katere so se kmalu zgrinjale množice obiskovalcev iz cele Evrope (str. 366–7).
Na str. 338–9 pove nekaj o svojem pristopu k pisanju, še posebej o tem, kako se je trudil krajšati besedilo in se izogibati sleherni dolgoveznosti: „ne pritožujem se, če od tisoč napisanih strani roma v koš osemsto strani in jih ostane samo dvesto kot prečiščeno jedro“ (str. 339). Zdi pa se mi, da Izgubljeni svet ne kaže zares znakov takšne ekstremne jedrnatosti, s kakršno se on tule hvali; mogoče velja to le za njegovo leposlovje. Me pa to tudi nič ne moti, saj jaz jedrnatosti v pisanju tako ali tako ne štejem za kakšno posebno vrlino.
Pravi celo, da se je ponujal raznim založnikom, da bi na podoben način obdelal klasična dela svetovne književnosti, ki bi tako „s temeljito okrajšavo individualnih odvečnosti [. . .] ponovno zaživela tudi v današnji dobi“ (str. 338). Kako nezaslišano bizarna in predrzna ideja! Med avtorji, ki jih je predlagal v krajšanje, si upa omeniti celo Thomasa Manna, ki je bil takrat še živ in aktiven...
Še vedno se je tudi trudil širiti svojo „idejo duhovnega združenja Evrope“ (str. 345); na to temo je predaval, potoval, se srečeval z drugimi pisatelji in podobno. S politiko se sicer ni ukvarjal, je pa enkrat s pismom Mussoliniju (ki je bil menda navdušen bralec Zweigovih knjig) uspešno posredoval za pomilostitev nekega italijanskega političnega zapornika (str. 363–6). Opisuje tudi zanimivo potovanje v Sovjetsko zvezo ob stoletnici Tolstojevega rojstva (str. 347–58). Tiste čase je bila pogosta navada, da so tuji intelektualci odšli na obisk v Sovjetsko zvezo in po vrnitvi napisali knjigo za ali proti sovjetskemu sistemu, odvisno pač od svojih političnih nagnjenj (str. 347). Zweig se je tej skušnjavi uspešno uprl, malo zato, ker se ni rad politično opredeljeval, malo pa zato, ker se je zavedel, da je pravzaprav videl in slišal le tisto, kar so mu sovjetske oblasti hotele pokazati, saj ves čas svojega obiska ni imel možnosti za nenadzorovane stike s prebivalci Sovjetske zveze (str. 348, 356–7).
Počasi pa so se začeli nad Evropo spet zbirati črni oblaki. Fašiste je prvič videl v zgodnjih 20. letih na nekem potovanju po Italiji in bil impresioniran nad tem, kako se je iznenada od nekod pojavila truma dobro organiziranih mladih nasilnežev (str. 325–6). Tudi vzpon nacizma je videl pravzaprav zelo od blizu, saj leži Salzburg tik ob nemški meji, na drugi strani pa je Bavarska, kjer se je nacizem sploh začel. Nenadoma so se „pojavili manjši, nato pa vedno večji odredi mladih fantov v zavihanih škornjih in rjavih srajcah“ (str. 380); iz njihove dobre opremljenosti in izurjenosti je bilo očitno, da za vsem skupaj stoji neka močna in dobro organizirana sila. (Ta zgodnja faza nacističnega delovanja se je končala s spodletelim pučem leta 1923.)
Hitlerju je prišlo prav dejstvo, da so ga mnogi podcenjevali — v Nemčiji na primer že zato, ker ni imel visoke izobrazbe (str. 383). Podcenjevali so ga tudi Zweigovi prijatelji na Dunaju, kjer so se obnašali, kot da je Nemčija nekje daleč; on je na to seveda gledal drugače, ker je živel tik ob meji (str. 400). Kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti so se v Salzburgu že pojavili prvi begunci, ki so pribežali pred nacističnim terorjem; „[p]onoči so preplezali salzburške gore ali preplavali obmejno reko“ (str. 385); malo kasneje so se pojavili tudi agitatorji, ki so začeli vzpostavljati nacistične celice v Avstriji: „Začeli so vabiti, a obenem groziti, češ da bo moral pozneje plačati vsakdo, ki se ne bo pravočasno pridružil“ (str. 401).
Avstrija se je znašla med kladivom in nakovalom: „Dolfussova vlada, ki je hotela ohraniti Avstrijo neodvisno in jo obvarovati pred Hitlerjem, je vedno bolj obupano iskala zadnjo oporo. [. . .] tako je ostala samo Italija, ki si je takrat prizadevala, da bi dosegla gospodarski in politični protektorat nad Avstrijo [. . .] Za to zaščito je Mussolini zahteval vsekakor visoko ceno. Avstrija bi se morala prilagoditi fašističnim težnjam, treba bi bilo odpraviti parlament in s tem demokracijo.“ (Str. 405.) Rezultat tega je bil, da so v Avstriji pod okriljem Italije imeli v letih 1933–8 v bistvu nekakšno svojo avstrijsko različico fašizma. Ko se je ta še utrjeval na oblasti, je prišlo celo do manjše državljanske vojne; Zweig je bil tisti čas na Dunaju, vendar je od tega dogajanja videl silno malo: „za tehniko in posebnost modernih revolucij se mi ne zdi nič bolj značilno kot to, da se v velikanskem prostoru modernega mesta odigravajo pravzaprav le na zelo maloštevilnih krajih in zato ostanejo popolnoma nevidne večini prebivalcev. [. . .] Streljali so s topovi, zasedli hiše, odnašali na stotine trupel — jaz pa nisem videl niti enega;“ (str. 407–8); ko so ga v Salzbugu spraševali, kako je bilo, je lahko prijateljem le svetoval, naj si o revoluciji preberejo v kakem tujem časopisu (str. 409) :))
Naslednji dan je policija pri Zweigu izvedla hišno preiskavo, češ da išče skrito orožje socialdemokratske paravojaške organizacije (str. 410–2). To ga je močno pretreslo: „V zadnjih desetletjih sta Evropa in svet skoraj že pozabila, kako svete stvari so bile v prejšnjih časih človekove pravice in državljanske svoboščine. Od leta 1933 dalje pa so postale preiskave, samovoljne aretacije, izgoni [. . .] malone samoumevna zadeva [. . .] Toda takrat, v začetku leta 1934, je bila taka hišna preiskava v Avstriji še nezaslišana žalitev.“ (Str. 410–1.) Takrat je v njem dokončno dozorel sklep, da se izseli iz Avstrije; večino časa do začetka druge svetovne vojne je potem živel v Veliki Britaniji.
Močno je Zweiga prizadela tudi nacistična prepoved del judovskih avtorjev leta 1935 (str. 388, 433). Zadnja stvar, ki jo je uspel v Nemčiji objaviti, je bila Straussova opera Molčeča žena, za katero je Zweig napisal libreto. Strauss kot najslavnejši tedaj živeči nemški skladatelj je imel dovolj vpliva, da so nacistične oblasti dovolile uprizoritev opere, čeprav je bil libretist judovskega rodu (str. 389–99; kmalu po premieri so opero vendarle prepovedali).
*
Tudi v teh zadnjih predvojnih letih je še precej potoval; bil je v Španiji leta 1936 in imel občutek, da je vse to že videl: „Pred mestno hišo, s katere je plapolala Frankova zastava, so stali v vrsti pod vodstvom duhovnikov mladi fantje [. . .] čez četrt ure sem videl iste mlade fante, ki so spremenjeni prihajali iz mestne hiše. Nosili so sijajne nove uniforme, puške in bajonete; pod vodstvom častnikov so jih naložili na prav tako nove in sijajne avtomobile [. . .] Kje sem to že nekoč videl? Najprej v Italiji in potem v Nemčiji! In zopet sem se vprašal: kdo dobavlja, kdo plačuje te nove uniforme, kdo organizira te mlade, anemične ljudi [. . .] Bila je neka nova sila, ki je hotela priti na oblast, ista sila, ki je bila na delu tu in tam, sila, ki je ljubila nasilje [. . .] Bile so to skrivnostne skupine, skrite v svojih pisarnah in koncernih, ki so se cinično posluževale naivnega idealizma mladine, da uresničijo svoje težnje po oblati ter svoje kupčije.“ (Str. 420–1.)
Potoval je tudi v ZDA (str. 420), Argentino (str. 422) in Brazilijo (str. 423). Južna Amerika ga je navdala z nekoliko več optimizma: „Rekel sem si, da ne smemo več misliti samo evropsko, temveč segati tudi ven iz Evrope [. . .] tu še živi, se še uveljavlja in deluje vera v duhovno enotnost, ki smo ji posvetili najboljši del svojega življenja“ (str. 422). Ta njegov optimizem me je sicer malo presenetil, kajti Brazilija je takrat že imela na oblasti svoj avtoritarni režim, ki ni bil dosti milejši od tistega v Francovi Španiji; dobrih deset let kasneje pa je še en podoben diktator prišel na oblast tudi v Argentini.
V Avstriji je bil zadnjič leta 1937; njegovi tamkajšnji prijatelji še vedno niso bili zaskrbljeni nad razvojem dogodkov: „rogali so se mi, češ da sem še vedno stari »Jeremija«“, str. 427. „Večna brezskrbnost starega Dunaja, ki sem jo prej tako zelo ljubil in o kateri sem pravzaprav vse življenje sanjal, ta brezskrbnost, ki jo je dunajski ljudski pesnik Anzengruber nekoč zajel v kratki izrek »Kaj nam pa morejo«, me je zdaj prvič zabolela.“ (Str. 428.)
Njegov položaj v Angliji se je še malo poslabšal leta 1938, ko si je Nemčija priključila Avstrijo: „s tem dnem sem izgubil svoj avstrijski potni list in sem moral zaprositi angleške oblasti za bel nadomestni papir, potni list brezdomovinca“ (str. 432); s tem je postal neke vrste begunec in kakršno koli nadaljnje prečkanje državnih meja je bilo veliko težje kot prej. „Vedno znova se mi vračajo v spomin besede, ki mi jih je pred leti rekel neki ruski begunec: »Prej je imel človek samo telo in dušo. Danes pa potrebuje poleg tega še potni list, sicer ne ravnajo z njim kakor s človekom.“ (Str. 433–4.) Razlike v primerjavi s časom pred prvo svetovno vojno so bile ogromne: „vedno znova se zabavam ob začudenju mladih ljudi, ko jim pripovedujem, da sem pred letom 1914 potoval v Indijo in Ameriko, ne da bi imel kakšen potni list ali da bi ga sploh kdaj videl“ (str. 434); zdaj pa je šlo za take birokratske neumnosti ogromno časa in živcev (str. 435–6).
Knjiga se konča z začetkom druge svetovne vojne, tako da prav zadnja leta Zweigovega življenja v njej niso opisana; leta 1940 se je preselil v ZDA in nato v Brazilijo, kjer je leta 1942 storil samomor.
*
Večkrat piše o svojem nenavadnem hobiju: rad je zbiral rokopise del velikih umetnikov. Začetki so bili bolj skromni (str. 175–6), sčasoma pa, ko je bil bolj pri denarju, je iz tega nastala ogromna zbirka (str. 342, 369–75). Nenavaden se mi je zdel v bistvu predvsem razlog, zakaj ga je to zbiranje zanimalo; po malem meji že na misticizem: „Zanimal me je tisti skrivnostni trenutek prehoda, ko verz ali melodija s pomočjo grafičnega zapisa iz nevidnega, iz vizije in intuicije genija stopita v svet“ (str. 176). Med drugim je imel rokopise Beethovna, Mozarta, Balzaca, pa tudi mnogih svojih sodobnikov. Občasno je poleg rokopisov zbiral še druge stvari, na primer Beethovnovo pisalno mizo in Goethejevo gosje pero (str. 178).
Tega zbiranja je bilo konec, ko se je izselil iz Avstrije; zbirko je deloma deloma prodal, deloma razdelil: „če smo se mi, preganjanci in izgnanci v teh časih, ki so sovražni vsaki umetnosti in vsakemu zbiranju, morali naučiti kakšne nove umetnosti, tedaj je bila to umetnost poslavljanja od vsega, kar je bilo nekoč naš ponos in naša ljubezen“ (str. 375).
*
Nekje v začetku 20. stoletja si je na Dunaju uredil stanovanje in nato ugotovil, da eno nadstropje višje stanuje osemdesetletna ženica, ki „ni nihče drug kot hčerka Goethejevega osebnega zdravnika dr. Vogla. Bila je krščenka Ottilie von Goethe leta 1830 v navzočnosti Goetheja. Kar malo se mi je zavrtelo — leta 1910 je bil na svetu še človek, na katerem je počival Goethejev blaženi pogled!“ (Str. 178.) „Ganljivo je bilo njeno ogorčenje, češ da je Goethejevo društvo zagrešilo hudo nediskretnost, ker je »že zdaj« objavilo ljubezenska pisma njene prijateljice iz otroških let Ottilie von Goethe. »Že zdaj« — oh, pozabila je, da je Ottilia že pol stoletja mrtva! [. . .] zanjo so bile še vedno resnične stvari, ki so postale za nas že davno zgodovina in legenda! [. . .] nič me ni tako prevzelo kakor obraz te starke, zadnje med živimi, ki jo je še gledalo Goethejevo oko. In morda sem spet jaz sam zadnji,ki danes lahko reče: poznal sem človeka, ki je nanjegovi glavi za hip še nežno počivala Goethejeva dlan.“ (Str. 179.)
Ta anekdota me je neznansko fascinirala. Navajeni smo na to, da se človeško življenje meri bolj v desetletjih kot v stoletjih; ko je neka stvar več kot kakšnih petdeset let v preteklosti, začne nezadržno polzeti iz spomina živih ljudi in se spreminjati v zgodovino. Spomnim se, kako sva se v srednji šoli z nekim sošolcem pogovarjala, da verjetno še živijo ljudje, ki se spomnijo Soške fronte; no, zdaj so vsekakor vsi že mrtvi. Že druga svetovna vojna se počasi spreminja iz nečesa, česar se ljudje še spomnijo, v nekaj, kar je le še zgodovina. Na tvtropes lahko preberemo, da Hollywood ne dela več filmov z nostalgijo po 50. letih, ker je ostalo premalo ljudi, ki bi še lahko imeli nostalgične spomine na 50. leta.
Ampak po drugi strani pa — če človeško življenje malo raztegneš in nato dve, tri takšna življenja ravno za silo še stakneš skupaj, pa lahko premostiš impresivno dolgo obdobje. Na primer, komaj dvanajst let je minilo, odkar je ameriška vlada prenehala plačevati zadnjo pokojnino iz naslova ameriške državljanske vojne — tiste, ki se je končala leta 1865! (Razlaga: leta 2003 je umrla 93-letna gospa, ki se je leta 1927, stara osemnajst let, poročila z 81-letnim veteranom državljanske vojne; ko je ta umrl, je bila njegova vdova seveda tudi upravičena do pokojnine po njem.) No, tole s Zweigom in Goethejem je pa podoben primer, mogoče je obdobje celo še malo daljše.
*
Mimogrede, v Wikipediji sem našel povezavo na strupeno sovražno, vendar sijajno napisano kritiko Izgubljenega sveta, ki jo je objavil nekdo po imenu Michael Hofmann v reviji London Review of Books. Med drugim kritik Zweigu očita, da so ti spomini na nekaj mestih zavajajoči. Piše na primer, da je bil Zweig v Angliji leta 1938 naturaliziran, iz česar si mislim, da njegov položaj ni bil tako brezdomovinsko slab, kot ga opisuje v Izgubljenem svetu. In vsebino svojega članka »Prijateljem v tuji deželi«, ki ga je objavil kmalu po začetku prve svetovne vojne (str. 252), menda Zweig prikazuje v precej lepši luči, kot bi sledilo iz dejanske vsebine tistega članka (“Inasmuch as this ghastly jelly-wobble of a passage says anything, it prorogues Zweig’s foreign friendships for the duration: no wonder the German censor found little to take exception to!”).
O tem, da je Zweig v svojih spominih marsikaj izpustil, piše tudi zelo zanimiva spremna beseda k temu slovenskemu prevodu (str. 467, 469). Ta slovenski prevod je sicer prvič izšel leta 1958 in so ga za tole novo izdajo menda malo modernizirali (str. 477) — radoveden sem, koliko; pravzaprav bi raje prebral prvotno verzijo prevoda in mi je žal, da mi ni bila pri roki in da so ga za tole izdajo posodobili. Na koncu je tudi kronološki pregled njegovega življenja in dela, pri katerem sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, koliko njegovih del je bilo prevedenih v slovenščino (str. 479–81).
*
Kaj naj rečem za konec? Že dolgo nisem v kakšni knjigi tako užival kot v tej. Prebral sem jo celo dvakrat zaporedoma, kar se mi zelo redko zgodi. Zweig je živel v zanimivih časih in zapustil zanimivo, čudovito napisano knjigo o njih. Zgoraj omenjeni kritik v LRB mu očita, da je „mojster kiča“ — tudi prav, saj imam rad kič. Tu je ogromno čudovite nostalgije po svetu pred prvo svetovno vojno; nekaj odgovorov na to, zakaj je prišlo v zgodnjem 20. stoletju do tolikšnih prelomov v umetnosti; veliko slikovitih prizorov in anekdot iz tistih časov, kakršnih ne najdeš toliko, če o njih bereš le v delih zgodovinarjev; spotoma sem se naučil še kakšno malenkost več o zgodovini Avstrije v 20. in 30. letih, o čemer prej nisem vedel skoraj ničesar. To je čudovita, enkratna knjiga in upam, da bo še marsikomu v tako veselje, kot je bila meni.
posted by ill-advised at 1:45 PM
0 comments
