KNJIGA: Geoffrey Chaucer, "Legenda o dobrih ženah"
Geoffrey Chaucer: Legenda o dobrih ženah. Prevod in spremna beseda: Nada Grošelj. Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana 2011. 978-961-6192-51-4. 165 str.
Geoffrey Chaucer je bil angleški pesnik iz 14. stoletja — verjetno edini srednjeangleški avtor, ki ga laik, kot sem jaz, z zmerno količino truda še lahko za silo razume. Pred mnogo leti sem kupil njegova zbrana dela v eni knjigi in jih prebral približno polovico, med drugim tudi Legendo o dobrih ženah; ker pa sem doslej seveda že vse pozabil, sem prišel na misel, da bi prebral Legendo še v slovenskem prevodu (za katerega sem šele pred nedavnim opazil, da obstaja).
Pravzaprav sem radoveden, zakaj se je prevajalka odločila prevesti ravno to delo, ko pa je eno od Chaucerjevih krajših in manj pomembnih; je pa res, da so pravzaprav bolj ali manj vsa njegova dela taka, razen Canterburyskih zgodb, te pa je že prevajal Marjan Strojan. Drugače tej knjigi ne morem očitati ničesar posebej resnega; prevod se mi je zdel prijeten in berljiv, tu in tam so pod črto koristne opombe, na začetku pa zanimiva in ne predolga spremna beseda (med drugim o okoliščinah, v katerih je pesnitev nastala, in o virih, iz katerih je Chaucer jemal snov zanjo).
Kot človeku, ki ne mara sprememb v jeziku, je v mojih očeh velik plus pri tem prevodu tudi to, da je v naslovu uporabljena beseda žene v svojem starejšem pomenu women namesto v današnjem wives. Radoveden sem, ali je kdaj kdo naredil kakšno raziskavo, kako je prišlo do tega, da se je besedi žena pomen tako temeljito skrčil iz woman na wife, da jo je dandanes v prvem od teh pomenov popolnoma izpodrinila beseda ženska (ki je, po obliki sodeč, morala nekoč nastati kot pridevnik). Še sredi 20. stoletja so novoustanovljeno žensko revijo poimenovali Naša žena in s tem vsekakor niso mislili le na poročene ženske; ko pa so bili izdajatelji prisiljeni pred nekaj leti ime zamenjati zaradi zapletov z blagovno znamko, so revijo preimenovali v Slovenska ženska — beseda žena je bila torej prej tam le še po inerciji, za na novo skovano ime pa se jim ni zdela več primerna. Toda zdaj revija spet izhaja pod starim imenom oz. pod nekakšno kombinacijo obeh. — Prav mogoče je tudi, da v našem lokalnem zdravstvenem domu še zdaj nekje visi tabla „dispanzer za žene“, ki sem jo tam videl pred časom, razen če so jo morda v zadnjih nekaj letih pri kakšni prenovi odstranili in zamenjali. —
Ena stvar, ki me je pri prevodu v tej knjigi vendarle motila, pa je tale: v izvirniku se verzi lepo rimajo, v prevodu pa so pogosto namesto rim le asonance. Poleg tega, ker so verzi jambski, je zadnji poudarjeni zlog tudi zadnji zlog v verzu sploh, tako da za asonanco med dvema verzoma ni treba drugega, kot da imata oba v zadnjem zlogu isti samoglasnik. To si je težko razlagati drugače kot s prevajalsko lenobo; v dobrih starih časih so se prevajalci pri teh rečeh bolj potrudili.
Kar je še huje: ne tako redko se tudi samoglasnika ne ujemata zares, največkrat zaradi razlike v dolžini — in tisto se potem res ne sliši dobro. Tule so primeri takšnih nepravih ujemanj že samo iz prologa: jás — obràz (vrstici 48–9); znáš — ràd (69–70); obràz — škrlát (111–12); tál — divjàl (195–6); lagàl — marjetica (217–18); lás — obràz (249, 251); vsèm — diadém (298–9); dál — znàl (366–7); znàl — postáv (412–13); o vàs — zagát (460–1); dál — pozdràv (496–7); možá — peklà (513–14); samozván — prestàl (568–9); brál — omejevàl (572–3).
Še ena stvar, ki me moti, je platnica — kričeča pisava, v kateri je napisan naslov na njej, in nekakšna kvazi na pol erotična fotografija ženskega trupa pod njo, dajeta občutek, kot da bi poskušal nekdo s cenenim senzacionalizmom zavesti bralca v misel, da je knjiga veliko modernejša in bolj eksplicitna, kot je v resnici. To sicer ni težava le te knjige; izšla je v zbirki Dialog z antiko in kot lahko vidimo iz njene spletne strani, imajo vse knjige iz te zbirke na naslovnici neke bolj ali manj posrečeno izbrane (za moje pojme bolj manj kot bolj) fotografije, verjetno naročene s kakšnega stock photography websitea. To izgleda tako, kot da bi se nekdo po sili trudil dajati vtis, da so ta (večinoma antična) dela relevantna tudi za današnji čas; in če je tako, založbi tega seveda ne morem zameriti, saj se morda čutijo v to prisiljeni, da sploh lahko prodajo kak izvod; drugače pa se meni zdi, da je pravi odgovor na vprašanje „ali je tole antično/srednjeveško delo relevantno tudi za današnji čas?“ sestavljen iz treh delov: „(1) upam, da ne; (2) j**i se, ker si sploh vprašal; in (3) to delo je vredno pozornosti že zato, ker je bilo relevantno v svojem času in ker je eno od redkih ohranjenih iz tistega časa, ne glede na to, ali je relevantno tudi v našem ali ne.“ Kajti konec koncev, kaj pa je na našem času tako pomembnega, da bi se morali spraševati, ali je neko delo iz preteklosti slučajno relevantno tudi zdaj? Mi sicer slučajno živimo ravno v tem času in ne v kakšnem drugem, ampak samo zaradi tega še ne sledi, da je ta čas kaj pomembnejši od ostalih.
Kar pa je pri tej knjigi daleč najhuje: narekovaje uporablja vedno angleške “ ” namesto slovenskih „ “ ali » «. Oh, kaj bi dal, da bi mi bilo dano postati diktator Slovenije — s kakšnim užitkom bi pošiljal ljudi veslat na galeje za take prestopke!
Prolog
Pesnitev se začne s precej dolgim prologom, ki obsega kar petino celotnega dela. Menda ga nekateri štejejo za najboljši del pesnitve in najbrž imajo kar prav, saj je bil meni od cele pesnitve najmanj všeč ravno ta prolog, torej menda že mora biti dober. V njem je za moj okus čisto preveč navduševanja nad pomladno naravo, cvetlicami in podobnimi stvarmi; še posebej pa so pesniku všeč marjetice („cvetka vseh cvetic“, 53, 185) — obsedenost z njimi je po vsem videzu sodeč pobral iz francoske poezije, kjer je bilo to sredi 14. stoletja nekaj časa v modi (str. 15).
Sčasoma se pesniku v sanjah prikaže bog ljubezni in mu očita, da je v svojih prejšnjih delih prikazoval ženske kot nestanovitne in nagnjene k varanju; zdaj bo moral za kazen napisati pesnitev o dobrih ženskah, ki so se odlikovale po svoji zvestobi in v več primerih tudi trpele zaradi moških, nevrednih njihovega zaupanja. Boga ljubezni spremlja devetnajst žena, večinoma iz antične mitologije, ena ali dve pa sta zgodovinski osebnosti (249–69). Vodilna med njimi je Alkestis, slavna po tem, da je bila pripravljena umreti namesto svojega moža. Verjetno je Chaucer nameraval napisati legende o vseh devetnajstih, vendar jih je potem napisal le devet, pa še od tega je zadnja nedokončana.
Posamezne legende
Legende same so mi bile precej prijetnejše branje kot prolog, četudi sem nekatere med njimi že poznal od prej. Najbolj me je pri njih motilo, da so tako kratke; pesnik preprosto nima dovolj prostora, da bi pošteno povedal svojo zgodbo. Vmes se pogosto še celo izgovarja, češ da se mu ne da tega pisati na dolgo, da bi bilo dolgočasno, da bo tu nekaj izpustil ali povzel in da si lahko bralec več prebere v virih, na katere se njegova pesnitev opira (od teh virov je glavni Ovid, nekaj tudi Vergil in še razni kasnejši avtorji; str. 19–22).
Nad tem njegovim hitenjem in krajšanjem sem bil precej razočaran — zakaj se je sploh lotil pisanja tega dela, če se mu ni dalo povedati zgodb, kot se spodobi? Iz Canterburyskih zgodb vidimo, kako lepo zna Chaucer pripovedovati, če si vzame čas za to; škoda, da si ga tukaj ni. No, razlog za to je sicer verjetno precej banalen: vtis, ki sem ga dobil ob branju spremne besede, je, da je bilo to delo sprva napisano za zdolgočasene dvorne dame in gospode, ki so si z njim malo krajšali čas in ki so vse te zgodbe tako ali tako že poznali iz približno istih virov, iz katerih je zajemal tudi Chaucer (str. 22).
Legenda o Kleopatri
To je edina zgodovinska oseba med devetimi ali desetimi, o katerih je Chaucer dejansko napisal legende. Po tem, ko Antonij in Kleopatra izgubita pomorsko bitko proti Cezarju (to je imeniten akcijski prizor, 634–50), stori Antonij samomor, kmalu zatem pa mu sledi tudi Kleopatra, in to še na bolj dramatičen način, kot sem ga imel v spominu: izkopati dá jamo, ki ji bo za grob, in jo napolniti s strupenimi kačami, nato pa skoči vanjo, da jo kače s svojimi piki ubijejo.
Legenda o Tizbi iz Babilona
Žalostno zgodbo o Piramu in Tizbi sem poznal že od prej, sem pa pozabil, da sta bila iz Babilona. Piram in Tizba sta zaljubljenca, ki se odločita skupaj pobegniti od doma, ker starši ne odobravajo njune zveze. Zaradi spleta okoliščin in nesporazumov dobi Piram vtis, da so Tizbo požrli levi, zato v obupu stori samomor; nato Tizba, ki je pred levi v resnici uspela pobegniti, najde njegovo truplo in stori samomor še sama.
To je, kot rečeno, žalostna in zelo ganljiva zgodba, vendar si nisem mogel kaj, da si ne bi želel, da bi bila Piram in Tizba malo manj prenagljena v svojih reakcijah. Če se Piramu ne bi tako mudilo s samomorom, bi bilo vse še v redu. Je pa seveda res, da najbrž nihče ne bi hotel brati pesnitve, katere vsebina bi bila „zaljubljenca se uspešno izogneta levom in nepotrebnim samomorom in potem srečno zaživita skupno življenje v sosednjem mestu“. Morda je tako zgodbo celo kdo napisal, vendar se srednjeveškim menihom ni zdela dovolj zanimiva, da bi jo prepisovali, in se je zato izgubila tako kot še 99% ostale antične književnosti :)
Zanimivo pri tej zgodbi se mi je zdelo tudi to, da so v tistih časih očitno levi prežali takorekoč takoj zunaj mesta, celo tako velikega mesta, kot je bil Babilon. To so bili res drugačni časi.
Legenda o Didoni, kartažanski kraljici
To je ena od boljših legend v tej knjigi, ker ni tako kratka in ima zato pesnik končno dovolj prostora, da lahko zgodbo kolikor toliko spodobno pove. Enej je vodja skupine Trojancev, ki ob koncu trojanske vojne uspešno pobegnejo iz mesta; ustavijo se na afriški obali, kjer se v Eneja zaljubi kartažanska kraljica Dido. Tudi Enej ji obljubi ljubezen in zvestobo (1233–5), toda kmalu se je naveliča in naskrivaj odpluje naprej proti Italiji, Dido pa nato v obupu stori samomor (in to z Enejevim mečem, ki ga je ta prikladno pozabil ob odhodu).
Žalostno se mi zdi, da je šla Didona delat samomor zaradi takega nevrednega človeka, kot je Enej. Nevreden je še toliko bolj, ker, če prav razumem, so mu bili bogovi že prej povedali, da bo moral sčasoma oditi v Italijo in ustanoviti tam novo kraljestvo, torej bi bil moral vedeti, da se z Didono ne sme zaplesti ali pa jo mora vzeti s seboj; in tukaj vidimo (1316), da je bila ona tudi res pripravljena oditi z njim. Ker je vendarle šel brez nje, je to znak, da se je je res naveličal in je bila njegova pot v Italijo le prikladen izgovor.
Škoda, da se ni Dido odločila ostati živa; lahko bi poslala nad Eneja kartažansko ladjevje, ki bi zmlelo Eneja in njegove ladje; otrok, ki ji ga je bil zaplodil (1323), pa bi bil kot nalašč za to, da o prvi priliki konča v kakšni peči kot daritev Molohu, saj je to konec koncev vendarle Kartagina. V konfliktu med Kartažani in Rimljani sem vedno navijal za Kartažane in tole bi bila odlična priložnost, da se nastanek Rima sploh prepreči. Kdo ve, nemara pa je kdo že napisal kak alternativnozgodovinski roman na to temo :)
Legenda o Hipsipili in Medeji
Načelo „nategni in pobegni“, ki smo ga srečali pri prejšnji legendi, se nadaljuje tudi tukaj v še popolnejši različici. Jazon s svojimi argonavti se na poti proti Kolhidi ustavi na otoku Lemnosu, kjer zapelje tamkajšnjo kraljično Hipsipilo. Chaucer na koncu sijajno povzame ta del zgodbe: „Na kratko: Jazon je gospe postal/ zakonski drug in spraznil njen trezor,/ da si je prateža nabral za pot;/ zaplodil ji je še otroka dva,/ pa dvignil sidro za ves večni čas.“ (1559–63) To bi bilo skoraj smešno, če ne bi bilo hkrati tudi žalostno. Hipsipila po vsem videzu sodeč ne stori ničesar pretirano dramatičnega, vendar sčasoma umre od žalosti. No, po svoje je sicer tudi to dramatično; še dobro, da si dandanes ljudje po ločitvi ponavadi sčasoma poiščejo novo zvezo in ne žalujejo sami do konca življenja — ampak, spet, taka zgodba, četudi bi jo bil v antiki kdo napisal, se najbrž ne bi ohranila do danes.
Kakorkoli že, na Kolhidi se v Jazona zaljubi Medeja, hči tamkajšnjega kralja; pomaga mu priti do zlatega runa, nato pa pobegne od doma skupaj z njim in argonavti. Tu bi se zdaj dalo napisati čudovito dramatično zgodbo, polno umorov in nasilja — toda Chaucer, naj ga vrag pocitra, tega ne stori! V peščici verzov nam le pove, da je Jazon sčasoma zapustil tudi Medejo in si našel drugod še tretjo ženo (1656–60). Niti besede o tem, da je na begu iz Kolhide Medeja umorila svojega bratca, da bi se zasledovalci zamudili s pogrebom njegovega trupla; pa o tem, da je kasneje nagovorila hčerke kralja Peliasa, da so le-tega umorile, češ da ga bo Medeja potem oživila prerojenega in pomlajenega; pa da je še kasneje, ko jo je Jazon zapustil, umorila njegovo novo ženo, njenega očeta in še vsaj dva svoja otroka, ki ju je imela z Jazonom; pa da se je kasneje poročila z atenskim kraljem Egejem in ga skoraj uspela pripraviti do tega, da bi ubil svojega sina Tezeja.
Skratka, Medeja je ena od najboljših negativk v celi grški mitologiji; strastna in maščevalna čarovnica, ki verjetno vedno nosi črno spodnje perilo, z ene roke ji kaplja strup, z druge pa kri; pri Chaucerju pa ne dobimo od vsega tega popolnoma ničesar. Žalostno dejstvo je, da se taka Medeja pač ne vklaplja v Chaucerjev koncept — v teh legendah hoče pisati o ženskah, ki, ko so prevarane, žalujejo ali storijo samomor, ne pa o takih, ki se krvavo maščujejo z nekaj dobro merjenimi umori. Zato tiste dele antičnih mitov, ki štrlijo ven iz tega okvira, preprosto zamolči.
Legenda o Lukreciji
Za to zgodbo sem bil prej že slišal, vendar podrobnosti nisem poznal ali pa sem jih pozabil. Tarkvinij mlajši (sin Tarkvinija Ošabnega, zadnjega rimskega kralja) si poželi Lukrecije, žene viteza Kolatina. Medtem ko je slednji na vojski, Tarkvinij z grožnjami prisili Lukrecijo, da se mu vda. Lukrecija, da bi zaščitila svojo in moževo čast, pove sorodnikom, kaj se je zgodilo, nato pa stori samomor. Ko se zgodba razširi po Rimu, se ljudstvo v besu dvigne in nažene oba Tarkvinija iz mesta, monarhijo pa zamenjajo z republiko (Lukrecijin vdovec pa postane eden od prvih konzulov; op. 83 na str. 120).
Pri tej zgodbi mi je všeč to, da za razliko od večine drugih legend v tej knjigi Lukrecija vendarle dobi nekakšno zadoščenje, četudi šele po smrti; posrečena pa je tudi ta kombinacija osebnega in političnega: posledice ne prizadenejo le Tarkvinija osebno, ampak se spotoma izvede še revolucija v državi. Kakor sicer nisem velik ljubitelj Rimljanov, se mi pa njihova republika po malem vendarle dopade; navkljub vsem svojim pomanjkljivostim je ravno republika tisto obdobje, v katerem so ustvarili svojo veličino; doba cesarstva, ki ji je sledila, pa je bila za moje pojme tragedija in en sam dolg počasen zaton. Redkokatero posilstvo se tako dobro razplete; škoda je le, da ni še Lukrecija preživela. Všeč mi je tisti pregovor, da je srečno življenje najboljša oblika maščevanja, vendar pri legendah v tej knjigi ta pregovor žal ne velja.
Legenda o Ariadni
Ariadna je hči kretskega kralja Minosa, ki mu morajo Atenci vsako leto poslati nekaj ljudi, ki jih on potem zapre v labirint, kjer jih požre pošastni Minotaver. Enkrat je med žrtvami tudi Tezej, sin atenskega kralja Egeja; Ariadna se v Tezeja zaljubi in se mu odloči pomagati. Približno do sem sem zgodbo poznal, podrobnosti od tu naprej pa ne; pohvalno je, da zgodba tu pri Chaucerju ni tako okrajšana, kot so nekatere druge v tej knjigi. Ariadna priskrbi Tezeju ne le nit, po kateri je znana (da se ne bo izgubil v labirintu), ampak tudi orožje (drugače je bilo mišljeno, da so Minotavrove žrtve neoborožene) in „kroglice iz voska in lanu“ (2003–4), ki naj bi jih metal Minotavru v gobec, da se mu bo zaletelo in ga bo medtem lahko pokončal. Lepo je bilo videti takšne podrobnosti, ki jih v drugih legendah tako pogrešamo.
Kakorkoli že, Tezej obljubi Ariadni, da se bo z njo poročil, in ko ubije Minotavra, pobegne s Krete skupaj z njo in njeno sestro Fedro. Spotoma se ustavijo na nekem otoku, kjer se Tezej sicer poroči z Ariadno, vendar še isto noč odpluje naprej brez nje — ker je njena sestra lepša! (2172) Tu zgodbo potem Chaucer zaključi malo hitreje, kot bi si človek želel; menda se kasneje z Ariadno poroči bog Bakh in jo povzdigne v boginjo, iz njene krone pa nastanejo zvezde v ozvezdju Bika (str. 136).
Tu je sicer zelo pohvalno, da se stvari za Ariadno končajo tako ugodno; vseeno pa je v tej zgodbi še nekaj nedokončanih niti, ki me zelo žulijo. Kaj si na primer o vsem skupaj misli Fedra? Ali odobrava to, da bo Tezej takole zapustil Ariadno in se predvidoma kasneje v Atenah poročil z njo? Upam, da ne, saj je bilo prej videti, da se Ariadna in Fedra dobro razumeta. Kako bo torej izpadlo, ko bosta Tezej in Fedra prišla v Atene in bo ona tam njegovemu očetu in vsem ostalim povedala, da je Tezej že poročen z njeno sestro, ki jo je zapustil na nekem otoku ob poti?!
In, konec koncev: če je Minos tako mogočen, da mu Atenci še vedno vsako leto pošiljajo žrtve za Minotavra, potem je menda tudi tako mogočen, da lahko zdaj pošlje nad Atene ladjevje z nalogo, da se maščuje nad Tezejem in pripelje obe dekleti nazaj na Kreto. Kako da Ariadne in Tezeja ni skrbela ta možnost, ko sta se dogovarjala za beg s Krete in za poroko?
Legenda o Filomeli
To zgodbo sem približno že poznal, saj sem jo pred nekaj leti prebral v eni od renesančnih tragedij iz zbirke I Tatti Renaissance Library. Traški kralj Terej se poroči s Prokno, hčerjo atenskega kralja; čez nekaj let želi Prokne spet videti svojo sestro Filomelo, zato odpotuje Terej v Atene, da bi pripeljal od tam Filomelo na obisk v Trakijo. Res jo pripelje v Trakijo, toda ne na obisk k Prokni, pač pa jo nekam zapre in posili. (Boy, that escalated quickly.) Filomela uspe poslati po nekem služabniku sporočilo Prokni, kaj se je zgodilo, in ta pride do nje in jo reši.
Chaucer tu zgodbo konča, kar pomeni, da smo (podobno kot pri Medeji) prikrajšani za nekaj nasilja in, kar je še bolj obžalovanja vredno, za maščevanje. Zgodba se namreč nadaljuje tako, da Prokne ubije svojega sina Itisa, ki ga ima s Terejem, in slednjemu podtakne sinovo meso v hrano. Kasneje Prokne in Filomela pobegneta pred Terejevim besom, bogovi pa jih vse tri spremenijo v ptiče različnih vrst. Mogoče se mi zdi tudi, da to maščevanje ni bilo preveč po Chaucerjevem okusu, ker je Itis po našem pojmovanju nedolžen; toda mislim, da so dali stari Grki več na sorodstvene vezi kot mi, in sumim, da se jim Proknino maščevanje ni zdelo pretirano. Na misel mi je prišlo, da bi lahko Prokne možu v spanju enostavno prerezala vrat; toda po drugi strani, potem on ne bi imel časa vedeti, da se mu je maščevala, in za njim bi še vedno ostal sin, ki bi ga sčasoma lahko nasledil; z umorom sina pa se je Prokne Tereju maščevala huje in primerneje.
(To, da je Chaucer zgodbo končal tam, kjer jo je, je problematično še z nekega drugega vidika: očitno je, da zgodbe tam še ne more biti konec. Prokne in Filomela sta še vedno v Trakiji in si verjetno ne želita spet priti Tereju v kremplje. Jasno je torej, da bo bralca zanimalo, kako se zgodba nadaljuje, in škandalozno je, da si jo pesnik upa kar takole končati.)
Legenda o Filidi
Ta zgodba mi je bila popolnoma nova; če sem že kdaj prej slišal zanjo, sem jo popolnoma pozabil. Tezej, ki smo ga že srečali v eni od prejšnjih legend, ima sina Demofonta, ki ni padel daleč od drevesa. Na poti domov s trojanske vojne doživi Demofon brodolom nekje v Trakiji, na obali dežele, ki ji vlada kraljica Filis. Demofon ji obljubi, da se bo z njo poročil, in odpluje v Atene, češ da bo pripravil vse potrebno; seveda pa se potem ne vrne več. Ko Filis sprevidi, da jo je prevaral, mu pošlje očitkov polno pismo (iz katerega navaja Chaucer nekaj precej dolgih odlomkov), nato pa stori samomor. Jojmene! Kaj ji je bilo tega treba? Kot da ni dovolj žalostno že to, da se je pustila prevarati takemu človeku — toda še veliko bolj žalostno je, če zaradi tega potem stori samomor... Še dobro, da ljudje v resničnem življenju ne posežejo tako zlahka po svojem življenju kot tragične junakinje iz grške mitologije.
Ob tej zgodbi (in še nekaj prejšnjih) mi je prišlo na misel še nekaj: pa kakšen za vraga je ta starogrški mitološki svet, da se v njem kraljice in princese pustijo vse po vrsti nategniti (v več kot enem smislu) prvemu zapeljivemu brodolomcu, ki ga viharji prinesejo na njihove obale? Človek bi si mislil, da ponavadi razmerja med kronanimi glavami niso bila ravno tako enostavna; da je vsaka taka poroka v prvi vrsti politična odločitev, da se pred njo precej časa pogovarjajo diplomati in ambasadorji, ministri in svetovalci, kaj pa si o vsem skupaj mislita potencialni ženin in nevesta, je zadnja stvar, ki se pri tem komurkoli zdi pomembna.
Ta zgodba mi je bila zanimiva še iz nekega drugega razloga: iz nje vidimo, da se mit o Tezeju, Ariadni in Minotavru dogaja le eno generacijo pred trojansko vojno, saj se je le-te udeležil Tezejev sin. Doslej nisem imel pravega občutka za to, kakšen je medsebojni časovni položaj teh dveh mitov. Še ena zanimiva stvar pri tej zgodbi pa je ime Filis — zdaj torej vidim, od kod so Američani dobili ime Phyllis, ki je bilo tam svojčas precej priljubljeno (nekje do srede 20. stoletja).
Legenda o Hipermestri
Zgodbo o Danaidah sem od prej približno že poznal: kralj Danaos je imel petdeset hčera, njegov brat Egipt pa petdeset sinov; na bratovo zahtevo je moral Danaos dovoliti, da se njegove hčere poročijo s temi svojimi bratranci. Toda Danaju je bilo prerokovano, da ga bo ubil zet, zato hčeram naroči, naj svoje može na poročno noč umorijo. Vse razen ene, Hiperm(n)estre, to tudi res naredijo, ona pa svojega moža Linkeja pusti pri življenju (kasneje ta tudi res ubije Danaosa).
Pri Chaucerju je zgodba sicer nekoliko drugačna: Linkej je tu Danajev sin, ne Egiptov; Egipt pa se imenuje Egist in ima hčerko Hipermestro. Poleg tega naj bi se poročila le Hipermestra (z Linkejem), ne pa tudi njene sestre. Egist poskuša z grožnjami pripraviti šokirano Hipermestro do tega, da bi umorila Linkeja; toda ona le-tega posvari in skupaj pobegneta iz Egistove hiše. Na begu pa Linkej ne čaka nanjo in ker je Hipermestra počasnejša, jo Danaj ujame in jo da zapreti. Tu se legenda prekine, ker je Chaucer ni dokončal. Radoveden sem, kako bi se zgodba nadaljevala. Kaj misli Danaj storiti s Hipermestro? Če mu je prerokovano, da ga bo zet ubil, mu nič ne pomaga, če se zdaj znaša nad njo. Ali bo Linkej, čeprav je Hipermestro zdaj tako strahopetno zapustil, kasneje vendarle prišel nazaj in jo rešil ter ubil Danaja?
Chaucer se v zadnjih verzih (2716–18) zgraža nad Linkejem, ker Hipermestri ni pomagal, in to se po eni strani sliši smiselno, po drugi strani pa — kaj pa naj bi bil naredil? Nesti je menda ja ne more hitreje, kot lahko ona hodi sama, torej bi bil v tem primeru učinek le ta, da bi Danaj ujel oba in ne le nje. Ali bi lahko Linkej pričakal Danaja in se spopadel z njim? Morda, če le-ta ni imel s seboj večjega števila ljudi (te podrobnosti pa nam Chaucer ne pove). Skratka, mislim, da imamo še premalo podatkov, da bi lahko Linkeja dokončno odpisali.
*
Ta knjiga, skratka, je lahko čisto prijetno branje, ni pa spet nekaj, ob čemer bi človek omedleval od užitka. Če bi bil pripravljen Chaucer povedati te zgodbe na daljše in z več podrobnostmi, bi bile lahko še precej prijetnejše. Mislim, da je zdaj že razprodana, ampak na zadnji strani piše, da je stala 17 evrov; veseli me, da sem si jo sposodil v knjižnici, ker bi drugače dobil občutek, da od nje nisem imel za 17 evrov branja. (Za primerjavo: moj izvod Chaucerjevih zbranih del (s slovarčkom in precej opombami vred, skupaj 1327 strani), ki sem ga kupil leta 2000, je imel takrat priporočeno ceno 14 funtov, zdaj pa jo ima 25 funtov.)