Klene domače besede

Ob prebiranju arhivov slovenskih blogov sem naletel na tale stavek:

zakaj dobimo v nabiralnike toliko spama?

zdaj je oskrunjen celo moj arnes, ki sem ga pred vsakršno obliko spolnosti zelo dolgo varovala.

Pa mi je prišlo na misel, kako čudovit glagol je pravzaprav oskruniti. Gotovo je to le posledica moje nekoristne afektacije in vsesplošne nezrelosti, ampak čim se neko dejavnost opisuje kot skrunitev, me obide neizrekljivo močna želja, da bi se začel s to dejavnostjo ukvarjati tudi sam. In kako čudovito besedno družino ima ta glagol v slovenščini! Samo pomislimo na zloženke, kot sta svetoskrunstvo in krvoskrunstvo. Pomenita nekaj takega kot blasfemija in incest (čeprav meni krvoskrunstvo zveni bolj kot miscegenacija; ampak ni dvoma o tem, da ga SSKJ razlaga kot incest); vendar, mar nista slednji dve besedi do onemoglosti puščobni, sterilni, anemični in zvenita kot nekaj, ob čemer bi človek umiral od dolgega časa? In po drugi strani, ko slišite krvoskrunstvo z vsemi temi trdimi r-ji, si ne morete kaj, da ne bi začeli obžalovati pomanjkanja primernih sorodnic, o katerih bi lahko fantazirali. To je ena tistih žal preredkih priložnosti, ko se lahko zavemo, kako dobro je, da imamo še kolikor toliko teh starosvetnih domačih besed, takih pristnih slovanskih s kosmatimi ušesi in medvedovimi kožuhi*, in da nam še niso vseh izpodrinile švohotne, slabokrvne tujke.

Ah, blagodati materinega jezika. [NO, YOU SICK FUCKS, NO!]

* Ideje o kosmatih ušesih se spominjam iz Stritarjevega zbranega dela, vendar številke zvezka in strani zdaj nimam pri roki (medvedovi kožuhi pa so iz VI 247). Menda je Stritar Levstiku očital, da nekatere njegove jezikovne reforme delajo naš jezik manj milozvočen, Levstik pa mu je odgovoril: "Mi Slovani imamo malo bolj kosmata ušesa!"