Grrrrr

Včeraj sem bil na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Bilo mi je kar všeč, sejem je malo večji kot prejšnja leta in se je razlezel na tri nadstropja namesto dosedanjih dveh. Videl sem precej knjig z lepimi popusti, med njimi dve ali tri take, ki sem jih pred kakšnim mesecem kupil po običajni ceni; upam, da me bo to izučilo, da se bom v prihodnje izogibal kupovanju knjig v zadnjih mesecih pred sejmom.

Močno me mikajo Sovretovi Stari Grki, ki so zdaj s popustom za 6500 SIT namesto dosedanjih nekaj čez 9000. Mogoče bom podlegel skušnjavi in jih šel v nedeljo kupit, saj bo vstop na sejem takrat prost. Po drugi strani je vendarle bolje, če ne zapravim še toliko dodatnega denarja, sploh glede na to, da je Sovre to napisal nekje v 30. letih in je tale sedanja izdaja le nespremenjen ponatis, takorekoč faksimile. Prvič je izšla 1939 pri Mohorjevi družbi, tale ponatis pa je izdala Slovenska matica leta 2002; no, zdajle sem pogledal v COBISS in vidim, da je letošnji ponatis (2006) tam naveden posebej. Edina razlika, ki sem jo na prvi pogled opazil med tem in tistim iz 2002, je ta, da tisti iz 2002, če se prav spomnim, ni imel ščitnega ovitka, tale iz 2006 ga pa ima. Kakorkoli že, pri takšni knjigi človeka skrbi, da so od leta 1939 zgodovinarji o Grčiji verjetno ugotovili tudi že kaj novega in bi bilo nemara bolje prebrati kakšno novejšo knjigo na to temo.

Ampak, kakorkoli že, vse to ni razlog, zakaj sem se sploh spravil k pisanju tega posta. Razlog je v tem, da sem eno knjigo na sejmu vendarle kupil, in sicer Hölderlinovega Hiperiona. To knjigo sem imel že lep čas v mislih kot nekaj, kar bi rad sčasoma prebral. Res je sicer, da znajo biti tile nemški romantiki precej nekoherentni; pred časom sem prebral nekaj strani Novalisa in se zgolj čudil, razumel pa čisto nič. Ampak, kakorkoli, ne morem se upreti knjigi, ki vsebuje tako čudovit stavek, kot je: „človek je bog, kadar sanja, berač, kadar razmišlja“. Ne vem točno, kje sem prvič pobral ta stavek in izvedel, da je iz Hiperiona, ampak klofute razumu so bile pri meni vedno zelo toplo sprejete in tako sem si tudi Hiperiona nemudoma želel prebrati.

Tale slovenski prevod je izšel leta 1998; odtlej sem ga že večkrat videl v knjigarnah, vendar se mi je zdel, če se ne motim, predrag — nekako imam v spominu, da je moral stati med 5 in 7 jurji, nisem pa povsem prepričan. Enkrat sem si ga celo izposodil v knjižnici, vendar ga nisem utegnil prebrati. No, pred nekaj tedni sem ga spet videl v knjigarni za dobre tri jurje; pri tej ceni se mu je bilo res že težko upirati. Tule na knjižnem sejmu pa sem ga videl naprodaj za pičlih 2100 SIT in ga brez oklevanja kupil.

No, lahko si mislite moje razočaranje, ko sem prišel domov, vzel knjigo iz papirnate darilne vrečke, v kateri so mi jo dali, in ugotovil, v kakšnem stanju je ščitni ovitek. Na eni strani malo umazan in že rahlo pomečkan, pri enem od prepogibov spodaj kakšna dva centimetra zatrgan, nekje pa se je videla še silhueta nekakšnega listka ravno take oblike, kakršni so ponavadi listki s ceno v kakšnih trgovinah. OK, to slednje je definitivno krivda tistih, ki so mi knjigo prodali; za to, da je ovitek pomečkan in raztrgan (pa tudi platnice so na vogalih že rahlo zguljene), pa sem sprva krivil sebe, ker sem knjigo s tisto vrečko vred brez posebnih ceremonij zbasal v nahrbtnik in le-tega še ves dan prevažal naokoli v košari na kolesu. Mislil sem si, da se je knjiga pač pri tem kaj poškodovala in zgulila.

Potem pa sem na tistem mestu, kjer je ovitek raztrgan, videl, da je z notranje strani zalepljen s selotejpom! Tega pa definitivno nisem jaz nalepil tja. Zato močno sumim, da tudi za pomečkanost in umazanost ovitka nisem kriv jaz, pač pa se je knjiga preprosto njim že od leta 1998 valjala po kakšnem skladišču in so mi jo zdaj takole perfidno podtaknili.

Tudi za silhueto listka s ceno se je izkazalo, da ni posledica tega (kot sem sprva domneval), da je bil nekoč na knjigi nalepljen tak listek, kasneje pa so ga odlepili (to bi bilo pravzaprav čudno, saj naše knjigarne, naj jih pobere kuga, za razliko od tujih še niso slišale za takšne listke s ceno, ki bi se jih dalo s knjige odlepiti, brez da bi se to na knjigi kaj poznalo). Listek je bil namreč nalepljen na notranji strani ovitka, sčasoma pa je, verjetno zaradi lepila ali pa zaradi same debeline listka, nastala tudi tista silhueta na zunanji strani. Vrag si ga vedi, v čem je korist tega, da se na notranjo stran ovitka nalepi listek s ceno, sploh glede na to, da na tem listku cene ni --- listek je popolnoma prazen.

Skratka: sram vas bodi, svojat novorevijaška!!!!! Doslej jih nisem maral zaradi političnih razlogov, zdaj imam pa še dosti boljši razlog. Če kupujem knjigo od založnika, potem pričakujem, da je v popolnem stanju, oz. da če ni, pričakujem, da me bodo na to ob nakupu opozorili, ne pa da prodajajo zguljeno knjigo z zmečkanim in raztrganim ovitkom in se pri tem delajo neumne.

Jaz sem pravzaprav tam na sejmu prinesel h blagajni tisti izvod, ki so ga imeli razstavljenega na polici. Potem pa mi je ena od prodajalk samoiniciativno prinesla drugega iz neke skladovnice v ozadju, kjer so imeli še po več izvodov vsake knjige. To se mi je zdelo takrat prav dobro, ker sem si mislil, da bo tisti izvod v boljšem stanju od onega, ki je bil prej razstavljen na polici in ga je pretipala in prelistala že kopica ljudi. Potem pa dobim takšno skrpucalo. Fej.

Nauk zgodbe: ne zaupaj založnikom, pa če so še tako ugledni, in knjigo pošteno z vseh koncev preglej in pretipaj, preden jo kupiš.

Grrr.

P.S. Vem, vem, cvrl se bom v peklu, ker sem pravkar napisal skoraj 6 KB dolgo jeremijado o ohranjenosti ščitnega ovitka, za vsebino knjige mi pa dol visi. See if I care. No, saj bo tudi vsebina nekoč še prišla na vrsto. Upam, da bom vsaj kaj razumel.

P.P.S. Zdaj sem ovitek ovil v brodarta in je takoj videti malo lepše :-) Čeprav se seveda še vedno vidi, da je raztrgan in zamazan, če ga pogledaš malo pobliže.