Kurioziteta

Včeraj sem v knjigarni Cankarjeve založbe pod Nebotičnikom opazil, da je očitno izšel slovenski prevod Mein Kampfa — videti je, da je to sploh prvi prevod te knjige v slovenščino. No, zanimiva stvar je, da je to knjigo izdala neka obskurna založba — Mavrica — za katero nisem doslej še nikoli slišal. Deluje očitno v Celju in, kot kaže, trenutno sploh nima web strani. Na nekem kazalu sem našel link na www.zal-mavrica.si, vendar ta stran zdaj trenutno sploh ne obstaja, stare verzije na archive.org pa dajejo vtis, da se je ta „založba“ ukvarjala predvsem s prodajo nekakšnih zlatih kovancev (z motivi, ki jih je narisala Irena Polanec) tam okoli leta 2000.

Knjiga je drugače precej debela in nezaslišano draga — stane skoraj dvanajst jurjev. Navzven je precej kilavega videza, ker so platnice zelo klavrne rjave barve (po drugi strani pa ima takšen izbor barve kljub vsemu nek smisel, saj je bila rjava barva nacistom konec koncev precej pri srcu). Na eni od prvih strani piše, da je izšla v nakladi 300 izvodov, vsak izvod pa je ročno oštevilčen (tisti, ki sem ga videl v knjigarni, je bil menda številka 58 ali nekaj takega). Meni se to zdi tako, kot da se je založnik odločil ‘to make a virtue of necessity’ — kaj dosti večje naklade najbrž tako ali tako ne bi mogel prodati, ceno bi najbrž tudi težko znižal, pa bo pač poskusil na ta način dati knjigi pridih ekskluzivnosti in mogoče privabiti s tem med kupce še kakšnega bibliofila.

Je pa drugače to po vsem videzu sodeč (nisem pa se v knjigo kdovekako poglabljal) čisto bona fide prevod (prevajalec je neki Marjan Furlan, ki je sodeč po COBISSu doslej prevajal predvsem razne stvari s področja zdravstva), nenavadno se mi je zdelo le to, da je knjiga popolnoma brez kakršnih koli opomb ali spremne besede ali predgovora ali česarkoli podobnega — takšno knjigo, kot je izšla zdaj, bi človek prej pričakoval v primeru, če bi izšla že tam nekje leta 1925, enako kot original, in bi bila pač z vidika bralca to v bistvu neka čisto navadna (in precej dolgočasna) knjiga spominov nekega manjšega in precej obskurnega nemškega politika. Tipografsko tale izdaja ni nevemkakšna mojstrovina, očitati pa ji pravzaprav tudi ne morem ničesar hudega. Stavljena je po mojem v kakšnem timesu ali nečem podobnem. Založnik si sicer po mojem zasluži pohvalo, ker se je uspel upreti skušnjavi po uporabi cheap thrills v obliki kakšne gotice ali kakšnih modernističnih pisav iz 30. let ali pa kakšnih kričečih barvnih kombinacij z veliko rdeče, bele in črne ali česa podobnega. Knjiga je v bistvu vpadljiva zgolj po tej svoji (takšna je vsaj videti) premišljeni in načrtni nevpadljivosti — kot da bi se trudila biti čisto navadna knjiga.

Pred časom sem že razmišljal, ali bi se lotil kakšnega angleškega prevoda, po možnosti kakšnega s kakšnimi koristnimi opombami, vendar sem si vedno premislil, ker sem že na toliko koncih slišal, da je ta knjiga napisana v zelo dolgočasnem slogu. Če bi se izkazalo, da je res dolgočasna, bi bilo škoda tratiti čas zanjo (sploh glede na debelino knjige in glede na to, da so dandanašnji zgodovinarji pravzaprav napisali dovolj drugih, zanimivejših knjig o tistem obdobju). No, sem pa vsekakor radoveden, če bo šel tale slovenski prevod dobro v promet in če si bo založnik z njim vsaj povrnil stroške prevajanja in tiska.

P.S. Iskanje naslova „Mein Kampf“ v COBISSu odkrije še nekaj bizarnosti, npr. neko 28 strani dolgo diplomsko nalogo z naslovom Mein Kampf ali Boj mladega Belšaka (tudi avtor se piše Belšak), pa knjigo nekega Adolfa Štormana z naslovom Mein Kampf ali nekoliko drugače o slovenski demokraciji. Potem pa je tu še Mein Kampf gegen die Inflation, ki jo je v samozaložbi izdal neki Josef Vastmann leta 1980 (ta publikacija me zelo močno spominja na dona Kihota — temu bi se dalo, če bi bil res živel, pripisati avtobiografijo v stilu Moj boj z mlini na veter, tale z inflacijo se sliši pa precej podobno...). :)) Drugače pa so naše knjižnice kar izdatno založene z nemškimi izdajami Mein Kampfa, in sicer iz let 1931—43, kasnejše pa nobene; ugibam, da ga v nemško govorečih državah najbrž ne smejo ponatiskovati. Pač pa je videti, da so nemško besedilo ponatisnili na Hrvaškem leta 2002 (imajo pa tudi svoj prevod iz 1999).