Friday, July 07, 2006

Nevednost

V eni od zgodb o Sherlocku Holmesu slednji pripomni, da po njegovem mnenju ni preveč pametno, če človek zatrpa svoj spomin z vsemi mogočimi irelevantnimi podatki, ker bo zaradi tega prej ali slej prišlo do prostorske stiske in do težav pri hranjenju kakšnega bolj koristnega podatka. Tega sicer po mojem ne kaže jemati čisto resno, ampak kljub temu se mi je ta argument vedno zdel simpatičen.

Zato bi načeloma štel za dobro, če bi mi uspelo o stvareh, ki jih imam za irelevantne, vedeti čim manj oz. v kar največji možni meri živeti tako, kot da sploh ne obstajajo. In zato sem vedno znova po malem presenečen sam nad sabo, ko vidim, koliko irelevantnih stvari kljub vsemu vem, pa čeprav si domišljam, da si nikoli ne prizadevam prav posebej, da bi se poučil o njih — primer so na primer irelevantni podatki iz politike in pop-kulture, nad katerima načeloma vsaj na deklarativnem nivoju viham nos. Ampak očitno mi kljub temu uspe spotoma vsrkati precej podatkov o njiju.

No, to samo po sebi me niti ne bi preveč motilo; tisto, kar me šokira, je to, da pa tu in tam vendarle vidim ljudi, ki jim nekako uspe ignorirati vse to, česar meni ne. V čem je skrivnost? Kako jim to uspe? Kaj bi moral jaz početi drugače, da bi šle vse te irelevantnosti tudi mimo mene, tako kot gredo mimo njih? Tako sem bil na primer šokiran pred leti, ko je afera z Monico Lewinsky že nekaj mesecev na ves glas odmevala po vseh mogočih in nemogočih medijih, nek moj sošolec (ki je bil drugače vse prej kot nerazgledan ali socialno izoliran človek) pa je, ko je pogovor slučajno nanesel nanjo, čisto nedolžno vprašal: „kdo pa je to?“ Kako zavidam ljudem takšno hvalevredno kombinacijo ignorance in indiference!

In tako pridemo do tistega, kar me je pravzaprav spodbudilo, da sem se lotil pisanja tega posta: na nekem forumu sem namreč videl danes še en tak sijajen in zavidanja vreden primer:

Prijateljici bom verjetno za rojstni dan podarila sliko Zadnje večerje,ker vem, da si jo zelo želi. Mene pa zanima, kaj motiv zadnje večerje sploh predstavlja, zakaj se tej večerji reče zadnja??? In kdo,poleg jezusa so sploh še za mizo? Nisem namreč kristjanka in o tem nimam pojma, pa me res zanima.

Kako zavidam takim ljudem! Kako jim to uspe? Vrabca, saj tudi jaz nisem veren in celo življenje imam opravka več ali manj le z ljudmi, od katerih zlepa ne bi slišal dobre besede o veri, pa si vendarle vsaj približno predstavljam, zakaj se večerji reče zadnja in kdo še sedi za mizo. Kaj bi dal, da bi uspelo tudi meni doseči takšno čudovito stopnjo nevednosti o zadevah, ki jih ne štejem za vredne, da bi jih človek poznal. Nekateri ljudje se očitno zmorejo upreti takšnemu nenamernemu vsrkavanju irelevantnih podatkov iz okolja, meni pa to ne uspe. Vrag si ga vedi, v čem je skrivnost njihovega uspeha.

P.S. Impresivno je tudi to, koliko ljudi raje pošilja vprašanja na forume, kot pa da bi vtipkali dve ali tri besede v Google ali Wikipedijo in dobili tam odgovore na vse, kar jih zanima. Saj razumem, da je lenoba nadležna zadeva, ampak kaj ni več dela s pisanjem vprašanja na forum kot z enim ali dvema queryema na Googlu?

9 Comments:

Anonymous aljaž said...

Z enim kolegom sva ob takšnih in drugačnih debatah (politika, služba, itd.) vsakič znova prišla do refrena zelo znane in simpatične pesmi:

O kako je lepo biti glup...

Ampak res.

Saturday, July 08, 2006 5:45:00 PM  
Blogger ill-advised said...

Se strinjam, ampak to, kar opisujem zgoraj, niti ni nujno neumnost oz. glupost, pač pa zgolj nevednost --- ti ljudje po mojem niso nesposobni, da bi si takšne podatke zapomnili, pač pa jim le ni do tega, da bi si jih, in si jih tudi res ne. Jaz pa si nehote zapomnim marsikakšno tako irelevantnost, ki si je v resnici rajši mogoče ne bi.

Sunday, July 09, 2006 4:37:00 PM  
Anonymous aljaž said...

Saj sem mislil tudi to vrsto neumnosti. :) Na primer, velikokrat so bile službene situacije takšne, da se ni kazalo splačati poglabljati vanje, še manje vedeti o njihovi smiselnosti in potem je bolje biti neveden (v tem primeru je to takšne vrste glupost :)) oz. veš vse, samo se ti tako pelje, da izgleda, da si glup. :)

Sunday, July 09, 2006 7:23:00 PM  
Blogger Nadezhda said...

Jaz se najbolj spomnim TV reportaže, ki so jo posneli kak teden po 9/11, ko so ljudi spraševali, kaj si mislijo o dogodku (pred tem so vrteli odlomek iz Bushevega oh-tako-domoljubnega-govora). Podoben moment kot ga opisuješ pride, ko deklica (stara ok. 25 let) nedolžno pogleda kamero in reče: "Kakšna dvojčka? V Ameriki je vse mirno."

Ne zavidam jim, jih pa "občudujem".

Monday, July 10, 2006 3:32:00 PM  
Anonymous tea said...

Spomni se, da Holmes to svojo teorijo o "pospravljenem podstrešju" predstavi, ko se izkaže, da slavni detektiv nima osnovnih pojmov o našem planetarnem sistemu. Če se prav spomnim, se tipu niti sanja ne, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Njemu se zdi, da takšno znanje pač ni pomembno za opravljanje njegovega poklica, in bi po nepotrebnem zapolnilo prostor, v katerega bi bilo bolje dati še kakšne malenkosti o različnih tipih tobaka, razmerja med dolžino podplata in višino človeka, ter o različnih načinih tetoviranja.
Se ti zdi poznavanje takih podatkov, ki jim navadno pravimo splošna izobrazba, res tako odveč? Konec koncev je naše podstrešje bistveno večje, kot si je to predstavljal ljubi naš Holmes, in naj se še tako trudimo, baje v času še tako učenjakarskega življenja ne napolnimo niti 10% prostora, ki nam je na voljo.

Nevednost ni nobena vrlina. Moj znanec se je pred kratkim pohvalil, da je edina knjiga, ki jo je prijel v roke od srednje šole naprej (dobrih 10 let nazaj), Alan Ford. In da mu to čisto nič ne škodi pri njegovem življenju, ki sestoji iz opravljanja monotone službe in posedanja po lokalih. Kaj je na takem človeku vredno občudovanja?

Na kar v bistvu hočem opozoriti, je koncept "irelevantnosti", ki bo pri vsakem človeku odvisen od njegovih vrednot. Če ti je vrednota "se čim manj sekirati in imeti čim več denarja, ne glede na vir dohodka", potem je irelevantno vsako znanje, ki ni direktno povezano s tem. Če pa so ti v življenju pomembni razgledanost, resnica, znanje, razumevanje drugih in drugačnih, potem boš poskusil vedeti čim več.

Monday, July 10, 2006 3:49:00 PM  
Blogger Nadezhda said...

Tea, ne vem, na koga si naslovila svoje vprašanje o tem, kaj je občudovati pri tovrstnih osebah.

Jaz sem občudovanje dala v narekovaje, ker te lastnosti pri ljudeh ne občudujem zares, ampak se ji čudim. Kako je lahko nekdo tako neveden, me pravzaprav fascinira. Ne samo da taki ljudje očitno nikoli ne gledajo (četudi nenamerno) niti minute TV dnevnika, ne preberejo nobenega časopisa, ampak se očitno tudi od znancev ne "nalezejo" znanja (e.g. Monica Lewinsky).

Monday, July 10, 2006 7:16:00 PM  
Blogger ill-advised said...

Spomni se, da Holmes to svojo teorijo o "pospravljenem podstrešju" predstavi, ko se izkaže, da slavni detektiv nima osnovnih pojmov o našem planetarnem sistemu. Če se prav spomnim, se tipu niti sanja ne, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Njemu se zdi, da takšno znanje pač ni pomembno za opravljanje njegovega poklica, in bi po nepotrebnem zapolnilo prostor, v katerega bi bilo bolje dati še kakšne malenkosti o različnih tipih tobaka, razmerja med dolžino podplata in višino človeka, ter o različnih načinih tetoviranja.

Prav se spomniš, ja.

Se ti zdi poznavanje takih podatkov, ki jim navadno pravimo splošna izobrazba, res tako odveč? Konec koncev je naše podstrešje bistveno večje, kot si je to predstavljal ljubi naš Holmes, in naj se še tako trudimo, baje v času še tako učenjakarskega življenja ne napolnimo niti 10% prostora, ki nam je na voljo.

Se strinjam, da je naše podstrešje po vsem videzu sodeč prostornejše, kot je mislil Holmes. Kar se tiče tega, kaj se mi zdi odveč, je pa po mojem tako, da če je poznavanje nekega podatka koristno ali pa je človeku iz kakršnega koli drugega razloga v veselje in zadovoljstvo, potem tiste reči ni odveč poznati, drugače pa je. Do splošne izobrazbe sem načeloma zelo nezaupljiv, ker (1) se jo po mojih izkušnjah pogosto zlorablja za to, da se ljudi sili v pomnjenje podatkov, ki jim niso niti koristni niti zanimivi, in (2) ker se jo pogosto zlorablja tudi tako, da se ljudje, ki jo premorejo v večjem obsegu, čutijo zaradi tega pomembnejše od tistih, ki je imajo malo manj. Podatek o tem, da se giblje Zemlja okoli Sonca in ne obratno, je koristen le za neznatno malo ljudi, za ostale pa -- če jim je v veselje to vedeti, prav; saj tudi meni ni nič odveč, da to vem. Ampak ne bi si pa rad delal utvar, da je to kdovekako koristno, potrebno, hvalevredno oz. da je to nekaj, kar bi bilo treba prav posebej spodbujati; oz. da se ne bi mogel imeti človek prav dobro tudi brez tega podatka.

In navsezadnje, kaj je vendar slabega na tem, če se nekdo raje zanima za tipe tobaka kot za gibanje Zemlje in Sonca? Zakaj naj bi bil eden od teh dveh podatkov priviligiran nad drugega? Zakaj naj se zgražam nad ljudmi, ki ne poznajo gibanja Zemlje in Sonca, ne pa nad ljudmi, ki ne poznajo nekaj deset različnih tipov tobaka, če je pa za večino ljudi tako ali tako oboje čisto nepomembno?

Nevednost ni nobena vrlina. Moj znanec se je pred kratkim pohvalil, da je edina knjiga, ki jo je prijel v roke od srednje šole naprej (dobrih 10 let nazaj), Alan Ford. In da mu to čisto nič ne škodi pri njegovem življenju, ki sestoji iz opravljanja monotone službe in posedanja po lokalih. Kaj je na takem človeku vredno občudovanja?

No, meni se zdi občudovanja vredno že to, da se je pogumno uprl tej maniji po znanju, s katero nas dandanes bombardirajo od vseh koncev in krajev. Občudovanja vredno se mi zdi, da se ni vdal pritiskom in ni šel tratit svojega časa za stvari, ki mu ne bodo niti prijetne niti koristne. Če raje poseda po lokalih kot bere knjige -- kdo pa sem jaz, da bi mu to zameril oz. se zaradi tega zgražal nad njim? Mar sem jaz zato, ker mi manjka družabnih sposobnosti in ker mi cigaretni dim smrdi, pa zato raje sam čemim doma in berem knjige, kaj boljši od njega? Če je nekomu dano to, da se lahko zavali na stol, sreba svojo skodelico kave in reče "vi ostali se kar potite za knjigami, če hočete, jaz pa znam biti srečen in zadovoljen tudi brez tega", se mi to vsekakor zdi občudovanja vredno.

Trditev, da znanje človeka ne osrečuje, je dandanes pošteno heretična; je nekaj takega kot trditev, da je cesar nag. Tisti tvoj znanec pa to zatrjuje vsak dan znova s svojim načinom življenja. In za to je potreben pogum, ki se meni vsekakor zdi občudovanja vreden.

Na kar v bistvu hočem opozoriti, je koncept "irelevantnosti", ki bo pri vsakem človeku odvisen od njegovih vrednot. Če ti je vrednota "se čim manj sekirati in imeti čim več denarja, ne glede na vir dohodka", potem je irelevantno vsako znanje, ki ni direktno povezano s tem. Če pa so ti v življenju pomembni razgledanost, resnica, znanje, razumevanje drugih in drugačnih, potem boš poskusil vedeti čim več.

Se strinjam, da se ne bodo zdele vsem ljudem iste stvari irelevantne. Z zgoraj citirano vrednoto se drugače lahko pravzaprav skoraj v celoti strinjam, le da bi "čim več denarja" raje zamenjal z "dovolj denarja s čim manj dela" :) Žal si s takšno vrednoto v praksi človek ne more kaj dosti pomagati, saj je prilično neuresničljiva. O razgledanosti, resnici in znanju pa ne bi mogel reči, da so mi prav posebej pomembni. Pot k tem stvarem se mi zdi težka in naporna, pa doslej nisem dobil občutka, da bi bila vredna takega truda. Občasno me pač o kakšni stvari muči nekaj malega radovednosti, pa takrat potem mogoče naredim kaj za to, da bi se o tisti stvari malo poučil; to je tudi eden od razlogov, da občasno preberem kakšno knjigo (drugi razlog je ta, da upam, da bo branje prijetno; dostikrat celo tudi res je). Če pa o neki stvari pač ne čutim radovednosti oz. me je ta že minila, se mi pa poznavanje te stvari ne zdi samo po sebi prav nič posebej pomembnega ali zaželenega, vsekakor pa nič takega, zaradi česar bi se bilo po mojem mnenju treba truditi in naprezati.

Ampak kakorkoli že, saj v tistem svojem postu tam zgoraj sem se v bistvu navduševal nad malo drugačno obliko nevednosti. Življenje nam vsak dan meče na pot celo poplavo podatkov z zelo kratkim rokom trajanja --- primer sta politika in pop-kultura, ki sem ju omenil že zgoraj. Verjetno pozna vsakdo vsaj deset ali dvajset imen pevk, za katere že čez deset let ne bo nihče vedel, da so sploh kdaj obstajale. Podobnih resnično irelevantnih podrobnosti je gotovo še veliko. Načeloma mi ni nič do tega, da bi vedel takšne stvari (čeprav me tudi ne moti tako zelo grozno, da jih nekaj vendarle vem); in zato z nekaj zavisti in občudovanja (predvsem pa s čudenjem, kako je to sploh mogoče) gledam na ljudi, ki jim nekako uspe, da teh reči res ne vedo. Podobno je s primerom z zadnjo večerjo, ki sem ga omenil tam zgoraj --- žal sem ugotovil, da me zgodbe iz mitologije ponavadi bolj dolgočasijo kot ne (izjema so mogoče grške, pa še te ne nujno), za verske nauke se pa tudi ne zanimam (oz. jih štejem za obžalovanja vredne zablode), zato mi pač ni kaj posebej veliko do tega, da bi vedel, kaj je zadnja večerja. Kot rečeno, sicer nimam nič proti temu, da to vendarle vem, ampak se mi pa zdi impresivno (in po svoje občudovanja vredno), da nekdo uspe živeti v tukajšnjem okolju, ne da bi nekako nehote vsrkal ta podatek.

Kako je lahko nekdo tako neveden, me pravzaprav fascinira. Ne samo da taki ljudje očitno nikoli ne gledajo (četudi nenamerno) niti minute TV dnevnika, ne preberejo nobenega časopisa, ampak se očitno tudi od znancev ne "nalezejo" znanja

Tako, točno to je tisto, na kar sem hotel tudi jaz opozoriti s svojim postom (očitno mi ni ravno najbolje uspelo). To tudi mene fascinira.

Monday, July 10, 2006 9:27:00 PM  
Anonymous tea said...

Žal se nikakor ne strinjam s tvojim nazorom, da je nekaj vredno samo znanje, ki je prijetno ali koristno "lastniku" tega znanja. Pomembno je, da imajo ljudje tudi znanja, ki niso prijetna ali koristna njim samim, vendar bi brez teh istih znanj prizadejali mnogo gorja drugim.

Splošno znanje, ki je torej lahko na videz irelevantno celo pri doseganju tega tretjega cilja, si je kljub vsemu dobro pridobivati, saj lahko z njim nekoč koristiš ali pomagaš komu drugemu. Banalen primer: izobraziš se o osnovah psihologije, in potem ne pretepaš in maltretiraš lastnega otroka, ker misliš, da mu bo take vrste "disciplina" nekoč v korist.

Tuesday, July 11, 2006 7:58:00 AM  
Blogger ill-advised said...

Hm, to pravzaprav ni slaba ideja -- strinjam se, da je dobro včasih imeti kakšno znanje tudi zato, da ne bi preveč škodovali drugim (oz. da bi jim lahko mogoče kako celo pomagali). Se mi pa še vseeno zdi, da je treba biti pri teh stvareh strašansko previden, da se ne bi takšna načelna stališča o tem, da je dobro vedeti določene stvari (tudi če tistemu, ki jih ve, ne koristijo neposredno), izrodila v to, da bi se ljudi na veliko sililo k temu, naj si pridobivajo neko splošno znanje zato, ker bi to nekoč mogoče utegnilo priti prav nekomu tretjemu. Po mojem bi bilo treba pri vsaki stvari posebej dobro premisliti, kolikšne so res možnosti, da bi človek zaradi poznavanja tiste stvari lahko komu kasneje kaj manj škodoval, kot bi mu sicer, in če te možnosti niso zadosti velike, se mi zdi bolje, če človeka vendarle ne silimo v to, da naj si tisto znanje pridobi. Na primer, strinjam se, da je dobro, če ljudje ne pretepajo svojih otrok [no, pa tudi tujih ne :)], in da se s tem mogoče da reči kaj v zagovor poznavanju osnov psihologije. (Meni bi se sicer zdelo pretepanje otrok nesprejemljivo tudi v primeru, če bi se izkazalo, da jim to dejansko koristi; in zdi se mi tudi, da bi moral biti zadosti dober razlog proti pretepanju otrok že to, da otrokom to najverjetneje ni v veselje in zadovoljstvo, za to spoznanje pa najbrž ni treba znati prav hudo veliko psihologije.) Kakorkoli že, iz tega pa mi še ni očitno, ali se da kakšne podobne razloge najti tudi v prid drugim dejstvom iz tako imenovane splošne izobrazbe -- npr. tistemu, da Zemlja kroži okoli Sonca, ali pa tistemu, kdo so udeleženci zadnje večerje. Raje bi videl, da ne bi metali z lopato velikih količin znanja na kup z imenom "splošna izobrazba" in potem silili ljudi, da naj se ubadajo z vsem tistim; bolje bi se mi zdelo, če bi za vsak podatek posebej premislili, ali je res tako zelo pomemben, in če ni, bi ga raje prepustili le tistim ljudem, ki jim bo res koristil ali pa jih pač čisto preprosto zanima in jim ga bo v veselje poznati. Žalostno bi se mi zdelo, če bi se ljudje čutili dolžne nameniti ves svoj čas širjenju svojega znanja le zaradi neznatne možnosti, da bodo zaradi tega nekoč nekomu malo manj škodovali. Tolikšne žrtve od človeka njegovi soljudje po mojem vendarle ne bi smeli zahtevati.

Tuesday, July 11, 2006 8:49:00 PM  

Post a Comment

<< Home