KNJIGA: Josip Kalinikov, "Ženske in menihi"

Josip Fedorovič Kalinikov: Ženske in menihi. Prevedel Rudolf Kresal. Založba Obzorja, Maribor, 1955. 506 + 475 str.

Kako bi se človek mogel upreti romanu s takšnim naslovom? In na ovitku sedita drug poleg drugega na klopci bradat, kosmat pravoslavni menih in okrancljano oblečena, rahlo obilna ženska. Pa še tako poceni sem ju dobil — obe knjigi za 1800 SIT na lanskih Dnevih knjige.

No, to skratka je ruski roman, kot se spodobi — velik, rejen, s kopico oseb, od katerih ima vsaka kopico imen in vzdevkov; dogajanje se razteza čez vrsto let; zgodba spremlja zdaj ene, zdaj druge, vse pa je med seboj pošteno povezano in prepleteno. Pravzaprav je ta roman večji in bolj ambiciozen, kot sem sprva pričakoval po naslovu in ilustraciji na ovitku. Vse skupaj se mi zdi nekako tako kot kakšna Vojna in mir, le da se dogaja približno sto let kasneje — od 1905 do oktobrske revolucije in še malo po njej. To je zanimivo in pomembno obdobje v ruski zgodovini; že leta 1905, v času vojne z Japonsko, je prišlo v Rusiji do precejšnjega revolucionarnega vrenja, le da iz njega takrat še ni nastalo nič posebej konkretnega (no, vsaj parlament so si izborili). Kot se za takšen dolg roman spodobi, ima avtor obilo priložnosti ilustrirati družbene razmere tistega časa in prikazati, kako so se v njih znašli razni družbeni sloji. Obenem pa je to zelo berljiva pripoved, ki jo človek težko odloži in mu ni na koncu prav nič žal, da je bila tako dolga.

„Kalinikov ni samo eden izmed največjih erotično-socialnih pisateljev Rusije, temveč vsega sveta.“ Tale stavek iz spremne besede (str. 1.11) se mi zdi zelo posrečen in dobro opisuje dvojno naravo tega romana. Po eni strani vidiš v njem kup stvari o takratni družbi in življenju, po drugi strani so v romanu izdatne količine ljubezni in seksa v vseh mogočih pojavnih oblikah; od maksimalno zafrustriranega večdesetletnega koprnenja meniha Afonke do Fenje, prek absurdno goreče, idealistične ljubezni Borisa do Line, ljubezni, ki ima po značaju mnogo skupnega z verskim fanatizmom in se na koncu celo res sublimira vanj (IV. knjiga), pa do čisto preproste pohote, ki ji marljivo podlega večina menihov, nun, trgovskih žena, ki prihajajo v samostan na počitnice, itd., itd.

Ko sem že ravno omenil nune: glej predvsem V. knjigo, razdelki V-VII. Tule je en prijetno sleazy in melodramatičen odlomek s str. 1.375, ki dokazuje, da se s pohoto ne gre šaliti: „bičale so se s postom in z molitvijo, ihtele, da so jih zvijali krči na trdem ležišču, bile s čelom do nezavesti ob tla in vendarle niso pozabile, niso mogle ubiti tega, kar je bilo njihovo pravo življenje, in so čakale, da jih je smrt odrešila grešnega mesa, ali pa so se izčrpane po brezupnem boju nebrzdano vdale grehu, se vlačugale z vsakim, ki mu je bil dober njihov hotni objem — vseeno, ali je bil moški ali ženska, le da je objem odrešil vpijočo, mučeno kri“. Gl. tudi 1.385 o lezbištvu pri nunah in 1.390–3 o komplikacijah pri spravilu otroških trupelc.

Treba je tudi priznati, da čeprav knjiga veliko govori o nemoralnosti po samostanskih ustanovah, to ne pomeni, da je avtor kakšen protiverski fanatik. Nekaj menihov jemlje svoja verska načela tudi bolj resno in so prikazani v bolj pozitivni luči. Nasploh se mi zdi, da je imel avtor o veri kolikor toliko dobro mnenje, nasprotoval pa je temu, v kar se je tisti čas izrodila pod okriljem okostenelih cerkvenih inštitucij.

Ena zelo nenavadna oseba v knjigi je inženir Kiril, ki je nekakšen plemeniti kapitalist. S svojimi delavci ravna za tiste čase nenormalno dobro (in zaradi tega celo žanje zgražanje svojih stanovskih kolegov), glavna skrb pa mu ni dobiček, pač pa to, da bi tovarna čim bolje obratovala; zgraža se nad zastarelo družbeno in gospodarsko ureditvijo v Rusiji in podpira revolucionarne spremembe, ki bi na mestu tega zgradile kaj boljšega (str. 2.24–5, 106–9). Hecna pojava! No, kot vidimo dandanes, takšnih kapitalistov ni ravno veliko in njihov obstoj vsekakor ne ščiti večine ljudi pred tem, da ne bi pod kapitalizmom slabo živeli in trpeli izkoriščanja. Zato obstoj takšnih ljudi (če v resnici sploh obstaja kakšen tak) seveda ne more biti argument v prid obstoju kapitalizma. Sicer pa, kot vidimo v zadnjem delu knjige, ko dejansko izbruhne revolucija, Kirilu njegovi napredni nazori razmeroma malo koristijo; z revolucionarji je težko sklepati kompromise (2.305–6, 315–19, 337–8). Nasploh je v zadnjem delu knjige čutiti, da je avtor revoluciji sicer naklonjen, da pa se obenem zaveda tudi, da so stvari med njo hitro postale grde. Ne manjka se plenjenja in streljanja; to, da si bil nekoč buržuj, je resen prestopek; nekdanji menih Afonka postane čekist in prav marljivo pobija domnevne sovražnike revolucije. Sicer pa lahko na to, da bodo stvari postale grde, sklepamo že precej prej, ko na str. 2.42 vidimo Nikodimov trdi, zelotski fanatizem. Toda vse to je konec koncev le naravna posledica tega, da so bogataši ljudi prej tako dolgo in vztrajno zatirali; ko takšen ekonom lonec raznese, res ni čudno, če so posledice grde. Mene revolucionarno nasilje ne bi kaj dosti motilo, če bi na koncu le pripeljalo do uvedbe nekakšnega komunizmu podobnega sistema, v katerem bi lahko ljudje kolikor toliko dobro živeli; škoda, da se v Rusiji to ni preveč dobro izšlo.

Na str. 2.93 je razmišljanje Afonke, ki se je med vojno boril na fronti, o vzrokih za vojno. Gre v bistvu za dobro znano stališče, da so vojno zakuhali vladajoči sloji obeh strani, ki so se od nje nadejali koristi, preostalemu prebivalstvu obeh strani pa je vojna le škodila. V tem je verjetno precej resnice, ampak po drugi strani je treba priznati, da je izbruh redkokatere vojne javnost vpletenih držav pozdravila s tako širokim odobravanjem kot ravno prvo svetovno vojno (čeprav je seveda tudi res, da je bila javnost tedaj, tako kot vedno, zavedena s strani propagande, ki so jo širili vladajoči sloji). Kot opisuje Fromkin v svoji knjigi Europe's Last Summer, je do prve svetovne vojne prišlo zaradi rivalstva med evropskimi velesilami, še posebej zaradi skrbi Nemčije, da je ne bi sčasoma prehitela in zasenčila Rusija. Jasno je, da na te diplomatske zadeve revni sloji družbe niso imeli kakšnega posebnega vpliva; ampak ali iz tega že tudi nujno sledi, da vojne za razliko od vladajočih slojev niso podpirali? Če bi npr. Nemčiji šlo v vojni vse po sreči in bi se uspela okrepiti na račun Rusije in mogoče Francije, ali ne bi imeli od tega koristi tudi nemški delavci in kmetje? Hm, verjetno je tako, da bi se nemški delavec ali kmet zavedala, da bosta v primeru vojne onadva tvegala glavo v jarkih (ne pa pripadniki vladajočih slojev), koristi v primeru uspešnega izida vojne pa bi bile zanju vendarle majhne — mogoče bi se jima življenjski standard počasi malo povečal, če bi se država kot celota zaradi uspeha v vojni bolj razcvetela; ampak to je bolj slaba motivacija za to, da greš tvegat glavo. Škoda je torej, da so ljudske množice tako podlegle propagandi, da so vojno prva leta podpirale in da so se začele obračati proti njej šele, ko so bile njihove države že toliko izčrpane, da za ljudi niso več mogle normalno skrbeti.

„Dolge dneve se je premetaval v mračni izbi na svojem ležišču, in da si je preganjal čas, je lovil muhe, ki mu niso dale spati. Ubite muhe je lepo spravljal v škatlico, v kateri so bili nekoč ceneni bomboni, in vsak večer je zapisal na zid s koščkom oglja število dnevnega plena.“ (Str. 1.73.)

Eh, bolj in bolj ugotavljam, da mi gre pisanje komentarjev o leposlovju od rok precej slabše kot o neleposlovnih knjigah. Zato bom tale komentar tukaj kar končal, za konec naj le še enkrat ponovim: tole je odličen roman; kdor ima rad debele ruske romane, mu ga toplo priporočam.