Saturday, May 17, 2014

KNJIGA: Dorfman in Mattelart, "Kako brati Jaka Racmana"

Ariel Dorfman in Armand Mattelart: Kako brati Jaka Racmana. Maska, Ljubljana 2007. 9789616572088. 208 str.

Ta knjiga mi je zbujala precejšnjo radovednost že, ko sem prvič slišal zanjo. Zlasti me je fasciniral kontekst, v katerem je nastala. Izvirnik je izšel v Čilu v zgodnjih 70. letih, v času Allendejeve vlade. Sodeč po tej knjigi (glej še posebej predgovor) je bil položaj v Čilu tiste čase zelo klavrn; Čila si nisem bil navajen predstavljati kot del tretjega sveta, ampak v tej knjigi ga avtorja brez pridržkov umeščata vanj. V Združene države so izvažali baker, uvažali pa od tam vse ostalo, med drugim tudi medije; ameriški mediji so imeli v Čilu gromozanski vpliv (in to na vseh področjih — časopisi, televizija, stripi ipd.) in so si seveda na vse kriplje prizadevali agitirati proti Allendejevi vladi, ki je skušala v državi vzpostaviti neke vrste socializem in zmanjšati njeno skorajda že kolonialno odvisnost od ZDA. Vlada je ustanovila novo založbo, ki naj bi s svojimi publikacijami skušala vplivati na ljudstvo in delati konkurenco imperialističnim medijem. Tudi tale knjiga je na nek način del teh prizadevanj, saj sta oba avtorja sodelovala pri omenjeni založbi. (Ta zgodba ima sicer žalosten konec; le nekaj let kasneje je vojska s Pinochetom na čelu izvedla v Čilu državni udar, avtorja sta morala pobegniti iz Čila, njuno knjigo pa so v njem prepovedali in sežgali. Str. 168–70.)

Do Disneya imam načeloma jaz, kot še do mnogih drugih stvari, zoprno razcepljen odnos. Po eni strani imam seveda mnoge razloge, da ga ne maram; prvič že zato, ker so velika in vplivna korporacija; poleg tega so se mi zamerili zaradi tega, ker ogromno pripomorejo k temu, da v ZDA približno na vsakih 20 let podaljšujejo veljavnost avtorskih pravic. In enormni tematski parki, po katerih tako slovijo, se mi zdijo nekako problematični; groteskni in lažni se mi zdijo in ne morem si predstavljati, da bi se za kičastimi in pocukranimi kulisami lahko skrivalo kaj drugega kot zlorabe in grozodejstva. Pa tudi večkrat sem že bral, kako tiranski in izkoriščevalski odnos da je imel Disney do animatorjev, ki so risali njegove stripe in risanke.

Mnogo je torej razlogov, zakaj Disneya ne maram; ampak po drugi strani — sem pa seveda odraščal ob Mikijevem zabavniku. Bral sem ga skozi celo osnovno šolo, dokler ni temu leglu imperialistične propagande napravil konec razpad rajnke Jugoslavije. Na Disneyeve stripe iz tistih Zabavnikov imam prav prijetne spomine; nikakršnega vtisa nimam, da bi bilo v njih kaj posebej grozno problematičnega, in očitno je tudi, da me niso ti stripi prav nič ovirali pri tem, da sem se sčasoma razvil v ljubitelja ekstremnih levih političnih idej.

Tako sem bil vsekakor zelo radoveden, kaj bosta imela čez Disneya povedati tale dva avtorja. Žal pa sem bil nad to knjigo nekoliko razočaran; izkazalo se je, da jaz pravzaprav nisem prava ciljna publika zanjo. Zame je preveč tehnična; na debelo je prepredena z žargonom nekakšne marksistične sociologije ali nečesa podobnega, občasno tudi psihoanalize in kaj vem česa še. Posamezne besede sem že še nekako razumel, celih stavkov pa ponavadi že ne več :) (No, sicer pa ni prvič, da sem imel ob branju kakšne knjige tak občutek.)

To je bilo sicer po svoje tudi fascinantno, saj z marksistično literaturo doslej nisem imel pravzaprav nobenega opravka. Nekako megleno se spominjam, da je že Marx trdil, da to, s čimer se ukvarja, ni zgolj filozofija ali politika, ampak v bistvu nekakšna znanost; in da so tisti, ki so kasneje sledili po njegovih stopinjah, podobno menili, da je to, kar počnejo, znanost in to tem boljša znanost, čim manj razumljivo je napisana in čim bolj je obložena s tehnično terminologijo. (Ob tem se vedno spomnim na prizor iz enega od romanov, ki smo jih morali pred leti brati za maturo; avtor se je malo delal norca iz naših zgodnjih povojnih komunistov in je enemu položil v usta približno takle stavek: „No, zdaj je konkretni subjekt okarakteriziran.“)

Kakorkoli že, ne glede na to, koliko je sicer ta slog po svoje fascinantno videti, mi pa vendarle ni bilo v kakšno posebno veselje brati cele knjige, napisane v njem; in po svoje se mi je zdelo škoda, da čeprav s političnimi stališči avtorjev najbrž v veliki meri simpatiziram, sem vseeno imel tako malo od te knjige. Mar ne bi svojih idej lažje širila, če bi jih napisala malo bolj razumljivo? Tako pa sem se pri branju vedno znova praskal po glavi in se spraševal, kaj za vraga je avtorja pri Disneyevih stripih pravzaprav tako zelo motilo. Večkrat omenjata kaj, za kar je iz konteksta jasno, da se jima zdi pri teh stripih nadvse problematično, jaz pa sem se lahko zgolj začudeno spraševal, kaj je s tisto stvarjo pravzaprav narobe.

*

Lep primer tega, kako delata avtorja iz muhe slona, je že prvo poglavje; to govori o nenavadnih sorodstvenih vezeh v Disneyevih stripih: namesto staršev in otrok nastopajo strici in nečaki; običajnih družin, poročenih zakonskih parov in podobnega v teh stripih skorajda ne najdemo.

Priznam, da je to res neobičajno, ampak mar se ne bi dalo tega čisto dovolj dobro razložiti s tem, da je bil Disney mogoče malo puritanski in ni hotel, da bi bralci razmišljali o tem, kaj počnejo njegove race v spalnici, ko se ugasnejo luči? V tej knjigi pa smo ob tem vprašanju deležni izdatne doze psihoanalitičnega nakladanja; „ker v Disneyevem svetu z močjo ne upravlja oče, marveč stric, ta postane arbitrarna. [. . .] To je pogodbeno razmerje, preoblečeno v naravno razmerje, tiranija, ki sploh ne predpostavlja odgovornosti za vzgojo. In proti temu se ni mogoče upirati v imenu narave, kajti stricu ni mogoče reči: »Slab oče si.« [. . .] Disney je najhujši sovražnik družinske harmonije. [. . .] Disneyev svet je sirotišnica iz 19. stoletja. [. . .] To sirotišnico dodatno pogojuje geneza njenih stanovalcev: ker se niso rodili, tudi ne morejo odrasti. [. . .] To obenem omogoči neskončno manipulacijo in nadziranje stanovalcev — dodajanje, in če je nujno, odvzemanje likov. [. . .] Disney z zavračanjem teles kot virov bivanja naprti svojim junakom kazen, kakršno si je naprtil Origen. Skopi jih ter jih oropa njihovih pravih organov za povezovanje s svetom: zaznavanja in razmnoževanja.“ (Str. 49–51.)

Kaj naj bi vse to pomenilo? Mar je mogoče, da avtorja moti, da si sme risar stripa po svoji volji izmišljevati nove like (ali metati stare like ven iz svojega stripa)? Mar je mogoče, da ju moti, da se liki v stripih ne spreminjajo; da se ne starajo in ne odraščajo? Mar je mogoče, da pričakujeta, da bo strip povsem realistično prikazoval povsem realistične družine? Mar je po njunem mnenju nujno, da je v stripih primerno prikazano to, kako starši vzgajajo svoje otroke? Koliko eksplicitno mora po njunem mnenju dati strip bralcu vedeti, da so izmišljene race, katerih dogodivščine pravkar prebira, čisto zares nastale s spolnim razmnoževanjem in ne kako drugače?

Mislim, da je nemogoče, da bi bili njuni ugovori proti Disneyevim stripom tako absurdni. Gotovo sta imela v mislih nekaj drugega, ampak žal — in zato ugotavljam, da nisem prava ciljna publika za to knjigo — jaz iz njunega pisanja nisem razumel, kakšni točno ti ugovori so.

*

V kasnejših poglavjih je manj Freuda, pa zato toliko več Marxa, razumljiva so mi pa prav toliko kot tole zgoraj. Med drugim sem imel občutek, da ju zelo moti, da se v Disneyevih stripih zelo pogosto prikazuje potrošništvo, ne pa tudi proizvodnje: delo, delavci, industrija in podobne reči v teh stripih res ne nastopajo prav na veliko. Ampak, vraga, ne predstavljam si čisto dobro, kaj tadva človeka od stripa pravzaprav pričakujeta. Strip je sicer načeloma najbrž lahko marsikaj, ampak takšni stripi, kot so Disneyevi, so namenjeni predvsem bralcu v zabavo in razvedrilo. Torej je menda vendar logično, da bralca ne boš moril z realističnim prikazovanjem tega, kako garajo delavci po tovarnah in kako dolgočasno vzgajajo starši svoje otroke; saj zato si si pa zamislil domišljijski svet in izmišljene junake, da jih lahko pošlješ na razburljive pustolovščine in zanemariš zoprne realistične stvari.

Sprašujem se, če nista mogoče podcenjevala tega, v kolikšni meri zmorejo bralci ločiti stvarni svet od domišljijskega. Z drugimi besedami, ni mi ravno očitno, da bi morale imeti te razne bizarne in nerealistične značilnosti izmišljenega sveta, v katerem se dogajajo Disneyevi stripi, na bralce kakšen poseben vpliv. Bralec konec koncev ve, da se strip dogaja v izmišljenem svetu; na znanje vzame, da se ta svet v določenih pogledih razlikuje od našega, in se v ta izmišljeni drugačni svet zatopi, medtem ko bere strip; kar pa še ne pomeni, da bo ta svet kaj prida vplival na to, kaj si bralec misli o resničnem svetu in odnosih v njem.

Navsezadnje se mi zdi, da mi je bilo že kot otroškemu bralcu Mikijevih zabavnikov nekako približno jasno, da se tisti stripi ne dogajajo v našem resničnem svetu; pa ne le zato, ker v njih pač nastopajo govoreče antropomorfne race in miši, ampak zato, ker se tisti stripi v bistvu dogajajo v idealiziranem malem mestu v Ameriki 40. ali 50. let (ali pa, ko gre za podeželje, še kakšnih 20 ali 30 let bolj zgodaj). To je pač okolje iz časa, v katerem je Disney snemal svoje risanke, ali pa še malo zgodnejšega časa, ki se ga je spomnil iz mladih let. In to okolje se od današnjega (ali pa od okolja 80. let, ko sem bral te stripe) toliko razlikuje, da sem že takrat čutil, da ne gre za isto stvar, torej da se stripi dogajajo v nekem drugačnem svetu, četudi tega takrat še ne bi znal povedati na ta način.

*

Avtorja se zgražata tudi nad tem, kako Disneyevi stripi prikazujejo negativce (na primer brate Buldoge): „Kriminalnost jim je prirojena. [. . .] Kriminal je edino delo, ki ga poznajo, sicer pa so nepopisno leni. [. . .] V svetu, ki je tako bogat z zemljevidi in slabo varovanimi skrivnostmi [to se nanaša na dejstvo, da racmani takorekoč v vsakem drugem stripu iščejo in najdejo kak skrit zaklad ali kaj podobnega], je statistično neverjetno in tako rekoč nepošteno, da se lopovi niti občasno ne morejo prvi dokopati do pergamenta.“ (Str. 94.)

To je spet eden od tistih odlomkov, ko se sprašujem, če tadva človeka mogoče od stripa pravzaprav ne pričakujeta prevelikega realizma. To, kar tu opisujeta, je normalna posledica tega, da so posamezni liki v stripu preprosti in se ne spreminjajo. Če je nek lik negativec, je pač ves čas negativec; in je ves čas enako neuspešen, saj je to pač tudi njegova vloga v stripu. Iz citiranih stavkov dobim občutek, kakor da bi si avtorja želela, da bi lopovi v stripu občasno zmagali. No, saj načeloma s tem ne bi bilo nič narobe, ampak ne vidim pa tudi nobene nuje po tem. Kajti konec koncev, v stripih, kot so tile, je pač ideja v tem, da spremljaš pustolovščine pozitivnih likov, ki jih sicer pri tem ovirajo negativni, vendar so slednji na koncu neuspešni. In to ni nekaj, kar bi bilo značilno le za Disneyeve stripe, ampak za kakršne koli zabavne in eskapistične medije že od pamtiveka.

Ker konec koncev, če dovoliš, da negativci zmagajo, se ti vse skupaj sesede. Spominjam se, kako me je se kot otroka včasih motilo, zakaj Tom nikoli ne ujame Jerrya in zakaj kojot nikoli ne ujame cestnega dirkača. Toda kaj bi se zgodilo, če bi ga ujel? Plenilec bi požrl svoj plen in risanke bi moralo biti konec. Ne bi se dalo posneti naslednjega dela. To je vsekakor realistično; v resničnosti se prav tako lahko zgodi, da zmagajo negativci, kot to, da zmagajo pozitivci; ampak če bi pa rad naredil več stripov (ali risank) okoli v bistvu enega in istega konflikta med enimi in istimi liki, si pa tega ne moreš privoščiti.

Podobno se spomnim, ko so ljudje težili avtorju stripa Sexy Losers, ali bodo njegovi liki že vendar kdaj dosegli stvari, za katerimi se ves čas neuspešno podijo — ali bo gospa Shibata končno spravila svojega sina v posteljo, ali se bo Mike končno kdaj onegavil še s čim drugim kot s svojo levo roko in podobno — pa jim je odgovoril, da to seveda ne bi imelo nobenega smisla: cel namen teh likov so ravno te njihove frustracije, zgodba stripa in njegov humor se ves čas vrtita le okoli njih. Če bi enkrat prikazal to, kar so mu bralci predlagali, bi mu preostalo le še, da strip konča in začne delati kaj drugega.

*

Ne bi pa rad dajal vtisa, da se mi je zdelo vse v tej knjigi zgrešeno. Nekatere pripombe avtorjev so precej smiselne, na primer ko govorita o tem, kako so v Disneyevih stripih prikazani nerazviti deli sveta. Njihovi prebivalci so groteskne karikature; v najboljšem primeru nekakšni plemeniti divjaki, brezupno naivni, ki rade volje prepustijo svoje zaklade račjim pustolovcem v zameno za kakšno drobnarijo iz sodobnega sveta (str. 71–6); pogosto v (malenkost manj) nerazvitih delih sveta potekajo nekakšne revolucije (str. 81–2), ki so vedno prikazane kot nekaj slabega in pri čemer si stripi nikakor ne prizadevajo razmisliti o tem, da so izšle iz kakšnega globljega vzroka kot zgolj iz naključne arbitrarne hudobije peščice negativnih likov.

Še vseeno pa me malo moti, da vse to prikazujeta kot neko veliko napako Disneyevih stripov, ko pa je to v resnici le še en primer nekega veliko večjega pojava. Takšne naivne zaostale divjake kot ozadje, na katerem so prikazane pustolovščine glavnega junaka zgodbe (ki seveda prihaja iz razvitega sveta), najdemo v neštetih zgodbah, stripih, filmih, že vsaj kakšnih sto let pred Disneyem in verjetno še dlje. Seveda je dobro, da se te reči kritizira, ampak ne gre pa pri tem za specifično Disneyev problem, ampak za povsem normalno značilnost časa in okolja, v katerem so te reči nastajale.

Zanimiva se mi je zdela omemba iz spremne besede na str. 186: „Miki Miška pa ni bil nikoli prepovedan v nekdanji Sovjetski zvezi, kjer so ga videli v kontekstu družbene satire kapitalističnega sveta, v katerem liki kapitalističnih izkoriščevalcev in zajedalcev nastopajo pod maskami pujsov in miši.“ Kako gre to skupaj z dejstvom, da se je našima čilskima avtorjema zdel Disney takšna škodljiva ameriška propaganda? Mogoče je razlika v sprejemanju Disneyevih stripov v teh dveh primerih (Čile in SZ) posledica tega, da je bil Čile tudi sicer pod močnim ameriškim vplivom, skorajda v na pol kolonialnem odnosu, in da so izdajatelji Disneyevih stripov v Čilu objavljali vse tako, kot so jim naročili njihovi ameriški gospodarji; predstavljam si, da je Sovjetska zveza vendarle imela te reči malo bolj pod nadzorom in so znali poskrbeti, da se ni v sovjetskih izdajah Disneyevih stripov pojavilo nič, kar bi bilo za tamkajšnje oblasti preveč problematično.

Kolikor se spomnim Mikijevih zabavnikov iz 80. let — kar sicer ni nujno prav veliko — tudi tam ni bilo kaj dosti takšnih grotesknih ekscesov pri prikazovanju nerazvitega sveta. Bodisi so tudi jugoslovanski izdajatelji malo bolj pazili, kaj objavljajo, ali pa gre preprosto za to, da so medtem že tudi avtorjev stripov postali malo bolj politično korektni. (Konec koncev je bilo tisto, kar sta analizirala avtorja te knjige, objavljeno v Čilu v 60. letih in gre pogosto v bistvu za ponatise stripov, ki so bili narisani še kakšnih deset ali dvajset let prej.)

Tako se mi počasi dozdeva, da je vtis, ki ga ima človek o škodljivosti Disneyevih stripov, precej odvisen tudi od tega, katere in kakšne stripe je bral in v kakšnem kontekstu. Po mojem niso za vsakogar in povsod enako škodljivi. Prav lahko si predstavljam, da so bili z vidika dežele, ki se je štela za tretji svet in za ameriško skoraj-kolonijo, res bolj škodljivi kot z vidika nekoga, ki v svojem okolju ni čutil ZDA kot neke vseprisotne zlovešče grožnje.

Za konec lahko rečem, da to vsekakor je po svoje zanimiva knjiga, vendar ni za vsakogar. Spremna beseda na str. 190 navaja odlomek iz kritike te knjige v nekem kanadskem časopisu: „Če marksisti lahko zdržijo osemurne govore Fidela Castra in v Jaki Racmanu vidijo nekaj zloveščega, morajo že kaj imeti. Mi smo veseli, da tega nimamo.“ Nekaj podobnega lahko ugotovim tudi jaz, le da ne s takšno privoščljivo posmehljivostjo, pač pa bolj z občutkom razočaranja in obžalovanja; kakšen drug bralec z malo drugačnim predznanjem bi lahko imel od te knjige veliko več kot jaz.

Labels: , ,

0 Comments:

Post a Comment

<< Home