KNJIGA: Jera Vodušek Starič, "Prevzem oblasti"

Jera Vodušek Starič: Prevzem oblasti 1944-1946. Cankarjeva založba, Ljubljana 1992. 8636108055. 456 str.

Tole knjigo sem pred nekaj meseci opazil v Konzorciju, kjer je bila naprodaj za pičlih 1900 tolarjev. Vedno znova občudujem naše založnike, da sploh uspejo preživeti, če jim knjige po trinajst let ležijo v skladiščih, pa še potem jih morajo prodajati skoraj zastonj, da se jih znebijo. Sicer pa to še ni najhujši primer; letos sem na Dnevih knjige kupil Trdinove Podobe prednikov iz leta 1987 za 500 tolarjev.

Kakorkoli že, zdelo se mi je, da bi Prevzem oblasti načeloma utegnil biti zanimiv. Vem, da so komunisti ob koncu vojne prevzeli oblast, radoveden pa sem bil, kakšne so bile podrobnosti tega prevzema, kakšni so tisti drobni posamezni koraki, iz katerih je takšna stvar verjetno sestavljena. Malo me je sicer skrbelo, če je knjiga nepristranska ali ne; nekako megleno se mi dozdeva, da je tam v letih 1990, 1991 in tam okoli iz vseh mogočih lukenj prilezlo na dan nezaslišano število vsakovrstnih desničarjev in začelo strašansko prizadevno objavljati svoje blodnje. Potem pa sem se zavedel, da pravzaprav, tudi če ta knjiga udriha po komunistih, me to ne bo nič motilo niti me ne bo moglo pripraviti k temu, da bi kaj spremenil svoje mnenje o njih; blagodeti komunizma se mi pač zdijo dovolj velike, da ga bom v vsakem primeru podpiral. Komunistom pa ne zamerim tega, da so počenjali grozodejstva, pač pa le to, da komunizma v resnici niso uvedli, ampak so stanje v državi sčasoma tako zavozili, da so bili ljudje v svoji nespameti in nezadovoljstvu navsezadnje pripravljeni pristati celo na vrnitev v kapitalizem, čeprav bi drugače trezen razmislek pokazal, da je ta sistem v vseh pogledih slabši od komunizma. Kakorkoli že, knjiga je bila tudi tako poceni, da sem si rekel, da bom pripravljen pač malo tvegati, in sem jo kupil. Ob branju sem ugotovil, da je pravzaprav zelo trezno napisana in ji ne morem očitati nikakršne pristranskosti, tako da sem tudi po tej plati čisto zadovoljen.

Ima pa ta knjiga eno drugo veliko napako, namreč da je zelo podrobna in temu primerno strahovito dolgočasna. Sestavljena je več ali manj iz dolgega zaporedja dejstev, ki povedo, kaj je ob tej, oni ali tretji priložnosti napisal, rekel ali storil ta, oni ali tretji človek, organ, odbor, itd. Ugotovil sem, da me toliko podrobnosti (in tako nizkonivojskih) pravzaprav ne zanima, zato sem knjigo bral z veliko hitrostjo, da bi se dogajanje vsaj malo hitreje odvijalo; tako je seveda večina podrobnosti šla mimo mene, brez da bi se mi kaj globlje usidrala v spominu. Pa saj se niti niso imele na kaj navezati; če bi hotel človek res pošteno preštudirati takšno knjigo, bi moral imeti nekaj več predznanja o zgodovini Jugoslavije pred in med drugo svetovno vojno. O pred- in medvojnih politikih govori tako, kot da je bralec pasel krave skupaj z njimi in so mu zato brez dvoma vsi do zadnjega pošteno domači; enako velja za politične stranke in vse mogoče take in drugačne državne organe, komiteje, odbore in podobne inštitucije, ki so za povrhu ponavadi predstavljeni tudi samo s kratico (na srečo je na koncu knjige slovar kratic). No, kljub temu sem naletel v tej knjigi na precej zanimih stvari.

Treba je priznati, da čim na prizorišče stopijo komunisti, so bizarnosti zagotovljene. Neverjetno je, s kakšnimi neumnostmi so znali ljudje priti na dan in se pri tem za povrhu celo jemati resno. Veliko takšnih primerov je pri njihovih pogledih na pravo in sodišča: „novo ali ljudsko sodstvo [...] je pravično in ne formalistično [...] Po novem naj bi presojanje temeljilo na čutu za pravičnost, ki je zasidran v ljudstvu in običajnem pravu“ (str. 12). Noro! Pa saj mora biti vendar vsakomur jasno, kakšen čut za pravičnost je zasidran v vsakem normalnem ljudstvu. To je prav tisti čut, ki nam je dal „oko za oko, zob za zob“, linčanje in podobne zadeve. To je isti čut, na katerega se vedno tako radi opirajo populistični politiki, ko predlagajo zviševanje kazni kot sredstvo za zmanjševanje kriminala, namesto da bi odpravljali vzroke zanj. Hvala lepa za tako pravičnost. Phe. Kdorkoli se poskuša sklicevati na čut za pravičnost, zasidran v ljudstvu, jasno pove, kaj hoče: hoče se izgovarjati na pobesnele, maščevalne in krvoželjne ljudske množice, da bo v njihovem imenu tem lažje masakriral svoje nasprotnike. Da ne govorimo o tem, s kako popolnim pomanjkanjem občutka za sramežljivost so uporabljali tu skoraj iste izraze kot nacisti le nekaj let poprej. Kaj vse se je v tretjem rajhu počenjalo v imenu “the healthy instincts of the people”. Tudi na ljudska sodišča so se že spomnili. No, na ljudska sodišča se je verjetno spomnil že tudi kdo drug pred njimi; vsakdo, ki so se mu zdeli pač običajni pravniki prepočasni in preveč sitni, pa se je zato pri klanju nasprotnikov raje oprl na ljudstvo in njegov zdravi občutek za pravičnost. Kar pa me pri vsej tej zgodbi z ljudskim sodstvom še najbolj živcira, je ta njihova preklemanska hinavščina. Meni je seveda popolnoma jasno, da se komunizma ne da vpeljati, brez da bi zatrl razne družbene sloje, ki mu nasprotujejo — bogataše, kapitaliste, klerikalce, reakcionarne kmete in malomeščane, itd. — prav, nimam nič proti; naj bi pač komunisti lepo naravnost povedali: teh in teh se mislimo znebiti, ker vidimo, da drugače ne gre, in naj bi jih postavili pred zid in postrelili; tega jim res ne bi mogel zameriti. Ta njihova salamenska hinavščina in nenehno opletanje z ljudskim čutom za pravičnost me pa prav res spravlja ob živce.

Kakorkoli že, na te podobnosti s fašističnim sodstvom je že takrat opozoril nek odvetnik Stanovnik. Boris Kidrič je to primerjavo zavrnil, „češ da je fašizem sodil ljudstvu, da pa ljudska oblast ni anarhija, ampak nadzor ljudstva nad organi oblasti, kar je »znak naše globoke demokracije«.“ (Str. 413-4.) Kakšno nakladanje! Kakšna hinavščina! Včasih se že sprašujem, če so ti ljudje nemara celo res verjeli v nebuloze, ki so jih takole brez prestanka širili.

Takšnih primerov o novih načelih v sodstvu je v knjigi še precej; str. 14, 44, 46, 382, 411-2. Večkrat se omenja tudi zgledovanje po sovjetskem sodstvu; str. 12, 16; pa načelo, „po katerem je ničen vsak pravni posel, ki nasprotuje skupnemu interesu“ (str. 46); „»[...] po ustavi najdoslednejše demokracije na svetu, t.j. po stalinski ustavi [...]«“ (str. 48). (Heh, sicer pa se na str. 97 vidi, da ko je govora o demokraciji, še posebej o resnični ali ljudski demokraciji, to praviloma pomeni oblast ljudstva, doseženo z revolucijo.)

Bizarno je tudi navodilo iz leta 1944: če razmere ne dopuščajo niti običajnega sodnega procesa niti sodbe v odsotnosti, „»so odgovorni faktorji upravičeni izvršiti kazen pred tako razpravo« in nato sodišču predložiti dokaze za naknadno sodbo“ (str. 25). Na str. 47-8 pa je omenjen razmislek z začetka 1945, da ni pametno prezgodaj uvesti predpisov s področja zasebnega prava, da se ne bodo kmetje prekmalu spet začeli prepirati in pravdati med sabo. Pravzaprav so z uvajanjem predpisov tudi sicer nalašč odlašali, tako da so lahko iniciativo prevzeli Ozna in izredna sodišča (str. 50).

Septembra 1943 so razglasili obvezno mobilizacijo v OF; „odtlej ni več mogoče govoriti o prostovoljnosti vstopa v NOG“ (str. 16). Tudi kasneje so pogosto označevali pasivnost, sredinskost in podobne zadeve kot problematične, takšne ljudi pa so razglašali za čakalce in špekulante (str. 96, 274). To me vsekakor živcira; grdo se mi zdi pričakovati od ljudi, da se bodo med vojno upirali okupatorjem in tako nosili svojo kožo naprodaj. Vsekakor je lepo, da so nekateri to pripravljeni početi, grdo pa se mi zdi pričakovati takšno junaštvo od vseh. To je skoraj tako grdo kot zahtevati od ljudi, da naj se pošteno obnašajo (npr. naj ne kradejo, četudi imajo priložnost za to); takšne reči preprosto niso v človekovi naravi. Grdo in nerealistično je zahtevati od ljudi, naj ravnajo v tako hudem nasprotju s človeško naravo.

Februarja 1945 so dobili organi za notranje zadeve pravico „pošiljati ljudi na prisilno delo brez sklepa sodišča“, kar so utemeljevali s tem, da gre za obliko mobilizacije; takrat so začela nastajati tudi prva kazenska taborišča (str. 194).

Politične kriterije so upoštevali tudi „pri delitvi socialne podpore [...] Upravičenost do podpore so ugotavljali na zborih volilcev“ (str. 197). Sramota!! Podpora bi morala temeljiti na potrebah, ne pa na političnih kriterijih ali zaslugah ali podobnih neumnostih.

KPJ je bila „prepričana, da bi se nacionalno vprašanje po zmagi revolucije v Italiji samo od sebe pravično rešilo“ (str. 119) in so v ta namen sodelovali z italijanskimi komunisti. Tudi „avstrijska KP je slovenski KP organizacijsko prepustila Koroško“ (str. 121). Vse to se mi zdi prav impresivno in sem zelo radoveden, kako bi se stvari razvijale, če bi po vojni Avstrija in Italija res postali komunistični. Pravzaprav dvomim, da bi nam prepustili kaj ozemlja, saj povojna zgodovina kaže, da so bile komunistične države praviloma strahovito nezaupljive druga do druge in so svoje nacionalne interese varovale še bolj ljubosumno kot kapitalistične države. No, saj že na str. 122 vidimo primere, da ti dobri odnosi z Italijani niso trajali dolgo.

Zanimiv je razdelek na str. 123-129, ki govori o raznih idejah, ki so se pojavile v zadnjem letu vojne na temo takšnih in drugačnih federacij in konfederacij raznih balkanskih držav.

Stalin in Churchill sta se ob neki priložnosti dogovorila, da si bosta delila vpliv v Jugoslaviji v razmerju 50:50, vendar so Britanci kmalu ugotovili, da iz tega ne bo nič; jugoslovanske oblasti so njihov vpliv zavračale, toliko raje pa so se obračale k Sovjetom (str. 117-8, 132-3, 152, 338-9).

V splošnem je torej ta prevzem oblasti potekal nekako tako, da so komunisti pač ves čas skrbeli za to, da so prišli njihovi ljudje na vse pomembne položaje, ovirali so delovanje drugih političnih strank in podobnih skupin, pod vpliv države so skušali spraviti čim več gospodarstva (npr. z zaseganjem premoženja ljudi, ki so jih obtožili vsakovrstnih zločinov proti NOG; str. 262), za dogovore npr. z zahodnimi zavezniki se niso prav dosti menili, nasprotnike je preganjala tajna služba (Ozna), itd. To me pravzaprav v mnogočem spominja na nacistični prevzem oblasti v 30. letih; očitno potekajo vse te reči po približno istem kopitu. Z zariplim vzklikanjem parol moraš narediti toliko hrupa, da postane normalna politična razprava nemogoča; popolnoma bizarne stvari moraš ponavljati s popolnoma resnim obrazom tako dolgo, da se začnejo ljudem dozdevati normalne; nato pa po eni strani z ukrepi na terenu (po možnosti s pomočjo nasilnih in na pol tajnih organizacij) zatiraš nasprotnike in potencialne nasprotnike, po drugi strani pa počasi in s primernim zavlačevanjem vpeljuješ potrebne spremembe v zakonodaji (str. 190) in to tako, da lahko tvoji naivni nasprotniki še karseda dolgo časa upajo (prim. str. 150), da se vse skupaj le ne bo končalo tako slabo, ko pa se zavedo, da se v resnici bo, je za njih že davno prepozno; če izvajaš kakšne volitve, si ne pomišljaj narediti iz njih farse (str. 260). Tudi v tej knjigi se vidi, da so še vse tja do leta 1946 razne predvojne stranke poskušale nekako delovati (str. 173), celo kakšen časopis so jim še dovolili kdaj pa kdaj izdajati; njihovo samostojno delovanje so sicer ovirali (str. 168, 351), so jim pa dovolili, da se poleg KPJ vključijo v nekakšno „ljudsko fronto“; istočasno pa so komunisti pridno likvidirali (str. 304), zapirali in konfiscirali vse, kar jim je bilo preveč v napoto, in v imenu varovanja pridobitev NOG (str. 312, 392) in preganjanja reakcije vztrajno ožili spekter še sprejemljivih političnih stališč (str. 333).

Po nekaj sporazumih med Titom in Šubašićem (predsednikom kraljeve vlade v izgnanstvu) leta 1944 je bila oblikovana skupna Tito-Šubašićeva vlada (str. 170), ki je vodila državo v letu 1945. Hecno se mi zdi, da je kralj tem dogovorom precej trdovratno nasprotoval (str. 140); pa menda ni nesrečnik mislil, da ima še kakšne resne možnosti za vrnitev na oblast? Kakorkoli že, Britanci so upali, da ta skupna vlada pomeni nekaj možnosti za ohranitev nekaterih demokratičnih svoboščin, vendar iz tega seveda ni bilo nič (str. 156). Tudi do kakšnih resnih kompromisov med komunisti in nekomunisti v tej vladi ni prihajalo (str. 319).

Jugoslavija je maja 1945 za nekaj časa zasedla obmejna ozemlja v Italiji in Avstriji in se tam ni ravno strahovito lepo obnašala (str. 220-224, 228-9).

Nemške vojne ujetnike so leta 1945 poslali na 2000 km dolg „sramotilni marš“ v Vojvodino, pri čemer jih je veliko seveda pomrlo (str. 247).

Uničevanje okupatorskih grobov in pokopališč (str. 256), „ker je potrebno čimprej odstraniti vse spomine na okupacijo“. Uh, še dobro, da so potem naslednjih 45 let ob vsaki priložnosti na veliko govorili o drugi svetovni vojni in z njo povezanih zadevah.

Vlada je hotela podreti žico okoli Ljubljane že 11. maja, kar pa so na zahtevo Ozne malo odložili, „sicer bi jo oviralo pri čiščenju“ (str. 260).

Prikladen način, kako izboljšati svoj rezultat na volitvah: vpelješ izgubo volilne pravice kot kazen za razne zločine, ki jih definiraš tako, da so jih tvoji politični nasprotniki večinoma krivi. (Str. 263, 300-1, 328, 332; oz. jih kar črtaš iz volilnih imenikov preprosto zato, ker se pač ne strinjajo s tabo: str. 344.) (Na lokalnih volitvah poleti 1945 je imelo volilno pravico okoli 60% prebivalstva; str. 301.) Na splošno se mi zdi jemati ljudem volilno pravico velika in popolnoma nedopustna svinjarija, pa ne glede na to, kaj so storili. Če se ne motim, te barbarske navade pri nas dandanes nimamo, ponekod po svetu pa jo še poznajo; najbolj znan primer so verjetno ZDA. Po drugi strani pa moram priznati, da me ta ukrep niti ne moti, če je uperjen proti primernim družbenim slojem. „Obsojenci za gospodarsko kolaboracijo so seveda izgubili tudi državljanske pravice, kar je pomenilo, da se premožnejši sloj slovenske družbe ni mogel udeležiti volitev leta 1945.“ (Str. 273.) Pa še prekleto prav jim je, golazni buržujski!!!

Kakorkoli že, gospodarsko kolaboracijo so definirali dovolj na široko, da so ji podjetja, ki so med vojno kakorkoli delovala, pravzaprav bolj težko ušla. Tako so sledili procesi, na katerih so zaplenili banke, tiskarne, razne tovarne in podobno (str. 276-7). Dovolj je bilo že, da „obdolženci niso storili vsega, kar je bilo v njihovi moči, da bi preprečili kolaboracijo“ (str. 277). Nek tovarnar se je v svoji obrambi skliceval na to, da je med vojno veliko denarno pomagal OF, na kar pa je sodišče odgovorilo, da je to očitno počel iz koristoljubnih namenov, torej ne šteje! (Str. 278.) Preganjali oz. preurejali so tudi društva (str. 284-6).

Zaplemba premoženja je kočljiva zadeva. Po eni strani je jasno, da je takšen ukrep nujen, če hočeš vzpostaviti komunistično družbo, saj drugače zlepa ne bi mogli doseči primerne stopnje enakosti med ljudmi; po drugi strani pa se to zelo rado izrodi v navadno plenjenje, s katerim se okoriščajo tvoji agentje, kot vidimo tudi na str. 265. Še posebej pa me živcira, da so za zaplembo premoženja tako radi uporabljali montirane sodne procese, namesto da bi vpeljali kak primeren zakon in premoženje zaplenili lepo po zakonu.

Komuniste sem si vedno predstavljal kot zagovornike pravic žensk, vendar je tu videti med njimi pogosto presenetljivo veliko nazadnjaških stališč. „Politbiro ni bil zadovoljen s pojavi feminizacije (npr. pri AFŽ), Kidričevo mnenje je bilo, naj se forsira tip ženske gospodinje (ne pa »frajle«) in bil proti »tem mladim puncam«.“ (Str. 296.) Podobno pravi Kraigher, „da je potrebno še naprej delovati proti raznim samostojnim ženskim organizacijam, kakor tudi proti feminizmu, ki se pojavlja v AFŽ“ (str. 374).

Pri volitvah jih je najbolj zanimala volilna udeležba, ki naj bi bila čim višja, volitve (in volilna kampanja) pa so bile predvsem sredstvo aktivacije množic; str. 302, 392. Priprava volilnih imenikov za volitve v ustavodajno skupščino je bila še ena bizarna zadeva: „te sezname so nato brali na t.i. ljudskih konferencah, kjer je vsakdo lahko predlagal, koga naj se zbriše z volilnega imenika, ker tega ni vreden“ (str. 343). Te volitve so bile tudi sicer hecna zadevščina. Opozicija je naznanila, da se jih „ne bo udeležila, ker ne more neovirano sodelovati v pripravah“ (str. 351). Tako je bilo mogoče izbirati le med listo „ljudske fronte“ (v kateri so bile poleg komunistov še razne druge skupine, seveda brez pravega vpliva) in „črno skrinjico“ brez liste (str. 361). To je spet bizarno: kaj naj bi imela vsaka stranka/lista svojo skrinjico, da potem volilec vrže svoj listek v eno od njih in pri tem lahko vsakdo vidi, v katero ga je vrgel? Pa kako lahko nekdo z resnim obrazom predlaga nekaj tako slaboumnega? Saj popolnoma razumem, da ti včasih pač ni do tega, da bi izvajal poštene volitve; ampak zakaj potem taka hinavščina, zakaj ne bi preprosto rekel: volitev ne bo, mi odločamo o vsem in konec? (Saj vem, zakaj: zato, da vidiš, kateri so glasovali za črno skrinjico, in tako veš, koga je treba preganjati; pa zato, ker ti je volilna kampanja primeren izgovor, da obmetavaš ljudi s svojo propagando.) Še vseeno pa ne vem točno, kako si je kdorkoli predstavljal ta koncept črne skrinjice: če bi ta recimo dobila večino (v nekaterih okrajih jo celo res je, str. 366), kaj bi se potem zgodilo? Bi ustavodajno skupščino sestavljala na pol prazna dvorana? Bi debatirali o ustavi stoli in gluhe stene? Aha, zdaj mi je prišlo nekaj na misel: če se glasuje tako, da vržeš glasovnico v skrinjico, potem ne obstaja koncept neveljavne glasovnice (kot pri dandanašnjih volitvah). Zato so tisti, ki se ne strinjajo s tabo, v skušnjavi, da sploh ne pridejo na volitve. Ker pa si želiš visoke volilne udeležbe, jim ponudiš črno skrinjico, tako da lahko pridejo in vendarle glasujejo, ne da bi te podprli. Še vseeno pa je vse to pošteno absurdno.

Te volitve so bile tako ali tako bolj farsa; str. 364-5 kaže številne primere zlorab, pretresanja glasov iz črne skrinjice v rdečo, ustrahovanja volilcev, itd. Malo sem sicer upal, da bodo tu kaj bolj dokumentirane tiste znane govorice, da so bile skrinjice zasnovane tako, da se je slišalo, ali si vrgel kroglico v črno ali v rdečo (ena da je bila tapecirana, druga pa ne), vendar so te reči tudi tukaj navedene zgolj kot govorice, brez kakšne dokumentarne podkrepitve. Sploh pa mi ni čisto jasno, zakaj bi bilo potrebno takšno kompliciranje, če pa sta dve ločeni skrinjici in lahko volilca opazuješ, v katero oddaja svojo kroglico? No, tehnično gledano bi bilo mogoče narediti tako, da daš roko notri in potem odvržeš kroglico levo ali desno, ne da bi se od zunaj videlo, na katero stran si jo oddal, vendar ta tehnologija ne podpira več kot dveh skrinjic, kar pa bi bilo teoretično gotovo treba podpreti. Kakorkoli že, v praksi so bila ta vprašanja tako ali tako nepomembna, saj so bili komunisti pač odločeni zmagati ne glede na mnenje volilcev. Poleg tega tudi ustavodajna skupščina ni imela posebnega vpliva: „Besedilo ustave je bilo pripravljeno že pred sklicem ustavodajne skupščine“ (str. 392). Razdelek o ustavi in debatah o njej je vseeno zanimiv (str. 392-400). Na svoji prvi seji je ustavodajna skupščina tudi razglasila Jugoslavijo za republiko (str. 368).

Volilno pravico pri teh volitvah v ustavodajno skupščino so imeli tudi mladoletniki, če so se borili v partizanih (str. 364). Vojaki so lahko glasovali v kraju, kjer so službovali, pri čemer je sistem dopuščal tudi zlorabe, da so glasovali po večkrat (str. 365).

Po teh volitvah so nekateri mislili, da bodo v KPJ prevladala zmernejša stališča o revoluciji, vendar se je KPJ v resnici pošteno lotila nadaljnjega utrjevanja svoje oblasti (str. 372). Vlogo OF so začeli zmanjševati in namesto nje poudarjati sindikate (str. 374-5, 384, 401-2); pod pretvezo zmanjševanja javne uprave so naganjali politično nezanesljive uslužbence (str. 377); prevzeli so nadzor nad tiskarnami (str. 387); preganjali so trgovce, tovarnarje in podobne ter jih z raznimi izgovori obsojali na (med drugim) zaplembo premoženja, da bi prišlo čim več gospodarstva v državne roke (str. 416-24). V kasnejših letih se je utrjevanje oblasti še nadaljevalo (str. 426)

„Množicam naj bi razložili, da nimajo pravilnega odnosa do oblasti, ker preveč nergajo proti zakonom in kritizirajo.“ (Str. 390-1.) Ho ho ho ho :-) Še ena izjava, ki si zasluži mesto v antologiji bizarnih izjav, s katerimi komunizem res ni skoparil. Sicer pa je to ena od redkih stvari, s katero bi se verjetno strinjali pripadniki oblasti v vseh političnih sistemih in ureditvah.

Pa še en prispevek za antologijo: Kidrič je „odgovoril tudi na vprašanje, kakšne pravice bo v bodoče imela nemška manjšina v Sloveniji. Dejal je, da ne bo imela nobenih, ker je ne bo.“ (Str. 408.)

V zadnjem poglavju je večkrat omenjen nek sodnik po imenu Heliodor Modic (alias Heli; str. 407, 416). Prav radoveden sem, kaj so imeli njegovi starši v mislih, ko so mu izbrali takšno ime. Zakaj bi šel človek poimenovat otroka po obskurnem grškem romanopiscu (pa čeprav je njegova Etiopska zgodba zelo prijetno branje)? No, mogoče ju je navdihnil kak drug Heliodor ali pa sama etimologija imena.

Na koncu knjige je tudi seznam literature, v katerem sem našel lepo število knjig, ki bi jih bilo tudi še zanimivo prebrati.

No, ta knjiga je zame po svoje zanimiva še iz nekega drugega razloga. Že ko sem jo začel brati, sem opazil, da je stavljena v palatinu, kar je sicer pri naših založbah redkost. Ko sem prišel do strani 12, sem opazil na enem mestu ldots, kjer bi morale biti tri pike, kar je bilo (skupaj s palatinom) zelo jasen namig, da je bila najbrž stavljena kar v TeXu (kar je pri naših založbah verjetno še večja redkost, če odmislimo kakšne matematike). Ob tem sem se spomnil, da so se neki moji znanci tam v zgodnjih devetdesetih ukvarjali s stavljenjem knjig v TeXu za Cankarjevo založbo. Ob pogledu na kolofon sem ugotovil, da je to res ena od tistih knjig, ki so jih postavili oni. To, da so imeli prste vmes računalnikarji, se vidi tudi na str. 92: „RimoKatoliške cerkve“ z veliko črko na sredi besede bi takrat na začetku devetdesetih verjetno lahko spravil skupaj le kak računalnikar.