English no easy

Ena cvetka iz včerajšnjega Dela (iz sicer čisto zanimivega članka o britanski princesi Ani):

V kolumni Waste not, Want not (Ne smetiti, ne si želeti) je zapisala, da je zmanjševanje količine odpadkov nekaj, s čimer lahko vsakdo pomaga planetu, pozvala je ljudi, naj bodo skrbni pri porabi, tudi energije, in naj pripomorejo k ohranitvi prihodnosti na podeželju. [iz članka Saše Bojc „Princesa, ki nikoli ne bo kraljica“, Delo, petek, 14. avgusta 2020, str. 15; archive.is, archive.org]

Kako lahko kdo tako zgrešeno razume frazo waste not, want not? Mar ji ne bi moralo že dejstvo, da med „smetiti“ in „želeti“ ni nobene pametne zveze, povedati, da si mora tadva glagola razlagati v kakšnem drugem pomenu kot pa ravno v najpogostejšem in najočitnejšem? In če bi pomislila na to, bi ji takoj postalo jasno, kateri par pomenov mora izbrati.

Waste lahko pomeni tudi „tratiti“ — razsipno, potratno, nezmerno trošiti nekaj, česar imamo le omejeno količino. In want seveda lahko pomeni tudi „manjkati, primanjkovati“, čeprav se ga v tem pomenu uporablja malo drugače kot v slovenščini (pri nas rečemo „nečesa mu manjka“, v angleščini pa “he wants something”, torej je tisti, ki mu nečesa manjka, v slovenščini predmet, v angleščini pa osebek). Ta pomen glagola want je sicer v angleščini dandanes rahlo starinski, ampak to nas v ustaljeni frazi res ne bi smelo presenetiti.

Ko smo si tako izbrali primeren pomen obeh glagolov, lahko tudi opazimo, da ju je bolje razumeti ne kot nedoločnika, pač pa kot velelnika (v sicer za današnje pojme starinski obliki “X not” namesto “do not X”) in ne kot nedoločnika. Fraza waste not, want not torej nima nobene zveze s smetenjem in želenjem, pač pa se nam pokaže kot tipičen ljudski moralni nauk: „ne bodi potraten, pa ne boš trpel pomanjkanja“.