Landovrski baptisti v Mladini
V trenutni številki Mladine na webu je tudi en čisto zanimiv članek Marcela Štefančiča jr. Vendar pa v delu, kjer govori o histeričnih odzivih nekaterih ameriških pobožnjakarjev na knjige o Harryu Potterju, vsebuje tudi tole cvetko:
na spletni strani Landovrske baptistične cerkve, "ki odrešuje že vse tja od leta 1620", pa je pisalo, da je sežiganje Potterja del "duhovnega prebujenja", ki je Ameriko zajelo po 11. septembru - in seveda, da se kristjani sežiganja knjig ne sramujejo, da jih sežigajo že več kot 2000 let, da je Landovrska baptistična cerkev doslej sežgala že več kot 3,4 milijona knjig, da je to promocija njihove vere v Jezusa Kristusa in ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko naredi kristjan.
Avtor bodisi (1) ne ve, da je Landover Baptist Church le satira, bodisi (2) to ve, pa je ta podatek raje zanemaril, ker potem teh njihovih bizarnosti ne bi mogel vključiti v svoj članek. V vsakem primeru sem rahlo razočaran — možnost (1) je žalostna, kajti ameriški verski fanatiki sicer res znajo priti na dan z vsakovrstnimi bizarnostmi, ampak web site landovrskih baptistov je pa le toliko čez rob, da človek že skoraj mora podvomiti v njihovo resnost; možnost (2) pa je še bolj žalostna, ker je to neke vrste goljufija in tega od Marcela Štefančiča ne bi pričakoval.
Labels: misc
7 Comments:
A niso nemški protestantski študenti prvi začeli sežigati knjige tam nekje potem, ko je Luter zabil one teze?
Sicer pa, vsak se lahko zmoti. Verjetno je iskal kaj v tem smisluin ni mogel verjeti, da se mu je nasmehnila takšna sreča, pa je potem pozabil vse skupaj preveriti.
A niso nemški protestantski študenti prvi začeli sežigati knjige tam nekje potem, ko je Luter zabil one teze?
Čisto mogoče -- na sežiganje knjig se ne spoznam pretirano dobro. Priznam sicer, da bi me presenetilo, če se ne bi izkazalo, da so knjige veselo sežigali že v antiki. Gibbon npr. pravi, da ko je prišla Aleksandrija v roke Arabcem, je vsebina knjižnice kar šest mesecev zadoščala za ogrevanje v vseh mestnih kopališčih. "But if the ponderous mass of Arian and Monophysite controversy were indeed consumed in the public baths, a philosopher may allow, with a smile, that it was ultimately devoted to the benefit of mankind." :)))
Je pa res, da dokler so bile knjige rokopisne, so bile redkejše in dražje, zato je bilo najbrž tudi sežiganja manj.
Sicer pa, vsak se lahko zmoti. Verjetno je iskal kaj v tem smisluin ni mogel verjeti, da se mu je nasmehnila takšna sreča, pa je potem pozabil vse skupaj preveriti.
Se strinjam, da se vsakdo lahko zmoti [čeprav, kot rečeno, se mi zdi rahlo žalostno, da nekdo pri landovrskih baptistih ne opazi, da gre za satiro -- no, ampak se ne smem preveč pritoževati, saj so bili tudi že primeri, ko so ljudje resno vzeli celo The Onion :))]. Precej bolj problematično se mi zdi to, da človek tega potem nič ne preveri -- to bi po mojem novinar vendarle moral narediti (sploh v takšnih "too good to be true" situacijah).
ampak pri vseh obupnih bizarnostih, ki se jih dandanes domislijo verniki, se vendar ne smes cuditi, ce kdo kaj takega vzame resno. pomisli samo na druzino Freda Phelpsa. kako naj se locimo namisljene verske blazneze od tapravih? a obstaja kaksna formula?
Priznam, res obstaja neko netrivialno vmesno območje, pri katerem je iz vsebine težko sklepati, ali gre za satiro ali ne. No, meni se je pač zdelo, da so landovrski baptisti dovolj odbiti, da bi človek moral vsaj posumiti, da gre mogoče za satiro -- čim pa bi posumil kaj takega, bi se moral tudi čutiti dolžnega, da stvar preveri; in potem bi zelo hitro ugotovil, da je v tem primeru to res satira.
V časopisih se najdejo določene v nebo vpijoče netočnosti in potvarjanja podatkov. Tako sem npr. že ničkolikokrat prebrala, da Rowlingova sedaj zares piše osmo knjigo o Potterju ipd. Se jim očitno ne da preveriti ali pod pritiskom roka za oddajo za to zmanjka časa.
To je res, ja. Jaz sem opazil nekaj podobnega glede Tolkiena, in sicer pred nekaj meseci, ko je izšla knjiga The Children of Húrin. Nekateri naši časopisi so naslov navajali v slovenščini kot Otroci iz Húrina ali nekaj podobnega, ker se avtorji očitno niso zavedali, da je Húrin oseba, ne pa npr. kraj, in da govori knjiga v bistvu bolj ali manj le o dveh otrocih.
No, kakorkoli že, pri dnevnih časopisih to še nekako razumem, Mladina pa je vendarle revija, ki izhaja enkrat na teden, torej bi človek mislil, da imajo malo več časa za preverjanje dejstev.
Mislim, da je tukaj možnih več razlag, zakaj je toliko napak.
Prvič imamo ljudi, ki izhajajo iz nekega vrednostnega sistema. Recimo, da imamo klerikalca, ki išče nekaj s čimer bi osmešil liberalce. Iskal bo in iskal in vmes bo naletel na kakšno novico dvomljive vrednosti. In bo napisal članek o tem, po eni strani vesel, da je nekaj našel, ali pa celo vedoč da je vse skupaj neumnost, upajoč, da tega ne bo nihče opazil. Naš Marcel bi spadal v to kategorijo.
Potem imaš ljudi, ki bi radi pisali o kakšni zanimivi zunanjepolitični temi, pa pristanejo pri kakšni knjigi, ki je v življenju nikoli ne bi prebrali sami od sebe. Sledi, da v članek investirajo čim manj dela, vse skupaj od kod prepišejo, slabo prevedejo. Imaš potem te otoke s Hurina.
Spet imaš ljudi, ki vedo kako se prodajati. Če napišeš, da bo izšel novi del Gospodarja Prstanov, takoj vzbudiš pozornost, tudi če nimaš ničesar s čimer bi lahko svoj članek upravičil.
Tako, nekaj možnih vzrokov.
Post a Comment
<< Home