KNJIGA: Gogolj, "Večeri na pristavi"

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Večeri na pristavi blizu Dikanjke. Mirgorod. Prevedel Franc Terseglav. Ljubljana: DZS, 1951. 336 str.

Ah, dobri stari komunistični časi, ko je bila DZS še Državna založba, imela zvezdo v logotipu in dejansko izdajala knjige, vredne objave in branja.

Rajnkega leta 1987 (kreh, kreh) sem se prvič naročil [oz. verjetno bolje rečeno: so me naročili :)] na revijo Pionir s podnaslovom „poljudnoznanstvena revija za mladino“. Šolsko leto 1987/88 je bilo menda zadnje, v katerem je izhajal v majhnem formatu (približno 16 × 23,5 cm); naslednje leto so prešli na večji, A4 podoben format, nekaj let kasneje so se preimenovali v Geo in kmalu zatem prenehali ciljati le na mladino; postali so čisto splošnonamenska poljudnoznanstvena revija, kar so še danes.

Prvega ne pozabiš nikoli, je zapisal Slavko Grum v Dogodku v mestu Gogi. In meni je tisti prvi letnik Pionirja vedno ostal v lepem spominu. Zdajle sem po dolgem času spet malo listal njegove številke in se mi bolj in bolj dozdeva, da je bila to res prav dobra revija. Čeprav je bil mišljen kot revija za mladino, se mi zdi velika večina člankov takih, da bi bili še dandanes prav primerni tudi za odraslega bralca. Tudi po razmerju med količino besedila in ilustracij revija ne deluje kaj posebej mladinsko — po mojem je v dandanašnji Gei več slik in manj besedila kot v tistih starih številkah Pionirja.

Pa tudi po raznolikosti tematik ni takratni Pionir nič zaostajal za današnjo Geo, nemara je bil še kakšnega pol koraka pred njo. Tisto leto so imeli kar dve seriji člankov o književnosti. Na eno, „Nenavadni pisci in njihove knjige“ (ki je obdelala Cervantesa, Sternea, Wildea in R. L. Stevensona), sem bil že popolnoma pozabil in sem jo šele zdaj spet opazil ob prelistavanju starih številk; takrat sem bil za tiste članke še premajhen, gotovo so se mi zdeli preveč dolgočasni. Druga serija člankov pa je bila na temo „Grozljive zgodbe“ in je imela članke o Walpoleu in drugih angleških gotikih, pa o E. T. A. Hoffmannu, Poeju, o piscih vampirskih zgodb — in o Gogolju. Mislim, da sem tu prvikrat slišal za Gogolja. Že takrat sem rad bral, četudi bolj šund (no, saj bi še dandanes bolj užival v šundu kot pa v čem kakovostnejšem), zdi pa se mi, da sem imel že takrat po malem tudi nagnjenje do bizarnosti, kolikor je to pač pri tistih letih in pri izboru knjig v lokalni knjižnici mogoče. Vse tiste članke o grozljivih zgodbah sem vzel kot dragocena priporočila, kaj se splača prebrati, in prej ali slej tudi res poskusil prebrati dobršen del tam omenjenih stvari. Z velikim užitkom sem prebral Drakulo in vso Poejevo prozo, kar mi je je prišlo pod roke; tudi Otrantski grad je bil za silo užiten; Hoffmannovi Hudičevi napoji pa so mi bili ob prvem poskusu predolgočasni in nisem prišel daleč — najbrž sem bil še premajhen; precej let kasneje sem poskusil znova: ker mi tista lokalna knjižnica ni bila več pri roki, sem si jih sposodil kar v NUKu in jih potem bral v tamkajšnji čitalnici. Užival sem v romanu, malo pa tudi v pogledu na nesrečnike, ki so sedeli tam okoli mene in se gulili kdo ve kakšne suhoparne blodnje iz svojih enormno debelih in brez dvoma na smrt dolgočasnih učbenikov.

(Mimogrede, v 9. številki tistega letnika, maj 1988, je tudi članek Damjana Ovsca ob izidu Trdinovih Podob prednikov. Ubogi založniki jih še zdaj niso prodali; lani so jih ponujali na Dnevih knjige po 500 SIT in zdi se mi, da se jih tudi v Konzorciju še vedno dobi za ta denar. Res je skrajni čas, da se lotim branja.)

No, zdaj sem tule malo zataval, skoraj tako kot Proust pri svojih magdalenicah. Ampak saj tudi Gogolj vsake toliko časa malo zatava, seveda čisto nalašč — njegov pripovedovalec v tehle zgodbah je strašansko klepetav. Skratka, v tistem Pionirju sem menda prvič slišal za Gogolja; kot se za serijo člankov o grozljivih zgodbah tudi spodobi, je bil poudarek tam predvsem na zgodnjem, romantičnem delu njegovega opusa. Pravzaprav se mi zdi velika sreča, da sem se seznanil z njim na ta način. Zdi se mi, da literarna zgodovina pri Gogolju ceni predvsem njegova kasnejša, realistična dela; v šoli ti govorijo o Mrtvih dušah, pa o petrograjskih novelah, kot je Plašč; mogoče še o Revizorju; ampak to, da je možakar pred tem napisal tri zbirke čudovitih romantičnih povesti o ukrajinskem podeželju in folklori, ti pa komaj povejo. Meni pa je, priznam, tale romantični del njegovega opusa veliko ljubši. To je tisto, kar sem Gogoljevega najprej prebral, in to po večkrat. Malo zatem sem enkrat poskusil brati tudi Mrtve duše, ampak sem bil verjetno spet še premlad zanje in sem jih kmalu pustil, ker so me dolgočasile; prej ali slej jih bom, upam, vendarle prebral, vendar se mi nič ne mudi z njimi. Plašč in še nekaj podobnih novel sem prebral v srednji šoli in so mi bile še kar všeč, ampak mi ni nič do tega, da bi jih prebral še enkrat — razen mogoče ene; naslov sem pozabil, mogoče Portret ali nekaj podobnega, temelji pa na podobni ideji kot Slika Doriana Graya. — Revizor je bil, priznam, zelo zabaven in bi ga z veseljem prebral še kdaj. Ampak ne glede na vse to ni nobenega dvoma, da so mi od vseh Gogoljevih del najljubše ravno pripovedke iz zgodnjega, romantičnega dela njegove pisateljske poti.

Skratka, Gogolj je izdal tri zbirke teh pripovedk, dva dela Večerov na pristavi in nato še Mirgorod; vse troje je prevedeno v tej knjigi. Prevod se mi zdi odličen (kolikor človek pač lahko o tem kaj reče, ne da bi poznal izvirnik); to, da je jezik star petdeset let, mu je pri tem zgolj v pomoč, ni pa v njem nobene od tistih značilnosti, ki gredo človeku pri petdeset let stari slovenščini včasih na živce, ker so že toliko starinske, da te začnejo motiti.

Mislim, da se tem zgodbam marsikje pozna, da je Gogolj, ko jih je pisal, živel ne prav srečno življenje nekje v Petrogradu, v velikem mestu, daleč od rodne Ukrajine in njenega podeželja. Zato ima človek ves čas po malem občutek, da gleda na stvari skozi tenko kopreno, ki jih malo polepša. Vemo, kakšno je videti življenje kmetov pri kakšnem realistu: prestradani so, prezebli in razcapani, noge namakajo v sveže kravjeke, da se malo pogrejejo, po cele dneve garajo kot črna živina, kadar ne garajo, se ga do onemoglosti nalivajo, medtem pa si še utrgajo trenutek ali dva za kakšen prepir, pretep, občasno klanje in pravdanje in podobne reči. No, saj vse to je najbrž res precej bližje resnici kot pa olepšano idealiziranje kmečkega življenja pri kakšnem romantiku; ampak je pa branje takšnih reči potem rado precej duhamorno.

Kakorkoli že, Gogolj ne pretirava z idealiziranjem, ima pa posluh za lepše strani življenja, ki ga pri kakšnem realistu mogoče človek včasih malo pogreša. Gogoljevi kmetje sicer delajo, ampak znajo pa občasno tudi zaplesati in se poveseliti; niso bogati, ampak stradajo pa tudi ne. Niso podhranjeni in jetični, niso ne duševno ne telesno zakrneli, marsikateri med njimi je še celo prav postaven. Jedo kar obilno in sploh ne slabo; Gogolj opisuje celo preproste jedi s takšnim zanosom in navdušenjem, da so se mi ob branju skorajda začele cediti sline.

In potem je tu še narava. Pri kakšnem realistu bi se kmetje zagrizeno in togotno borili z njo, ona pa bi jim le z največjo nejevoljo naklonila tisto borno skorjo kruha in kakšen žakelj ali dva na pol gnilega krompirja. Tukaj pri Gogolju pa — ja, saj poleti je vroče (str. 271), ampak nekako ne dobiš občutka, da bi bilo tako grozno; in ja, pozimi je mraz, pa še kako mraz (očitno drži tisto, kar so nas učili v šoli o kontinentalnem podnebju: vroča poletja in mrzle zime) in sneg mede kot za stavo (str. 114), ampak je videti to bolj zabavno kot pa grozno. In narava je tu videti precej darežljiva, žito in vsakovrstne druge poljščine prav dobro uspevajo. Mogoče ima to kakšno zvezo tudi s podnebjem; Ukrajina je bila, če se ne motim, že od nekdaj rodovitna dežela, zelo primerna za gojenje žita in verjetno tudi za druge oblike poljedelstva.

Že začetek prve povesti v knjigi je tako romantičen, da človek skoraj utone v poplavi pridevnikov: „Kako opojno, kako razkošno je poletje v Ukrajini! Kako utrujajoče tople so ure, kadar blešči poldan v tihem žaru in se zdi, da neizmerni sinji nebesni ocean, ki se sladostrastno boči nad zemljo, poln nežnih čustev spi, objemajoč svojo drago s svojimi zračnimi rokami.“ (Str. 13. Brez panike, saj ni cela knjiga v takem slogu.)

Pa še nekaj primerov: „Glej, glej, je nadaljevala, mu položila glavo na ramo in uprla oči v brezmejno sinje toplo ukrajinsko nebo, ki je bilo zdolaj zastrto s kodravimi češnjevimi vejami.“ (Str. 59.) V dobesednem smislu je to seveda precej trapasto, saj ni razloga, da bi bilo nebo v eni deželi kaj dosti drugačno kot v kakšni drugi. Po drugi strani pa sem prav vesel, ko končno pri nekom vidim Ukrajino v pozitivni luči — drugače človek dandanes, ko pomisli na Ukrajino, pomisli vedno na same slabe stvari: revščina, radioaktivnost, pomanjkanje demokracije, njihove ženske se morajo prostituirati po celi Evropi, itd., itd. Dobro je, če se človek kdaj pa kdaj spomni, da imajo stvari ponavadi tudi svojo dobro stran, ne le slabih.

„Poznate ukrajinsko noč? Ne, ne poznate je! Le oglejte si jo natančno: [. . . sledi dolg odstavek same romantike, pošteno obložen s pridevniki.] Z vseh strani se zasliši veličastno petje ukrajinskega slavčka; [. . .]“ (Str. 63.) „[. . .] edino mesec je bleščeč in očarujoč plaval po neizmernih prostori razkošnega ukrajinskega neba.“ (Str. 85.)

Konec prve zgodbe, „Sejem v Soročincih“, je nekam hecen. Zgodba sama je zabavna, pogosto vesela, konča pa se z eno pošteno poroko in požrtijo. V zadnjih dveh odstavkih pa je sama otožnost: „Hrušč, hohot in petje so bolj in bolj zamirali. [. . .] Ali ne zgine podobno tako iz našega srca radost, ta lepi pa nestalni gost, medtem ko si posamezni glas zastonj prizadeva, da bi izražal veselje? V svojem lastnem odmevu že sliši otožnost in osamelost in jo sprejema z grozo. Ali se ne porazgubijo podobno drug za drugim veseli prijatelji, tovariši naše burne svobodne mladosti in pustijo svojega starega tovariša samega na svetu? Hudo je biti samemu! Težko mu je pri srcu, žalost ga stiska in nikogar in ničesar ni, kar bi mu moglo pomagati!“ (Str. 39.)

Na več mestih v knjigi se tudi vidi, kako so Ukrajinci postrani gledali na Ruse; ne dvomim v to, da so imeli za to dobre razloge, najbrž jim Rusi še tega niso hoteli priznavati, da so Ukrajinci sploh poseben narod; ampak kakorkoli že, zdi se mi pravzaprav precej pogumno od Gogolja, da je tako pisal o tem, saj je konec koncev takrat že živel v Rusiji in pisal v ruščini za rusko publiko. Tule je npr. opomba na str. 18 (ugibam, da je najbrž prevajalčeva, piše pa ne): „Moskale imenujejo Ukrajinci, ki se štejejo za samosvoj narod, Velikoruse, katere s tem priimkom radi dražijo.“ Pa na str. 90: „Drugi pa so dodajali, da je vsak up zaman, če sta kaj ukradla hudič ali Moskal — kar križ naredi čez.“ In na str. 318: „ »[. . .] Kot sem pozneje zvedel, ti zlodjevi Rusi ščurke celo jedo na zeljnati juhi. [. . .]« “

Človek bi nemara pričakoval, da bo družba takihle ukrajinskih kmetov strog patriarhat, v katerem mrki možje neusmiljeno mlatijo svoje žene. Saj verjetno je to v precejšnji meri tudi res, ampak spodbudno pa je, da najdemo tudi nekaj nasprotnih primerov. „Z možem pa se je pretepala samo v rano jutro, ker samo v tem času sta se videla in še to bolj poredkoma.” (Str. 131.) „ »Mati, vaše burkle so očividno iz železa,« je po kratkem molku dejal tkalec in se praskal po hrbtu. »Moja žena je lani kupila na sejmu burklje, ki je zanje dala petindvajset kopejk, pa od daleč ne bole tako ko vaše...« “ (Str. 132.)

Naslednji odstavek s strani 282 se mi zdi lep in tudi lepo ponazarja Gogoljev pripovedni slog v teh zgodbah. Vidi se, da si je pripovedovalec vzel čas in ti stvari res pripoveduje; tega sem vsekakor vesel. „Čudovito mesto je Mirgorod. Kakšna raznovrstna poslopja so v njem! Nekatere strehe so pokrite s slamo, druge s trstjem, tretje s skodlami. Na desno je ulica, na levo je ulica, ob obeh prekrasen plot; na njem so nataknjeni lonci, za njim pa razkazuje sončnica svojo soncu podobno žolto glavo, se smejejo rdeči mak in rumene velike buče. Razkošje!“ Po eni strani je takšen opis seveda nemogoče jemati resno; ko ga vidiš, s kakšnim navdušenjem popisuje tisto revščino in podrtije, se komajda zadržiš, da se ne bi na glas zasmejal. Po drugi strani pa je to njegovo navdušenje nekako nalezljivo; ker te je že spravil v dobro voljo, si ne moreš kaj, da si ne bi rekel, da je neko zrno resnice pa vendarle v tem; da je pravzaprav lepo, da je nekdo zmožen tudi na zakotnem Mirgorodu videti kaj lepega in čutiti ob njem nekaj navdušenja.

En razlog, zakaj tile ukrajinski kmetje pri Gogolju še kar kolikor toliko za silo dobro živijo, je mogoče tudi čisto zgodovinski. Kot pravi prevajalčeva opomba na str. 148: „Zaporožci so bili kozaki, ki so bivali v krajih za številnimi velikimi slapovi Dnjepra tja do obale Črnega morja. [. . .] Tam so kozaki, ki so po vsej Ukrajini uživali posebne pravice kot popolnoma svobodni kmetje, imeli skoraj samostojnost, avtonomijo. Ker so pravice Zaporožcev, ki so bili zelo bojeviti in samooblastni ter so čestokrat zaradi samovoljnih pohodov v tatarsko in turško ozemlje [. . .] imele zelo neljube posledice v diplomatskem pogledu, so carji te pravice bolj in bolj omejevali in skušali zaporoške graničarje uvrstiti v redno vojsko.“ Na str. 68 se kmečki fantje takole zgražajo nad županom: „ »Mar smo mu sužnji? Mar nismo istega rodu ko on? Slava Bogu, svobodni kozaki smo! [. . .]« “

Je pa tudi veliko mest, ki kažejo, da je vsa ta kozaška slava in svoboda bolj in bolj stvar preteklosti, ne pa sedanjosti. Malo je to najbrž zaradi prej omenjenih zgodovinskih dejstev, malo pa mogoče tudi zaradi tega, ker so se romantični avtorji nasploh radi umikali v preteklost. „ »Kakšna radost! Kakšna svoboda! Ko začnem noreti, se mi zdi, da se vračajo slavni stari časi. [. . .]« “ (Str. 68.) „ »[. . .] vse to je pričalo, da je to pravi Zaporožec. To so fantje! To se ti postavi, si pogladi brke, zažvenketa s podkvami in začne! Pa kako začne! Noge plešejo kakor vreteno v rokah urne predice [. . .] duša se je razmaknila in vse potegnila za teboj... Kje so tisti časi! Ni več Zaporožcev!... [. . .]« “ (Str. 88.) „Spočetka je živel kakor pravi Zaporožec: delal ni nič, spal skoraj tri, štiri dni zaporedoma, jedel za šest koscev in izpil v dušku skoraj celo vedro;“ (str. 124). „ »[. . .] Žalostno postaja na svetu; hudi časi se bližajo. O, spominjam se prejšnjih let, živo se jih spominjam — ne vrnejo se nikdar več! [. . .] Kar tule pred očmi jih vidim, kako jašejo mimo mene kozaški polki! [. . .] Oh, nikdar več ne bom doživel take vojske! [. . .] Nobenega reda ni več v Ukrajini; polkovniki in esauli se grizejo med seboj ko psi, nobenega ni več, ki bi nas vodil. Naši plemiči so se popoljčili in postali hinavski; prodali so dušo, ko so sprejeli unijo, židje pa izžemajo ubogo ljudstvo. O časi, časi, minuli časi! Kam ste šla, leta moja! [. . .]« “ (Str. 172–3.) „Najprej je pel o časih, ko sta načelovala kozaštvu Sahajdačni in Hmelnicki. Takrat so bili drugačni časi: kozaštvo je slovelo po vsem svetu, teptalo s konji sovraga in nihče ga ni smel zasmehovati.“ (Str. 186.)

V zgodbah večkrat nastopijo tudi nadnaravne sile, predvsem hudič in čarovnice. Rezultati so včasih grozljivi, še bolj pogosto pa zgolj smešni; da se jih ugnati, če človek ve, kako. Prizor, v katerem možakar igra karte s trumo čarovnic in drugih peklenskih spak (str. 92–4), je sijajno slikovit in ne zaostaja dosti za prizorom plesa v Burnsovem Tamu O'Shanterju. Kovač v „Božični noči“ vraga kar zajaha in z njim poleti v Petrograd (str. 128). Vrag in čarovnica kot dva stara zaljubljenca: str. 119. Študent v „Viju“ pa uspe čarovnico, ki ga je bila prej jahala po nebu, tako premlatiti s polenom, da revica kmalu zatem umre (str. 235). „ »[. . .] Vidiš, pri nas v Kijevu so vse babe, ki branjarijo na trgu, same čarovnice.« “ (Str. 262.)

Od bolj grozljivih povesti sta mi bili najbolj všeč „Vij“ in „Strašno maščevanje“, od bolj romantičnih pa „Majska noč ali utopljenka“ in „Božična noč“. Fascinantna in precej drugačna od ostalih (predvsem resnobnejša) pa je povest „Graščaki starih časov“, o idiličnem življenju starejšega zakonskega para („Če bi bil slikar in bi se namenil ovekovečiti na platno Filemona in Bavcido, bi si ne izbral nobenega drugega modela ko njiju dva“, str. 202) z otožnim, žalostnim koncem, ko mora mož zadnjih nekaj let med ženino in svojo smrtjo preživeti sam.

Mimogrede, nekoč je tale moj izvod knjige očitno pripadal nekemu Svetopolku Miklavčiču. No, to se vsaj še nekako za silo ujema z dejstvom, da gre za knjigo ruskega avtorja — si predstavljate, da bi dali otroku takšno starosvetno slavjanofilsko ime, iz katerega se že na daleč vidijo kosmata ušesa, platnena obleka, veveričje kože in vse ostale praslovanske parafernalije, on pa bi potem odrastel v bralca kakšnih mehkužnih francoskih ali bognedaj celo nemških romanov? Skratka, to ni problem. Problem je, da je imel možakar očitno zelo posesiven odnos do svojih knjig. Če bi si omislil okusen ekslibris, mu tega še ne bi preveč zameril. Če bi se nekam na naslovno stran lastnoročno podpisal, bi to tudi še nekako razumel. Ampak on si je dal narediti žig s svojim imenom (ne s podpisom, ampak z imenom, stavljenim v čisto navadnih, puščobnih sans-serifskih črkah) — pravzaprav dva različna žiga. Enega, večjega, je pritisnil na začetku in na koncu knjige, drugega, manjšega, pa dvakrat nekje vmes. S štampiljko, tem odurnim pisarniškim pripomočkom, nad knjigo — grobo, neokusno! Mislil sem, da se tako spozabljajo le v knjižnicah. Naj bo gospodu Svetopolku tale odstavek v trajno sramoto in zgražanje. Upam, da se mu bo, ko bodo pajki premlevali tole stran, malo kolcalo, če je še živ, oz. da se bo malo obračal v grobu, če je že umrl.

Kaj naj rečem za konec? Precej mogoče je, da sem pri razmišljanju o tej knjigi pristranski, ker mi pač zbuja nostalgične spomine kot ena od prvih knjig, za katere se spominjam, da sem jih prebral, pa niso eksplicitno otroška ali mladinska literatura. Ampak ne glede na vse to: tole so presneto dobre kratke zgodbe, pogosto zabavne, včasih grozljive, zapisane pa v tistem dobrem starem pripovedovalskem slogu, ki je tako lepo cvetel v devetnajstem stoletju, v dvajsetem pa ga je visoka književnost tako neusmiljeno izruvala in zavrgla — slogu, pri katerem si pripovedovalec vzame čas in ti zgodbo dejansko pripoveduje, kot bi jo pač pripovedoval človek človeku tam nekje ob kakšni peči v rajnkih starih časih, ko so ljudje še posedali za pečmi in si pravili zgodbe. In kdor ima, tako kot jaz, rad romantično književnost, naj se spomni, da romantika niso le Byron in Lermontov in podobni tiči (pa čeprav sta mi oba našteta zelo ljuba pesnika); romantika je tudi zgodnji Gogolj in je vsekakor zelo vreden tega, da človek poskusi prebrati tudi njega.